Srečno 2008
31. december 2007 ob 11:00 | Jani Sever |Slovenija je del Evrope. Samozavestno. Z evrom in Schengenom vred. Ima celo odgovornost in čast predsedovati skupnosti. Prvič po letu 1866 (takrat je bila z nastankom Italije odmejena Benečija) slovenskega nacionalnega ozemlja ne delijo več meje. Kaj to pomeni za nas in naše sosede? Bomo veliko spremembo znali izkoristiti? Priložnost je tu in povzroča vznemirjenje na vseh straneh odprtih meja. Tako v Italiji kot v Avstriji in Sloveniji je čutiti strahove, ki se mešajo z občutkom, da spremembe prinašajo neprecenljive priložnosti.
Na Krasu se menda bojijo, da bo ta idilična pokrajina, ki ji je uspelo ohraniti ruralno podobo, postala spalno naselje Trsta. In v Trstu je povsem razločno mogoče čutiti strahove pred nerazločnimi posledicami brisanja mej. Na Krasu je v ozadju načrtovanega poseljevanja gospodarska priložnost, ki jo nudi odpiranje poti do mesta, ki je za to področje vedno predstavljalo naravni geografski center. In v Trstu je za nelagodjem, ki ga prinaša padec zadnjega italijanskega obrambnega zidu, težko oceniti koristi odpiranja Trsta na vzhod.
Podobno velja na vseh koncih meja, ki izginjajo. Priložnosti in strahovi, ki jih prinašajo, hodijo z roko v roki. Razumljivo. Še vedno obstajajo različni svetovi. Meje so padle, a ko jih prekoračimo, jih lahko, kljub temu, da jih ni več, dovolj razločno občutimo. “Zahod” je še vedno drugačen od “vzhoda” in slovenski svet je drugačen od romansko-germanskega. Na “zahodu” je še vedno več bogastva. So zato tudi strahovi tam večji? Čeprav bi morali ravno zaradi tega biti manjši. Negotovost premožnejših je vendarle povsem pričakovana.
Zdi se, kot da šele sedaj pada Churhillova “železna zavesa”. Ob uveljavitvi schengenskih meja so reke ljudi tekle proti “zahodu”. Na italijanski in avstrijski strani je bilo navdušenje bolj skromno izraženo. Na slovenski strani so množice čakale, da se “zid” zruši in ko so se meje odprle, so množice hitele proslavljat na drugo stran padle meje, kjer jih je pričakalo precej manj ljudi. Kakor da se je zgodila svoboda. Ali vsaj njen privid. Reminiscence na padec Berlinskega zidu so spet oživele, čeprav samo za nekaj ur.
Mnogi so poudarjali, da je medtem zid na hrvaški meji postal še nekoliko višji. Ampak to ni imelo velikega učinka. Negodovali so samo tisti, ki živijo tik ob južni meji, vendar njihov glas ni odmeval. Slovenija je postala del najrazvitejšega sveta. Meja s Hrvaško je to samo še bolj izpostavila. V tem, da je postala bolj neprehodna, je bil nekakšen smisel. Brez tega bi bilo schengensko odpiranje manj vredno, saj ne bi bilo neposredne primerjave. Uspeh bi sicer bil enak, a kljub temu ne bi imel iste teže.
Položaj Slovenije se je v zadnjih letih dramatično spremenil. Padec “zahodnih” meja je vrhunec tranzicije, ki je deželo ločila od Balkana in povezala z Evropo. Meje niso izginile. Meje so se premaknile. Zdaj je neizogibno čas tudi za nova razmerja do manjšin. Evropska razmerja. Slovenci v Italiji, Avstriji in na Madžarskem ter Italijani in Madžari v Sloveniji sicer ostajajo manjšine, vendar več v tistem najbolj pravem pomenu besede. Manjšine – v evropskem smislu – postajajo neke druge, ne le etnične skupine.
Te seveda niso nič novega. Tu so že dolgo. In občasno jih kdo tudi opazi. Ampak res samo občasno. V Sloveniji imamo Urad za manjšine – in seveda lahko uganete s čim se ukvarja. S slovensko manjšino v Italiji in Avstriji seveda. Slovenska evropskost bo morala prinesti tudi drugačen odnos do sobivanja. Tudi za manjšine. Ne gre za toleranco, ampak za povsem jasne zakonske zaščite enakosti in privilegije, ki pogosto šele omogočajo preživetje različnosti. Sprejemanje takšnih ureditev je vedno najtežje.
