POZIV K RAZPRAVI;
Legitimnost nove evropske pogodbe

Dne 13. 12. 2007 sta naš premier g. Janez Janša in zunanji minister g. Dimitrij Rupel v Lizboni podpisala t.i. Lizbonsko pogodbo, ki spreminja Pogodbo o Evropski Uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Postopek ratifikacije le-te naj bi v posameznih državah članicah EU potekal v letošnjem letu, predvidoma do oktobra. Slovenija želi biti kot predsedujoča država prvega polletja pri tem vzgled in vzor, zato namerava kar se da pohiteti z ratifikacijo pogodbe, že v mesecu januarju, saj hoče tako izkazati vso zvestobo in poslušnost »velikim gospodarjem«. “Nekako se spodobi, da Slovenija kot predsedujoča kar hitro izpelje ta postopek, računam na januarsko sejo, če bo želja po zgodnejši izredni seji, pa tudi to,” je pojasnil pred nedavnim g. Cukjati. Januarsko redno zasedanje Državnega zbora se začne 28. januarja in konča 1. februarja.

Poslankam in poslancem je bilo gradivo razdeljeno že pred novoletnimi prazniki, a vprašanje je, če ga je sploh kdo prebral ali bolje, ali je pogodbo kdo preučil, analiziral in ugotavljal številne pravne in strukturne razsežnosti, ki jih bo le-ta prinesla na nacionalnem nivoju (v odnosu do pristojnosti nacionalnih institucij), na mednarodnem ali transnacionalnem nivoju, na nivoju udejanjanja neposredne demokracije in predvsem v odnosu do državljank in državljanov, ki bomo z ratifikacijo pogodbe avtomatično postali tudi državljani EU. Državljanke in državljani Republike Slovenije o vsebini pogodbe ne vemo praktično nič, razen tistih kratkih notic v medijih, ki pa se ponavadi omejujejo na golo povzemanje izjav in priložnostnih slavospevov o zgodovinskosti dogodka ključnih akterjev. »Voditelji držav in vlad so soglasno potrdili nova pravila, ki urejajo obseg in način delovanja Evropske unije v prihodnosti. Pri tem so upoštevali politični, gospodarski in družbeni razvoj ter poskušali izpolniti želje in pričakovanja Evropejcev. Lizbonska pogodba bo tako omogočila prilagoditev evropskih institucij in njihovih metod dela, okrepila bo demokratično legitimnost in utrdila temeljne vrednote Evropske unije«(1). Kdo je nas Evropejce in Evropejke vprašal o naših željah in pričakovanjih, kdaj smo imeli možnost predstaviti jih ali predlagati pobude k vsebini pogodbe in kako so oblikovalci Lizbonske pogodbe prišli do njih, da nam jih sedaj poskušajo pričarati?

Nihče ni šel dlje in preko tega površinskega in površnega predstavljanja ter se z lastnim umom prepustil branju 287 strani vsebine, da bi se prepričal, razumel in morda povzel ključne novosti ter spremembe, ki se nam obetajo. Očitno se zadovoljimo že s tem, da nam g. Barosso, skupaj z drugimi vidnimi evropskimi politiki, ob prikimavanju naših nacionalnih predstavnikov zagotovi, da je to edina prava pot in da bolje ne bi moglo biti. V Sloveniji ni bilo praktično nobene širše javne razprave na to temo. Takšne, kjer bi lahko ljudje izvedeli, vprašali, predlagali, razpravljali in dobili odgovore ter tako vedeli in razumeli. Pravzaprav se vsa politična elita takšnih razprav načrtno in spretno izogiba in se jim izmika, verjetno iz bojazni in strahu, da bi se lahko porušile njihove hišice iz kart. A to je že ustaljena in preizkušena strategija, ko gre za temeljne odločitve, ki jih sprejema v imenu demokracije in nas – državljank in državljanov – ter za tiste tako opevane nacionalne interese, v katere se lahko skrije vsakokratne interese lobijev in elit. Ljudi se poskuša odvrniti vstran od aktivne participacije s tem, da se jih demoralizira, depolitizira, naredi brezbrižne in nezainteresirane ter tako poskrbi, da se ne vtikajo in vmešavajo preveč v zadeve, ki zadevajo velike, močne, mogočne, da pustijo in prepustijo Oblasti oblast, tudi ali predvsem, nad samimi seboj. In tako se ljudje ne zavedajo, da je moč na njihovi strani. Bolj natančno – moč imajo takrat, ko ne opazujejo nemočno, kaj politične in gospodarske elite počno v njihovem imenu. S tem spoznanjem bi prisilili oblastnike, da odgovorno izvršujejo naloge v korist državljank in državljanov in jim služijo, ne pa da z njimi in nad njimi gospodujejo.

