Velika otvoritev
8. januar 2008 ob 11:07 | Laurent Hassid |Za Republiko Slovenijo kot bivšo komunistično državo, ki je članica Evropske unije postala leta 2004, je predsedovanje uniji vsekakor velika otvoritev. Pot države, velike kot trije francoski departmaji, države z vsega dvema miljonoma prebivalcev, se nezadržno vzpenja vse od neodvisnosti, ki si jo je pridobila junija 1991 ob tankovskih grožnjah jugoslovanske armade in se povsem razlikuje od poti drugih jugoslovanskih republik. Slovenija je namreč ostala daleč od etničnih konfliktov. Dlje kot druge nekdanje komunistične države pa je pripeljala tudi svoj ekonomski razvoj.
V času predsedovanja bo Slovenija dejavno sodelovala pri reševanju vprašanja Kosova, pri čemer bo izhajala iz dobrega poznavanja razmer na Balkanu. Ljubljana in Priština sta bili nekoč del iste države, Socialistične Federativne Republike Jugoslavije.
Vse od svoje neodvisnosti je Slovenija spretno izrabljala svoj geografski položaj. V geopolitičnih debatah je postalo jasno, da Slovenija obvladuje tako srednjeevropski, kot balkanski melos. Razumljena je bila kot razvita zahodna država, ki je v svojem bistvu daleč stran od etničnih konfliktov, ki so v preteklem desetletju zajemali Balkan. Pred osamosvojitvijo, v času Jugoslavije, je bila Slovenija razumljena kot del Balkana, ker njen jug, kjer se nahaja zeleni kras, spominja na južnoslovanske pokrajine. Od neodvisnosti naprej pa se je meja Balkana pomaknila na reko Kolpo, se pravi na mejo med Slovenijo in Hrvaško.
Po letu 1991, ko so se po ozemlju bivše Jugoslavije razdivjale medetnične vojne, je Slovenija želela postati prepoznavnejša s sloganom “Na sončni strani Alp”, s tem pa se je skušala bolj obrniti k zahodni Evropi. Ko je leta 2004 postala članica EU, je sebe začela prikazovati kot posrednico med državami članicami EU na eni strani in med državami bivše Jugoslavije na drugi strani. Pri tem pa je potrebno opozoriti na dejstvo, da je morda od zunaj videti logično, da se Slovenija bolj zanima za probleme na Kosovu kot druge države EU, od znotraj pa temu še zdaleč ni tako. S stališča Ljubljane so problemi, ki jih povzročajo nerešena etnična vprašanja na Kosovu, težje rešljivi, ker so iste etnične skupine prisotne tudi na tleh Republike Slovenije.
V zadnjih letih se slovenska družba sooča z zaostritvijo etničnih napetosti, povezanih s prebivalci balkanskega polotoka. Leta 2003 je Ustavno sodišče ukazalo vladi, naj uredi položaj približno 20.000 posameznikov, ki so bili nezakonito in na skrivaj odstranjeni iz državnega registra, ker naj si ne bi pravočasno uredili svojega položaja v novi neodvisni Sloveniji.
Afera “Izbrisani” je sprožila sovraštvo do Srbov ter na parlamentarnih volitvah leta 2004 prinesla zmago desničarskim strankam in sedanjemu predsedniku vlade Janezu Janši. Kasneje je debata o gradnji džamije v Ljubljani sprožila podobno sovraštvo do muslimanov. Jeseni 2006 pa je bila neka vas nedaleč od Ljubljane sovražno nastrojena proti romski družini.
Sam življenjski standard v Republiki Sloveniji in njena politika sta sicer bližje zahodni Evropi, a se država kljub temu sooča z nekaterimi težavami, ki pestijo države bivše Jugoslavije, kar je opazno predvsem na odnosu med politiko in etničnimi vprašanji. Vendar to ni nič presenetljivega: Slovenci pojmujejo pripadnost narodu na podoben način kot ostale bivše jugoslovanske republike. Francija ne ločuje države od naroda, v bivši Jugoslaviji pa je etnična pripadnost bistvenega pomena: tako ima približno 98% prebivalcev v Sloveniji slovensko državljanstvo, 83% jih pravi, da so slovenske narodnosti. 17% prebivalcev potemtakem ni del slovenskega naroda. In vendarle obstaja velika razlika z bivšo Jugoslavijo: večina neslovencev izhaja iz nedavnih imigracij, kar potrjuje veliko ekonomsko in socialno privlačnost Slovenije na ravni najbolj razvitih držav.