Odnos do izbrisanih še vedno ostaja osrednji lakmus vprašanja manjšin, gre namreč za del prebivalstva, ki ni nikoli imel državljanstva, hkrati pa so mu bile odvzete osnovne pravice stalnega prebivališča. Skupinsko. Laži tu ne pomagajo. In sklicevanje na preverjanje vsakega posameznika tudi ne. Iz izbrisanih je sama država Slovenija naredila skupino, ki v resnici nikoli ni obstajala. Od takrat je tu in kljub izbrisu bo tu tudi ostala. Razrešitev tega problema bi za Slovenijo pomenila evropsko katarzo.
Kot vedno, bi se tudi v tem primeru seveda na koncu izkazalo, da so strahovi votli. Po povrnitvi pravic v skladu z odločitvami ustavnega sodišča, se ne bi zgodilo nič pretresljivega. Ali pač – pomenila bi olajšanje in prinesla bi novo samozavest. Spoznanje, da poprava krivic in priznanje enakih pravic vsem ne škoduje, ampak koristi. Na žalost se zdi, da smo od tega vendarle še nekoliko oddaljeni. Tranzicija – kljub padcu meja na “zahodu”, evru, visoki gospodarski rasti, predsedovanju EU … – še ni končana. Ne na “zahodu” in ne na “vzhodu”.
Naj se dobro nadaljuje v prihodnjem letu.
Jani Sever
31. december, 2007 ob 12:00
Pridružujem se lepim željam!
Predvsem pa Sloveniji želim več medijske svobode. S Šrotovim pohodom na medije, okrepljenim s Kučanovo asistenco in primerljivim z Berlusconijevim, je medijske svobode že manj kot pa v najhujših Drnovškovih/Ropovih časih.
31. december, 2007 ob 12:29
skuleri!
31. december, 2007 ob 13:50
Mogoče bo komu prav prišlo: http://www.p12.si/content/view/36/104/
31. december, 2007 ob 14:16
“Slovenska evropskost bo morala prinesti tudi drugačen odnos do sobivanja. Tudi za manjšine. Ne gre za toleranco, ampak za povsem jasne zakonske zaščite enakosti in privilegije, ki pogosto šele omogočajo preživetje različnosti. Sprejemanje takšnih ureditev je vedno najtežje.”
“Manjšine” v Italiji, Avstriji in na Madžarskem so de facto izgubile manjšinski status.
Postale so nedvoumni in enakopravni del matice in - v njenem kulturnem okviru - del širše evropske entitete. Vlada bi morala povsem zamenjati strategijo in počasi zaključiti svoje “urejanje” na tem področju s praktičnimi ukrepi za zrušenje še zadnjih, mentalnih meja, ki jih imamo (tudi) v zvezi s temi vprašanji zgrajene v (bolj ali manj zmedenih) glavah. Temu dejstvu bo morda treba prilagoditi meddržavne pogodbe s sosednjimi državami, ali pa (še bolje!) za vse države, članice EU, redefinirati položaj t.i. manjšin z obvezujočimi predpisi, ki bodo sprejeti na našo iniciativo. V slovenskem notranjem pravu pa je bila že s pridružitvijo k EU (in prilagoditvijo pravnega reda) urejena enakopravnost vseh evropskih državljanov na njenem celotnem ozemlju, tako da glede tega ne bi smelo biti več nikakršnega posebnega dela.
V vmesnem času gre pa vsekakor najprej za toleranco in konstruktiven pristop, odrešen ideološko-verskega dvoumja. Najprej v državi in nato še - posledično - ob njenih bivših mejah. Največ dela s tem imajo gotovo internacionalisti, ki bi morali odpreti in interno, najprej za svojo rabo ustrezno rešiti slovensko kulturno vprašanje. Toda tokrat ne samo kot sredstvo za uveljavljanje svojih revolucionarnih interesov! Ko bo z njihove strani to vprašanje rešeno, bo Vatikan (kot država nad državo) po naravi stvari prisiljen stopiti korak nazaj. Prepričan sem, da bo znala slovenska demokracija ta proces modro uravnotežiti.
In kaj je v tem trenutku slovensko kulturno vprašanje?