Ravno pred kratkim sem vzela v branje knjigo Noama Chomskega, kjer sem dobila veliko izhodiščnih točk za pričujoče razmišljanje in na mnogih mestih sem svoje misli prepoznala v njegovih besedah. Sledeči citat se mi zdi zelo zgovoren in še kako velja za temo, ki jo obravnavamo. »Zelo pomembno je, da prebivalstvo odkrije, kaj načrtujejo z njim. Napori Vlad in medijev, da bi vse skupaj držali pod preprogo, z izjemo obveščanja njihovih »domačih strank«, so povsem razumljivi. Toda omejene ovire so bile že kdaj v preteklosti presežene z energično javno aktivnostjo, in tako je lahko tudi zdaj.«(2)
»Lizbonska pogodba vzpostavlja stabilno institucionalno ureditev, ki prinaša lažje in preglednejše odločanje, demokratičen nadzor in spoštovanje odločitev, sprejetih na ustrezni ravni. Državljani bodo lahko bolje razumeli pristojnosti in razloge za ukrepe Evropske unije na določenem področju.«(3)
Zelo daleč smo od teh idiličnih obljub, kjer se zdi, da bi nam vsem moralo biti bolje, lažje in lepše. Stabilna institucionalna ureditev bo takšna le za tiste, ki imajo oblast in bodo lažje odločali o nas ter namesto nas, pri tem pa poskrbeli za ustrezen nadzor ljudi (zapleteni postopki in obširna birokracija, ki bo odvračala ljudi od aktivne neposredne participacije in političnega aktivizma) – tega bodo seveda poimenovali „demokratičen“. Odločitve Vrha bodo morale biti spoštovane, saj bodo ustrezne ravni poskrbele za to in od nas zahtevale prilagajanje ter sprijaznjenje. Kako bomo državljani vse skupaj razumeli (politiko in ukrepe), pa je veliko vprašanje; oziroma ali se sploh želi, da bi razumeli, ali ni namen prav ta, da bi preprosto sprejeli in sprejemali. Vse se tako zdi, da ni zaželeno, da bi razumeli in spoznavali, ampak da bi se prepustili zavajanju in dezinformiranju.
Potrebno je velika mera zbranosti, vztrajnosti in tudi kar nekaj »pravnega« razumevanja, da se sploh lahko prebijete skozi vse člene in priložene protokole, ki so sestavni del pogodbe. Mnogo členov kar nadalje napotuje na druge pravilnike in pravne akte. Ustava RS je v tem pogledu Prvo berilo za osnovno šolo. Lizbonska pogodba ne samo, da je veliko daljša in obširnejša, ampak tudi dokaj nepregledna in neposvečenim težko razumljiva. Zato se postavlja vprašanje o legitimnosti ali upravičenosti takšne pogodbe, če je povprečen državljan ne razume. Komu je pogodba namenjena, za koga je spisana, če ne za državljanke in državljane, ki bi od nje morali znati razbrati svoje pravice in razumeti demokratičnost postopkov ter nenazadnje način in možnosti za soudeležbo pri oblikovanju politik. Mar lahko sklepamo, da sta nepreglednost in slaba razumljivost Lizbonske pogodbe namerna, da se skozi nedostopen pravni žargon uveljavlja politika manjšinskih elit, predvsem pa vladavina kapitala?
Kapital s poslovnimi strategijami svoja zavezništva sklepa s političnimi elitami in pravnimi družbami, ki ga oskrbujejo s prikladnimi pravnimi interpretacijami, da se lahko izmuzne v pravnih prazninah ali zaobide in prikroji veljavno zakonodajo. Vse težje je kapitalu kljubovati z nekomercialnimi in demokratičnimi silami in na trenutke se zdi to celo nesmiselno ter utopično. Tako kot pravi Robert W. McChesney: »… neoliberalizem deluje ne samo kot ekonomski, ampak tudi kot politični in kulturni sistem… deluje najbolje, kadar obstaja formalna volilna demokracija, zato pa se prebivalstvo odvrača od informacij, dostopa in javnih forumov, ki so nujni za pomembno sodelovanje pri odločanju.«(4)
Demokracija lahko dosega svoje učinke in namene le skozi aktivno participacijo državljank in državljanov, ki se povezujejo v različne organizacije in si v njih izmenjujejo mnenja, oblikujejo stališča ter uresničujejo interese. »Živa politična kultura potrebuje družbene skupine, knjižnice, javne šole, sosedske organizacije, zadruge, javne prostore za sestanke, prostovoljne zveze in sindikate, da državljanom ponudi oblike sestajanja, komuniciranja in vpliva na druge državljane.«(5)
Državljani bodo prvič imeli tudi možnost, da s podpisi enega milijona državljanov iz več držav članic Evropsko komisijo neposredno spodbudijo, da pripravi pobudo v njihovem interesu na določenem področju pristojnosti EU.(6) Pri tem ni znano, kaj oz. koliko pomeni »iz več držav« in ali je to edini možni postopek ali način za neposredno podajanje pobud in predlogov s strani civilne družbe.