Trenutno so Slovenci omejili ukvarjanje z etničnimi problemi na italijansko in madžarsko manjšino (0,5 % prebivalstva) ter na slovensko manjšino v Italiji in Avstriji, ki ne predstavljajo tako velikih težav.
V času predsedovanja Slovenije EU bi bila koristna tudi debata o integraciji neslovencev, debata, ki paradoksalno postavlja Slovenijo med razvite države po zgledu drugih velikih evropskih narodov.
Laurent Hassid
Prevedla: Barbara Munih
8. januar, 2008 ob 11:44
O cool. Še malo drugi komentatorji.
8. januar, 2008 ob 12:07
vsaj malo manj ex LDS oz. Zares prosim, zgodba o uspehu se vleče kot jara kača - pravi ideološki konstrukt, ki naj bi prekril velike razlike med bivšimi zagovorniki ‘vsega za vse’ in sedanjimi lastniki delnic, nepremičnin ipd., ki se imajo za socilalno-liberalne
8. januar, 2008 ob 12:28
…tista o etičnih nesloglasjih je bolj bosa. Ksenofobije je veliko manj, kot jo je bilo v začetku devetdesetih ali še prej…
8. januar, 2008 ob 13:53
Izbrisani pač niso prinesli zmage desnici..itd…… Kras nas je naredil Balkance?
Ta članek je napisan pa zelo “po svoje”….. :-( milo rečeno.
8. januar, 2008 ob 15:10
Strinjam se, od razlogov za zmago desničarskih strank naprej članek postane površen. Pravzaprav se mi zdi naveden razlog prav izrazito neverjeten, sam sem (najbrž večinskega) mnenja, da na volitvah ni zmagal SDS, pač pa izgubil LDS - se pravi, bil je kaznovan za svoje grehe, ki so bili v očeh volivcev vse kaj drugega, kot problem izbrisanih.
8. januar, 2008 ob 15:17
Iz katerega zornega kota pa je tale gledal na Slovenijo, ko je pisal o njej??
Najbrž iz kakšnega satelita ..?
8. januar, 2008 ob 15:31
@Neutihljiv
Tvoj stavek je rahlo dvoumen. Jaz ti zagotavljam, da sem besedo “čefur” prvič slišal v srednji šoli ob koncu osemdesetih in to kot nekaj eksotičnega, kar se nikakor ne nanaša na mene, ampak je neki hecen izraz slovenskih Istranov za hrvaške Istrane. Nato je ksenofobija kmalu po vojni prav izbruhnila. Drugi izbruh ksenofobije je bil ob 30 tisoč beguncih iz Bosne. Nato se je situacija resda umirjala, a nikakor ne še umirila. Imeli smo še dva “popotresna sunka” z izbrisanimi in nazadnje v Ambrusu. Tako da glede tega Slovenija prav nič “ne zaostaja” za razviti zahodnimi kolonijalnimi silami.
8. januar, 2008 ob 15:39
kdaj bodo “skužili” da če se baviš s petimi stvarmi hkrati to pomeni da si, najbrž prodoren, diletant na vseh teh področjih, ne pa nek master-mind..
8. januar, 2008 ob 20:18
Ko sem začel brati, sem si že mislil “o poglej končno nek brihten komemtator”, potem pa se začne z debilizmi kot:
> Afera “Izbrisani” je sprožila sovraštvo do Srbov
> debata o gradnji džamije v Ljubljani sprožila podobno sovraštvo do muslimanov
Kaj? Debate sprožajo sovraštvo? Dej še 1x tole razmisli za domačo nalogo.
Poleg tega, ko že omenjaš, da je Slovenija bila komunistična… veliko neokomunistične miselnosti je še vedno zaslediti v Slo. žal tudi med mladimi.
8. januar, 2008 ob 20:38
mr_m, tako, mimogrede, kaj pa je narobe s komunistično miselnostjo, da vam je žal za njeno prisotnost?
8. januar, 2008 ob 20:43
@mr_m
če psi igrajo z desnico, kdo je na golu??
mewwwuuu?
ooooo, tu ku ko prbito…
že na začetku…slo kot bivša kom. država… država?
pa tip nima špojma…
kar kakega mariborčana vprašaj kako je šlo vse po 91 samo navzgor…
jebena na silo
pamaten za tri, štiri, fej……pesnik in slikar???kwa????
mah, pišem v prazno………..
8. januar, 2008 ob 21:39
ko si boste pa prebrali še ta članek vas bo vrglo na rit.
