Daniel Kehlmann: Izmera sveta, prevedla Amalija Maček.
Modrijan: 2007, v knjigarni 20 €, na voljo BookCrossing izvod.

Ena ljubka zgodbica iz zgodovine matematike govori o Gaussu, kako je v prvih razredih osnovne šole nadmodril svojega učitelja. Ta je bil len in grd človek. Učencem je rad dajal pretežke naloge in jih nato pretepal, ker niso prav rešili. Tako jim je enkrat naložil, naj poračunajo, koliko je vsota števil od ena do sto. Zraven se je nasmihal nad mislijo o napačnih rezultatih, če bo seveda sploh kdo kaj zračunal. Mali Gauss pa je pomislil takole:

Kaj če podpišem enako vrsto, samo da jo prej obrnem, in seštejem stolpce, kaj potem?

1	+	2	+	. . .	+	100
100	+	99	+	. . .	+	1
101	+	101	+	. . .	+	101

Potem dobim vrsto stotih stoenk! To pa vem, koliko je, 100 krat 101 = 10100, in ker sem eno vrsto dodal, moram deliti z dve, torej 10100 na pol = 5050 … Učitelju je to vzelo sapo, čez noč se mu je posušila roka (to ni gotovo), Gauss pa je tako že kot šolarček odkril formulo za vsoto števil od ena do poljubnega naravnega števila. Recimo do 2007? Potem je 1 + 2 + … + 2007 = 2007 krat 2008 na pol = 2 015 028.

Gauss se je še velikokrat dvignil nad nerešen labirint znanja in našel premeteno pot do rešitve kakega matematičnega ali fizikalnega problema. Bil je genij, poleg Arhimeda in Newtona eden izmed treh največjih matematikov sveta. Rekli so mu princ matematike. Nanj so posebej ponosni Nemci. Seveda so ga dali na bankovec. Mladi Daniel Kehlmann pa ga je postavil ob bok drugemu velikanu znanosti, Alexandru von Humboldtu (tudi on je šel na bankovec), in njuna življenja romaniziral v knjigi z uvodne slike in z originalnim naslovom Die Vermessung der Welt (2005). Glavna lika in osebe, kraji ter stvari, ki jih odkrivata, so bolj ali manj točni. Med letečimi cilji pa avtor pluje svobodno in zgodovino prikrojuje svojemu novemu stilu, ki ga prežemata sarkazem in duhovitost. S tem ni nič narobe in vsakdo najbrž že po prvih straneh podvomi v točnost, kar se mu kmalu le potrdi. Avtor opraviči smešenje pomembnih oseb z logiko, da osebne pravice, tako pravne kot moralne, z daljšim časom prenehajo veljati. Stroga biografija bi bila prejkone manj popularna. To, da jo tako radi berejo sami Nemci, mora pričati o njihovi sproščenosti. Bi tudi pri nas uspelo kaj podobnega? Sam si lahko predstavljam, kako bi se nekdo šalil, denimo, iz Janeza Valvasorja: kako dirja naokrog in popisuje deželo Kranjsko, ne meneč se za sadove življenja. Valvasorjeva duša se tudi zdi sorodna Humboldtovi: neutrudljivo je popisal vse, na kar je vrgel svoje oči.

Lepo prevedeni Kehlmnann v tekoči in humorni prozi spremlja Humboldtovo in Gaussovo odkrivanje narave in ju naposled, na stara leta, trči enega ob drugega. Prvi raziskovalec prirodoslovja, drugi zapečkarski matematik. Prvi zaobjel svet s svojimi nogami, drugi vrtal v globočine vesolja števil. Ampak kdo, kdo od njiju je videl več sveta? (Spodaj odlomek iz knjige, za videobranje posodimo ušesa Jonasu.)

     Projekte, je zaprhal Gauss. Govoričenje, načrti, intrige. Pregovarjanje z desetimi knezi in stotimi akademijami, preden lahko kje postaviš en barometer. To vendar ni znanost.
     Ah, je vzkliknil Humboldt, kaj pa je potem znanost?
     Gauss je potegnil dim iz svoje pipe. Mož, sam za pisalno mizo. Pred seboj ima papir, morda kvečjemu še daljnogled, pred oknom jasno nebo. Da ta mož ne odneha, dokler ne razume. To je morda znanost.
     In kaj, če se ta mož poda na potovanje?
     Gauss je skomignil z rameni. V daljavah, v luknjah, vulkanih ali rudnikih se skrivajo samo naključja in nepomembne stvari. Svet zato ni nič jasnejši.
     Ta mož za pisalno mizo, je rekel Humboldt, seveda potrebuje skrbno ženo, ki mu greje stopala in kuha hrano, kakor tudi ubogljive otroke, ki čistijo njegove instrumente, in starše ki ga oskrbujejo kot otroka. In solidno hišo z dobro streho proti dežju. In čepico, da ga nikdar ne bolijo ušesa.
     Gauss je vprašal, kaj misli s tem.
     Da misli čisto na splošno.
     V tem primeru: ja, vse to potrebuje in še več. Le kako naj sicer človek zdrži?