»Niste tista, za katero se izdajate. To, niste vi,« je bil odločen.

»Kako to? Nisem jaz?« sem malodušno oporekala.

»A. P., rojena v Mariboru leta 1970, prav dobra v osnovni šoli in gimnaziji …,« je bral iz debele bukle.

»To sem jaz,« sem se opogumila, »jaz sem A. P.«

»Dvomim,« je angel očitajoče dvignil bele košate obrvi in njegova krila, prav tako bela, so se rahlo stresla.

»Kdo pa sem jaz, če nisem A. P.?« sem se razjezila, »nekaj je narobe z vašo kartoteko!«

»Poglejmo naprej,« je hladnokrvno šel z debelim prstom po dokumentu, »po končani gimnaziji niste šli študirat v Ljubljano, čeprav ste si to želeli. Zakaj?«

Najbrž iz samega obupa se je spremenila barva mojega obličja iz rožnate v modro zeleno.

»Saj vas lahko spomnim,« je birokratsko suho nadaljeval, »hodili ste s fantom, ki vas, milo rečeno, ni podpiral pri študiju na ljubljanski univerzi?«

»Res je,« sem odvrnila in čeprav kri ni več pritekala po mojih žilah, sem v licih začutila nekaj podobnega rdečici. To prvo ljubezensko razmerje sem prekinila dve leti po končani gimnaziji. Izkazalo se je, da me je varal s kolegico.

»In kako bi ravnali danes?« je pronicljivo zastrmel vame.

Zdaj vem, da se morata partnerja podpirati pri takih rečeh. Danes bi ga najbrž poslala v tri krasne, pograbila gimnazijsko spričevalo in se napotila do vlaka za Ljubljano – sem razmišljala, a raje ostala tiho.

»Kakor koli že,« je nebeški uradnik obrnil stran dosjeja, kot da bi znal brati moje misli, »namesto da bi študirali arhitekturo ali restavratorstvo, kakor ste si želeli in bili za to nadarjeni, ste vpisali ekonomijo. A ne?«

»Mama je rekla, da je to bolje zame,« sem razlagala in se hkrati zavedala bebavosti lastnega govoričenja. »V Mariboru je težko najti zaposlitev, mama pa je imela zveze na banki …«

»Aha, mama je rekla,« je oštevajoče prikimal z glavo. »To vsi pravite,« je zvišal glas, »posebej ženske: mama je rekla. Teta je imela veze. Oče je ostal brez zaposlitve. Še bolj smešen izgovor – ni bilo dovolj denarja pri bajti …«

Počutila sem se kot otrok, ki ga bodo vsak hip za kazen poslali v kot.

»Pa kaj potem?« sem izzivajoče vprašala angela, »saj to ni greh, če sem poslušala mamo?«

»In kaj ima pri tem greh?« se je narejeno začudil. »Vsi vsakič znova omenjate to besedo,« je godrnjal o vseh mojih predhodnikih.

»V redu. Ko ste že delali na banki, kaj ste si najbolje želeli?«

»Delati z otroki, študirati psihologijo …« sem zamomljala.

»Aha,« je angel pritrdilno dvignil kazalec, »in mimogrede, za oboje ste bili precej nadarjeni. Kaj pa ste počeli? Ni mi treba odgovarjati, ker tu piše – smučanje pozimi, kolesarjenje poleti …«

Aha, sem mu pritrdila v mislih. Tedaj sem že hodila z velikim športnim navdušencem. Koliko časa je šlo za skupne oglede nogometnih tekem, pohode v hribe itd.? Mogoče imajo tudi to zabeleženo? Sedem let neprekinjenega tekanja za njegovimi športnimi pajkicami. Ko pa sem zanosila, se je izkazalo, da bi ga otrok oviral pri uresničevanju njegovih športnih ambicij. Pa ko bi bil vsaj resen športnik … Več od delovnega mesta učitelja telovadbe in med počitnicami inštruktorja za smučanje ni zmogel.

»Zakaj ste sploh vztrajali pri tej zvezi?« se je namrščil.

Sem že bila na tem, da mu zabrusim, da se ga to nič ne tiče. Toda angel je uradniško masko na obrazu zamenjal za topel, čisto človeški pogled.

»Saj ne sprašujem za višjo instanco,« si je na hitro pogledal za ramo, kjer so se svetila vrata. Najbrž v raj, sem pomislila.

»Zanima me pač,« se je grenko nasmehnil angel, »saj ste se zavedali, da ta zveza nima dolgoročne perspektive? Tudi radi ga niste imeli, a ne?«

Kako naj pojasnim temu bitju, da ko si enkrat ovit v kokon zveze, izgubiš kritično distanco do te zveze? Dlje si s človekom, bolj se nanj navadiš. Navado imaš za ljubezen in zelo kmalu se ti zazdi, da so leta vožnje po vzporednih tirih z ustavljanjem na »postaji seks« nekaj popolnoma normalnega. Da tako pač mora biti.

»No, v redu,« je nebeški uradnik ponovno postajal birokratski, »kakor koli že, soočeni smo s tem, da v svojem življenju niste izkoristili niti enega talenta, ki vam je bil dan. To pa je, kot vi pravite, eden najhujših grehov. Niti materinskega potenciala. Nič. Pa še pravite, da ste to vi.«

»In kaj zdaj?« sem bila obupana, »me boste poslali v pekel? Bom trpela?«

»Pekel?« se je začudil. »Za kaj takega pa ste premalo, kako že vi pravite, grešili? Dovolite, da vam preberem odločbo,« je vstal izza mize in s tem dosegel najvišjo stopnjo uradnosti do zdaj.

»Postavljena pred nebeški urad, bla, bla, bla, da skrajšam,« se je nakremžil, »zaradi neizkoriščenih lastnih potencialov se vrača nazaj v svoje življenje. Ali pa boste tam trpeli ali ne, to pa nam ni znano.«

Pred očmi se mi je zamajalo, trenutek pozneje pa sem zaslišala moški glas: »Pa kaj ti bodo ti žabarji?« Stresla sem z glavo, da bi si zbistrila sliko. Pred mano je sedel moj prvi fant.

»Vem, da ti študij v Ljubljani veliko pomeni, kaj pa jaz?« je stiskal mojo roko in hkrati z nebeško modrimi očmi zbujal v meni slabo vest.

»Veš, vsak vikend bova lahko skupaj,« sem začela počasi osvobajati roko iz njegovih dlani. »Poleg tega, če ti je toliko do tega, da sva skupaj, zakaj se ne prezaposliš v Ljubljano?« sem vstala. »Zdaj pa moram iti, ker je danes zadnji dan za oddajo prijave na univerzo.« Obrnila sem mu hrbet in se nasmehnila – počutila sem se živo kot še nikoli do zdaj.

Agata P.