»Kot pravi Chomsky, če ravnaš tako, kot da ni možnosti za izboljšanje, zagotavljaš, da spremembe na bolje ne bo. Izbira je naša, izbira je vaša.«(7) Mi pa lahko temu dodamo, da je naša tudi dolžnost in odgovornost. V kolikor ne bomo znali ali hoteli ustrezno ukrepati, bomo zato seveda morali nositi tudi vse posledice, ki bodo iz teh ne-dejanj izhajale.

Na Vladnih spletnih straneh naletimo na številne trditve o tem, kaj vse novega in dobrega prinaša nova reformna pogodba, a ko jih le dobro premislimo in če seveda preberemo člene te pogodbe ugotovimo, da so predvsem zavajajoče ali vsaj sum vzbujajoče. Prav zato, ker so nam vse dosedanje(8) kratke predstavitve in poenostavljeni povzetki številni novosti, ki naj bi jih pogodba prinašala, zdeli sumljivi ali bolje, nas niso prepričali, smo se lotili podviga branja celotne pogodbe. In dejansko smo prišli do ugotovitve, da so mnoge opevane novosti, izboljšave in prednosti, daleč od obetajočega. Mogoče se računa prav na to, da bo le malo tistih, ki bodo pogodbo dejansko prebrali, še manj pa tistih, ki jo bo tudi razumelo. Tudi sama, čeprav sem jo prebrala dvakrat, ne morem trditi, da jo razumem ali še več, da mi je vse jasno, saj je pogodba napisana dokaj nepregledno, mnogi členi so le premetani in preštevilčeni iz prejšnjih dveh pogodb in veliko je takih členov, ki za svoje razumevanje zahtevajo od bralca nadaljnje branje specifičnih protokolov in drugih pravnih aktov. A vendarle lahko dobimo vtis, da ni in ne bo vse tako preprosto, kot se želi prikazati, ter v kar se nas želi prepričati. Pozivam državljanke in državljane, da si vsaj vizualno ogledajo zajetnost pogodbe, če je že ne nameravajo prebrati, tako da bodo vsaj dobili minimalno predstavo o čem govorimo. Vsekakor si že na tej osnovni ravni težko zamišljamo splošno uporabnost in priročnost pogodbe za preproste ali če hočete, povprečne državljane. Trditve, da Lizbonska pogodba prinaša bolj demokratično in preglednejšo Evropo, ter da povečuje učinkovitost institucij, so – najmanj kar lahko rečemo – neprepričljive.

Če se povečuje vloga Evropskega parlamenta, ki si za določena področja dodeljuje izključno zakonodajno pristojnost, se mora nujno, vsaj za te pristojnosti, vloga nacionalnih parlamentov proporcionalno zmanjšati. Seveda se njegova vloga zmanjšuje tudi na drugih področjih, na katerih si pristojnosti delita z Evropskim parlamentom. Evropski parlament in Svet Evrope bosta pošiljala v vednost in na znanje zakonske predloge nacionalnim parlamentom. Le ti bodo torej izgubili svojo suvereno in avtonomno vlogo zakonodajalca in bodo postali nekakšni servisi, posredniki, usklajevalci.