Ne sprašujmo o tem zgodovinarja. Gre namreč predvsem za prihodnost. A vseeno se vprašam, kaj bo v zvezi s tem v letu 2008 storil dr. Vasko Simoniti? Bo rekel, da njegovo ministrstvo ni pristojno, in da naj to problematiko reši nek (drug) urad?
31. december, 2007 ob 14:23
@ervinator: šrot ni tako pomemben dejavnik, kot so pomembne misli v glavah avtorjev člankov in prispevkov. Tem jaz želim, da bi v letu 2008 začeli delati po lastni pameti, ne pa na podlagi slutenj, kaj od njih pričakujejo ideološki ali verski gospodarji. Predvsem pa želim medijskemu občinstvu, da bo znalo na tem področju uspešneje ločevati zrna od plev in se ne bo pustilo pasti ovcam, ki jih pasejo skriti pastirji.
31. december, 2007 ob 16:11
Če bi uredili vse zadeva, ne bi imeli s čim mahati na političnem področju.Država je kot prebava, če je dobra je ne opaziš.Pa srečno, naj se vam uresničijo tiste majhne želje, ki vas osrečijo.
31. december, 2007 ob 23:49
Vsem,prav vsem prebivalcem moje ljube Slovenije želim,da novo leto prinese vsakemu vse najlepše in najboljše.Vsem želim srečo,zdravje in naj se jim uresničijo tihe-prikrite želje.Porušite zidove med seboj,bodite to kar ste.Da ste čudoviti,enkratni,sposobni,najboljši….da,vse to vidim v svojem narodu.Imamo moč,znanje,možnosti,izkoristimo to.Naj nam bo dobro.
1. januar, 2008 ob 4:02
Srecno 2008, Slovenija!
Yanez from overseas
1. januar, 2008 ob 14:12
V marsičem se strinjam čeprav še vedno ne opažam resnih “komentarjev” in člankov, kaj v resnici je Eu in kateri so globoki razlogi evropskega povezovanja in zakaj je do tega povezovanja sploh prišlo - čeprav razumem, da to slovenski novinarji s težavo dojamejo, ker so bili večinoma na podoben način “vzgojeni” in ne vidijo globlje in ne skušajo misliti na veliko in ne samo iz slovenskega zornega kota.
Ampak ne glede na to srečno in lepo leto 2008 vsem -posebno pa naj se Slovenija kot celota izkaže v prvih 6 mesecih novega leta in da notranje politične težave ne obremenjujejo celotno Eu.
Srečno
1. januar, 2008 ob 14:34
A Jorasa si pa že kar odpisal? :(
1. januar, 2008 ob 20:16
+ Srečno tudi vaši globokoumni slamoreznici.
1. januar, 2008 ob 23:38
Neja, link ne dela.
1. januar, 2008 ob 23:57
Sever: tudi ti hodiš s Golobičem na “poslovna” kosila v high-class ljubljansko restavracijo? Kaj ti obljublja? 100 devic ali kakšnega dobrega Mercedesa (kot v starih partijskih časih: raja Yuga, partijci Meco)…kako si patetičen. smiliš se mi…
ps: pozdravi svojga slinastga frenda Lahovnika. Pa povprašaj če misli kupiti za 50k EUR delnic še od Triglava.
2. januar, 2008 ob 13:55
Oprosti, Sanja: http://www.s12.si/content/view/36/104/
2. januar, 2008 ob 18:10
“”Na Krasu je v ozadju načrtovanega poseljevanja gospodarska priložnost, ki jo nudi odpiranje poti do mesta, ki je za to področje vedno predstavljalo naravni geografski center.”" Ne vem, če misliva na isto. Bil pa sem na javni tribuni v Sežani in videl načrt zgoščenega (nižji stroški) satelitskega naselja ob klasični raztreseni vasici Tomaj. To je čista norija. Ki bi se razpasla po celem Krasu in mu uničila krajinske in druge vrednote, ki jih ima, občinam (davkoplačevalcem) pa na pukel spravila ogromne komunalne stroške, namesto, da bi šel ta denar za ustvarjanje delovnih mest z več dodane vrednosti za obstoječe prebivalce. Torej tako poseljevanje je gospodarska škoda, ne priložnost. Tako naselje je treba spraviti v krog urbanizirane Sežane na primer, če že kdo hoče na vsak način graditi hiše za trg (zakaj jih hoče, je jasno: za svoj žep).