Kratek povzetek: Ironija: Slovenija, ki je kriva za razpad Jugoslavije si želi dokončen razpad - tudi neodvisnost Kosova.
juhuhu, tuji mediji nas bodo pojedli. VEST.SI pa itak objavi najlepšega, ostale pa zamolči..
http://www.liberation.fr/actualite/monde/302346.FR.php
9. januar, 2008 ob 3:31
Jah, druga polovica članka je res malo nesmiselna.
@Zlata lisica,nekateri pač ne razumemo francosko,me pa zanima točno kaj je tam pisalo,glede na tvoj povzetek,ki me je naravnost šokiral. Očitno smo res izjemen narod,da smo sprli med seboj Hrvate, Srbe, Bosance in Albance, nam pa se v vseh teh letih ni nič zgodilo. Drugače pa vsaj po moje, če mi ne bomo podprli neodvisnost Kosova bomo naravnost hinavci, ker o čem so že naši predniki sanjali 1000 let? Te trditve o tem,da bi potem lahko Baski itd. sledili zgledu Kosova so naravnost neokusne, če kakšen narod hoče svobodo naj jo pa ima, ampak imperializem je še kako živ. Živela svoboda!(Ampak samo za nekatere seveda)
10. januar, 2008 ob 5:46
Naj opozorim še na eno hudo napako: Slovenija ni bila komunistična, pač pa socialistična država. Razlika je postala očitna, če si šel recimo na Češko na izlet.
11. januar, 2008 ob 3:11
Tale članek Laurenta Hassida je čisti novinarski diletantizem, ki me je pošteno razbesnel. Mrgoli napak, netočnosti, posploševanj in površnosti. Takšno zadevo o vsaki državi bi sam brez težav spravil skupaj z malce brskanja po Wikipediji.
Poleg vsega, kar so nad menoj komentatorji že omenili, bi sam dodal še tole: okej, razumem, če napišejo nekaj dejstev o našem odnosu do etničnih skupnosti in oseb iz drugih republik nekdanje Jugoslavije in ta odnos opredelijo kot nek problem, ki se pojavlja v zadnjih letih. Avtor pa to s slabšalnim prizvokom posploši, češ, Jugoslovani so pač taki in to podkrepi s tole primerjavo —– “Francija ne ločuje države od naroda, v bivši Jugoslaviji pa je etnična pripadnost bistvenega pomena” —— ma daj nehaj, a ti sam sebi verjameš??? Je getoiziranje afriških priseljencev v revne predmestne soseske, kjer živijo izolirani in stigmatizirani, pravzaprav v državi v državi, nekaj, po čemer bi se Slovenija lahko zgledovala? Ne, gospod Hassid, prav Francija je namreč tista, ki ima z etnično raznolikostjo in integracijo priseljencev v Evropi največ težav. Lepo prosim. Treba je trobiti v Sarkozyjev rog, pač.
11. januar, 2008 ob 3:26
Aja, pa še to: zlata lisica, prevod, ki ga podajaš, ni točen; je stilno zaznamovan, in to neustrezno:
—– il reviendra à la Slovénie, qui a donné le signal en 1991 de l’éclatement de la Yougoslavie, d’accompagner, en tant que premier pays de l’Est à présider l’UE, la disparition du dernier lambeau de cet Etat créé de toutes pièces en 1918. —–
vrnilo se bo k Sloveniji, ki je leta 1991 dala signal za razcep Jugoslavije, da kot prva vzhodna država, ki predseduje EU, spremlja izginotje zadnjega delčka te države, iz koščkov oblikovane leta 1918.
- “kriva za razpad” bi bilo po francosko “coupable de l’eclatement” - to ni nikjer omenjeno, temveč zgolj, da je dala signal za razpad.
- “si želi dokončen razpad” bi bilo npr. “desire (veut) l’eclatement definitif”, česar tudi ni, je pa “accompagner la disparition”, kar pomeni spremljati izginotje.
Tu je torej bistvena pomenska razlika.
20. januar, 2008 ob 21:58
http://www.lemonde.fr/cgi-bin/ACHATS/acheter.cgi?offre=ARCHIVES&type_item=ART_ARCH_30J&objet_id=1019351
20. januar, 2008 ob 22:09
Pa še to, citiram: ˝V času predsedovanja Slovenije EU bi bila koristna tudi debata o integraciji neslovencev, debata, ki paradoksalno postavlja Slovenijo med razvite države po zgledu drugih velikih evropskih narodov.˝
Zakaj ˝paradoksalno˝?