Tudi zagotavljanje, da se bo povečala učinkovitost institucij se zdi skoraj za lase privlečena. Vsak, ki je imel bližnje srečanje, stik ali pogled v delovanje različnih EU institucij in programov, ve kakšna ogromna birokracija stoji ali živi za vsem tem. In seveda z birokraciji nujno povezani dodatni stroški administracije, prevajalcev, pravnikov, potnih stroškov, nastanitev,…. Nenazadnje pa veliko na novo vzpostavljenih institucij, kontrol in raznih agencij, ki skrbijo za črpanje sredstev iz strukturnih skladov ter vzpodbujajo k skladnemu razvoju v skladu z Evropskimi uredbami, direktivami, smernicami, priporočili. Lahko rečemo, da je le vprašanje časa, kdaj bomo državljanke in državljani RS začeli ugotavljati številne strukturne podobnosti, ki nas bodo asocirale na SFRJ, nad katero ureditvijo so prav današnji vodilni politiki imeli ostre kritike. Če se vam trditev zdi neprimerna ali pretirana lahko za ilustracijo povem droben praktičen primer. S strani pobude EQUAL smo imeli dve leti financirano partnerstvo UFO. Vedeli smo, da moramo na vseh uradnih dopisih, fasciklih, produktih partnerstva ter v pisarni označiti oz. napisati naše financerje. Tega smo se tudi dosledno držali, vsaj tako smo bili prepričani. A glej ga zlomka, že ob prvi zunanji kontroli, so nam dali vedeti, da smo v hudem prekršku, ki nas posledično lahko tudi zelo veliko stane. In sicer na vseh fasciklih smo imeli le velik napis EQUAL, ne pa tudi rumenih EU zvezdic. Ravno tako ni bilo zvezdic na stolih in mizah, ki smo jih kupili iz tega vira. Kar pa je bilo najhuje, je bilo dejstvo, da smo imeli logo EQUAL zgolj na vhodnih vratih v pisarno in ne tudi v osrednjem prostoru pisarne, kjer bi morali imeti na vidnem mestu plakat EQUAL s pripadajočimi dvanajstimi zvezdicami, ki označujejo stare EU članice. Sprva smo mislili, da gre za šalo ali nasvet, ki nam ga priporočajo, a sta nam revizorki dali vedeti, da gre za pomemben člen pogodbe, ki ga gre dosledno upoštevati, če se hoče ohraniti financiranje. Pri tem mi je nič slabega sluteč asociacija padla na čase, ko je v vsakem javnem prostoru morala viseti slika tovariša Tita.

Evropski parlament naj bi predstavljal nacionalne interese držav članic oz. predstavniki držav članic sestavljajo Evropski parlament in s tem ali tako naj bi bil zagotovljen demokratičen pristop in participacija prebivalstva posameznih držav članic ter enakopravnost med njimi tudi, če bi za hip lahko verjeli, že bežen pogled na sestavo Evropskega parlamenta, kjer ima Slovenija sedem predstavnikov, le Luxemburg jih ima manj, šest, nasproti državam, ki jih imajo 29,27,… vzbudi dvom o enakopravnosti in enakovrednosti posameznih držav pri participaciji in odločanju. Nadalje pa je dejstvo, da Evropski predstavniki, izvoljeni v posamezni nacionalni državi ne predstavljajo nacionalnih interesov, ampak kot člani evropskih strank zastopajo in zagovarjajo stališča, načela in vrednote ter seveda tudi s tem povezane interese posameznih EU strank znotraj EU parlamenta. In kaj nenazadnje sploh je nacionalni interes, kako se definira, kako in kdo ga določa; ali pa je le prikladen konstrukt za mistifikacijo in prodajanje megle. Ko spoznamo kdo definira nacionalne interese, lahko razumemo in ugotovimo čigavi so ti zasledovani interesi, ali so dejansko interesi v korist vseh ali pa le nekaterih tistih, ki so jih kot take poimenovali. Stranke v EU parlamentu pa so le v manjši meri primerljive z našimi strankami. Stališča in vrednote ter dinamika evropskih strank, pa so, za večino Evropejk in Evropejcev popolnoma nepoznana. O tem kaj zastopajo in kaj počnejo naši EU poslanci in poslanke v EU parlamentu smo se že spraševali in ostali brez odgovorov. »A kakorkoli obračamo, na koncu ugotovimo, da pravzaprav državljanke in državljani ne vemo ničesar o tem, kako naši EU poslanci v našem imenu, za naš račun in - dejansko - namesto nas odločajo v Bruslju. Kaj pravzaprav počno tam? Ali ste kdaj slišali kakšno odprto razpravo med g. Pahorjem, g. Brejcem, g. Peterletom, ga. Novak, ga. Murko, g.Kacinom in ga. Jordan Cizelj? Vemo, da niso predstavniki nacionalnih delegacij, ampak člani evropskih političnih grupacij, in ravno zato bi nas bili dolžni še toliko bolj obveščati, osveščati in kdaj pa kdaj seveda kaj povprašati o tem, kakšno Evropo si želimo. Podobno velja tudi za vladne predstavnike v Svetu ministrov, ki praktično odločajo kar mimo nas, postavljajo nas le pred izvršena gotova dejstva.«(9) G. Pahor in g. Peterle, kot dva najbolj vidna ali medijsko izpostavljena izmed EU poslancev imata dovolj in preveč dela na domači medijski sceni in v slovenski politični areni, da pozabljata kadarkoli kaj povedati, poročati ali nas obveščati o njihovem početju in sprejetih odločitvah v EU parlamentu. Da sta EU poslanca pa jima pride prav in se spomnita le takrat, ko je to retorično primerno, da se sklicujeta na Evropsko širino, ki jo premore njuna politika in se pohvalita koliko naredita za zastopanje in zavzemanje za uveljavitev nacionalnih interesov države.

