Rezultati zadnjega Evrobarometra so hudi. Ob njih bi nas moralo vse resno zaskrbeti. Potrjujejo namreč opozorila glede inflacije, ki jih je v zadnjih mesecih slovenska vlada vneto poskušala relativizirati. Inflacija ni zanemarljiv problem. Niti ni resen problem. Je zelo, zelo resen problem. Njeno naraščanje je po podatkih zadnjega merjenja Evrobarometra razlog za zaskrbljenost kar 63 odstotkov prebivalcev Slovenije. Skok odstotka zaskrbljenih, pa se je v pol leta povečal z 18 na 63 odstotkov, kar je daleč največ v Evropi. Podobni so rezultati Politbarometra – kar 38 odstotkov vprašanih je namreč prepričanih, da bo inflacija močno vplivala na materialni položaj njihovega gospodinjstva, kar 47 odstotkov pa, da bo vplivala vsaj do neke mere.

Po Politbarometrovih podatkih samo 12 odstotkov prebivalcev misli, da inflacija na materialni položaj njihovega gospodinjstva ne bo vplivala. Ti so očitno dovolj premožni oziroma računajo, da bodo na račun inflacije morda lahko celo zaslužili. A to je pravzaprav obrobna manjšina visoko nadpovprečno bogatih. Ostale je očitno vsaj nekoliko ali celo zelo strah prihodnjega leta. In ker strah rojeva nove strahove bi nas seveda moralo biti še bolj strah. Stvar je resna. Namesto svetilnika na vrhu Triglava, ki sveti daleč naokoli in kaže pot v bogatejšo prihodnost, prebivalci Slovenije izgubljajo zaupanje, ki je tako zelo pomembno za uspeh. Visoka gospodarska rast jih očitno prav nič ne prepriča. Izgubili pa so, kot kaže, tudi zaupanje v slovensko oblast.

Podatek Evrobarometra, da kar 65 odstotkov vprašanih v Sloveniji zaupa evropskim inštitucijam, je nenavaden. In hkrati zaskrbljujoč. Kot kaže, namreč ni odraz izjemnega navdušenja nad Evropo, temveč predvsem reakcija na neverjetno nizko zaupanje, ki ga imajo slovenske politične inštitucije. Slovenski vladi zaupa samo 32 odstotkov vprašanih, državnemu zboru pa le 31 odstotkov. Politbarometer je izmeril skoraj natančno enake sentimente. Tudi po tej raziskavi vlado podpira le 32 odstotkov anketirancev. Paradoksalno je, da bo prav ta vlada prihodnjega pol leta vodila Evropsko unijo. A ljudje očitno niso ravno naivni. Vodenje EU razumejo kot praktično birokratski projekt, ki s pravim vodenjem in reševanjem konkretnih problemov nima veliko skupnega.

Kljub temu ima slovensko vodenje EU vsaj dve pasti. Napoved, da bo Slovenija prva ratificirala Lizbonsko pogodbo – oziroma prenovljeno evropsko ustavo, ki so jo prejšnji teden predstavniki evropskih držav podpisali v samostanu Jeronimos, kredibilnosti slovenski oblasti ne dviguje. Nasprotno - utrjuje občutek, da resne stvari razume zgolj kot ritual. Vsebine nove evropske pogodbe skoraj nihče ne pozna in sum, ki so ga izrazili tudi nekateri evropski poslanci, da je ne poznajo niti tisti, ki so pogodbo podpisovali, je povsem utemeljen. Tudi če je pogodba izjemen dosežek evropske notranje diplomacije in je še posebej ugodna za manjše članice, njeno sprejemanje brez premisleka, kaže na popolno podcenjevanje ljudi in je povsem nesprejemljivo.

Drugi problem predstavlja vprašanje Kosova, ki je za Slovenijo posebej občutljivo. Gospodarstveniki, ki se ukvarjajo z jugovzhodno evropsko regijo, to najbolje vedo. In tudi oni zadnje mesece čutijo nelagodje. Bo Slovenija vodila akcijo priznanja kosovske države navkljub srbskemu nasprotovanju in ruskim opozorilom? Kaj pomeni skupni evropski pristop k temu problemu? Kakšno vlogo bodo pri tem igrale ZDA? In kakšno vlogo bo pri zastopanju interesov ZDA na Kosovu igrala Slovenija? Tisti, ki se ukvarjajo s posli na tem področju, pravijo da bi jim bilo najbolj všeč, če Slovenija ne bi nastopala v prvih vrstah. Od takšnega pristopa namreč pričakujejo samo težave – zamere, ki bodo še večje, ker je Slovenija država, ki je bila nedavno del istega problema.

Njihovo razmišljanje se sklada z rezultati javnomnenjskih raziskav. Bolj kot slovenski vladi zaupajo evropskim inštitucijam. Nad tem bi se morali zamisliti vsi slovenski politiki, čeprav se zdi, da gre predvsem za strah pred slabšim življenjem, ki je povezan s prepričanjem, da oblast ne rešuje najbolj perečih problemov in da je odnos slovenske vlade do inflacije pri tem odigral ključno vlogo. Nek obrtnik, ki servisira hišne aparate, pravi, da se je njegovo delo v zadnjih mesecih skoraj prepolovilo. Najbrž pretirava. Vendar bi mu gotovo morali prisluhniti. Če vsaj približno govori resnico (rezultati Evrobarometra glede tega ne puščajo dvomov), to pomeni, da so ljudje v strahu začeli manj trošiti, kar gotovo ne bo prispevalo k prosperiteti.

A težava je globlja. Slovenija bo sicer res vodila EU, vendar bo to, kot je videti, počela ob nekritičnem sprejemanju pomembnih odločitev in hkratnem zanemarjenju osnovnih življenjskih problemov doma. Ob takšnem ravnanju ljudje pač iščejo nekoga, ki bi mu lahko zaupali. Evropa se tu samo ponuja kot najbližja in najbolj naravna izbira.

Jani Sever