Pred kratkim sem se selila, kar med drugim pomeni generalno čiščenje. Tako sem v roza pikčasti škatli, med praznimi kuvertami in razglednicami, pri katerih zaradi neberljive pisave niti ne vem, kdo mi jih je poslal s svojega razburljivega potovanja, našla ovojnico, naslovljeno na moja stara starša.

»Draga Babica in Dedek!« sem pred davnimi leti napisala v novoletno-božični voščilnici, ki je ležala v ovojnici. Celo znamko sem nalepila, a mi je po uvodu očitno zmanjkalo besed, kajti obrabljena puhlica »Srečen Božič in veselo Novo leto« se mi je zdela premalo. Za kaj večjega pa je bilo najbrž premalo časa in vztrajnosti. Tako že nekaj let pokojna stara starša nista dobila mojega voščila, čeprav sta nanj gotovo čakala. In vem tudi, da zaradi tega niti nista bila jezna name. Le malo ogorčena. Ker sta bila vnukinji pripravljena oprostiti mnogo hujše stvari, kot so telefonski molk in neizrečene čestitke. Njuna ljubezen je bila brezpogojna, moja pa premalo ustvarjalna.

Dedek je umrl za rakom, a o tem smo vnuki izvedeli šele po pogrebu. Babici je prepovedal komur koli govoriti o svoji bolezni – najbližjih ni želel vznemirjati. Kake pol leta pred njegovo smrtjo pa sem v notranjem žepu njegovega suknjiča videla robec. Krpico, ki sem jo izvezla še vrtcu. Izkazalo se je, da se od kosa blaga ni nikdar ločil vse od takrat, ko sem mu ga podarila za novo leto. Tudi pokopali so ga z razcefranim robcem v žepu.

Neodposlana voščilnica me je tako vrgla iz tira, da sem se letos zatrdno odločila voščiti vsem najbližjim. Da ne bo spet prepozno. Mukoma sem si izmišljevala, kaj vse želim tistim, ki jih že deset let nisem videla, in si hkrati predstavljala, kako bodo nekatere čestitke, še preden bo prišlo leto 2008, končale svoje pisano življenje v košu. Kaj me briga? Jaz sem svoje naredila po najboljših močeh. Popackala sem le pičlih deset voščilnic. No, pa še to tri za tiste, ki niso moji najbližji, a jim vseeno voščim.

Agata P.