G. Brejca ni nikjer zaslediti, tudi sestanek z njim je nemogoče dobiti. Tudi g. Kacin o teh temah ne govori. Gospo Mojco Drčar Murko pa smo zadnje mesece videvali močno angažirano v predsedniški kampanji g. Gasparija. Ostaneta nam še EU poslanki ga. Jordan Cizelj in ga. Ljudmila Novak, ki blestita v populističnem besedičenju v oddaji Piramida. Če le vidiš njun nivo in stopnjo njunih argumentacij, ti postane nerodno in se ustrašiš kaj govorita v EU parlamentu. Mogoče je skrivnost ta, da sta tam tiho in morata svoj molk in molčečnost nadoknaditi v domačih medijskih šovih. Ne glede na to, da je vseh 7 EU poslank in poslancev članov različnih nacionalnih strank, pa jim je skupno, da nihče o svojem delu ne govori in nič ne pove. Kot bi bila funkcija EU poslanca dober finančni vir, obstransko delo, ki omogoča ležerno aktivnost na drugih področjih. Računov jim ni treba polagati, državljanke in državljani od njih tega ne zahtevajo. Zakaj je temu tako zna biti vprašanje zase.

Že med predsedniško kampanjo mi je kmalu postalo jasno, da se o vsebini ter posledicah Lizbonske pogodbe preprosto noče govoriti. Vsakič, ko sem med soočenji odprla to temo je nastal molk ali pa so jo spretno obšli, čeprav so štirje kandidati bili ali pa bi morali biti veliko bolj kompetentni o tej temi od mene. Prav neverjetno se zdi, da obstaja tak medijski molk ali ignoriranje teh vprašanj, ko se hkrati toliko govori, po mojem mnenju veliko manj relevantni temi, kot je ekološko-ribolovna cona, saj z vidika razsežnosti in vpliva na demokratičnost vsakdanjega življenja državljank in državljanov.

A kocka še ni padla in še vedno je čas, da ne pade tako kot bi želeli oblastniki. Še je čas, možnost in priložnost, da se o vsebini in smiselnosti takojšnega podpisa povpraša ljudi. Tiste, ki bomo neposredno čutili vpliv posledic sprememb, ki ne obetajo možnosti neposrednega vpliva na politiko. Zato pozivam intelektualce/intelektualke, aktiviste ter vse državljanke in državljane, da zahtevajo, da se nam pove kaj se namerava z nami. To so dolžni storiti in v to jih moramo prisiliti. Preprosto ni vmesne poti, če nočemo, da nas imajo za norce.

(1) http://europa.eu/lisbon_treaty/take/index_sl.htm
(2) Noam Chomsky: Profit pred ljudmi, Neoliberalizem in globalna ureditev, Založba Sanje 2005, str. 172
(3) http://europa.eu/lisbon_treaty/take/index_sl.htm
(4) Noam Chomsky: Profit pred ljudmi, Neoliberalizem in globalna ureditev, Založba Sanje 2005, str. Str. 17
(5) Ibid. Str. 19
(6) http://europa.eu/lisbon_treaty/faq/index_sl.htm#1
(7) Noam Chomsky: Profit pred ljudmi, Neoliberalizem in globalna ureditev, Založba Sanje 2005, str. str. 25
(8) Z izjemo članka Marjana Horvata, Evropski dom z demokratičnim deficitom, v Mladini, št.01, 4.1.2008, ki je bil objavljen ravno med pisanjem pričujočega članka.
(9) Elena Pečarič, Pred bližnjim predsedovanjem EU: http://www.elena-priloznosti.com/index.php?categoryid=9&p2_articleid=100&p2_page=2

Elena Pečarič