Komentar - Simona
13. december 2007 ob 15:07 | Vest |Premier Janez Janša je znova blestel v vlogi odmevnega govornika. Zgovoren dokaz za to je bila ponedeljkova proslava ob svetovnem dnevu človekovih pravic. Letošnja slovesnost je bila posvečena spominu na politične zapornike v Sloveniji 1945-1990. Tudi bistvo premierjevega govora je bilo opravičilo:
“Vsem, ki ste se živi in me slišite, izrekam opravičilo in priznanje. Želel bi si, da za temi besedami stoji sleherni državljan in državljanka te države. Bilo je krivično, kar so vam storili. Imeli ste prav. Tisti, ki so vas sodili in preganjali, pa so ravnali narobe.”
Opravičilo je moč dojeti dvoplastno. Premier se opravičuje po krivici zatiranim nedolžnim žrtvam povojnega revolucionarnega nasilja. A opravičilo ima še en segment, katerega bistvo sega v maj 1988 in tedaj odmevno afero JBTZ oz. proces proti četverici. Glavni protagonisti afere Janša, Borštnar, Tasič in Zavrl so priprti zaradi spornih objav tajnih dokumentov JLA v tedniku Mladina. V uredništvu Mladine zato junija 1988 ustanovijo odbor za varstvo pravic Janeza Janše. Pred sojenjem se pred stavbo tedanjega vojaškega sodišča na Metelkovi v podporo četverici zbere okoli 30.000 protestnikov. Po sojenju je sedanji premier obsojen na leto in pol zapora. Avgusta 1989 je izpuščen. Sledi t.i. slovenska pomlad.
Janez Janša se je s ponedeljkovim govorom očitno opravičil tudi samemu sebi. Vse skupaj je namreč izzvenelo kot mučeniska manifestacija v slogu cerkvenih blagrov. Ker pa je med Slovenci tudi mnogo ateistov, obstaja recept, kako doseči povračilo za krivice ze za casa tuzemskega zivljenja, npr. postanemo predsednik vlade in začnemo v slogu “milo za zajfo” s povračilnimi ukrepi. Z eksplicitno distinkcijo med dobrimi in zllimi opomnimo današnjo mladež z namenom, da se kruta zgodovina ne bi nikoli več ponovila.
Premierjev govor je bil nedvomno zelo odmevna, a ne izjemno bistra poteza. Saj, kakor pravijo, se lastna hvala pod mizo valja. Kdor pa se na zemlji povišuje, bo ponižan v nebesih. Kje je torej vsa diplomatska uglajenost?
Simona Lešnjak
13. december, 2007 ob 15:48
Odličen komentar. Me veseli, da imamo v Sloveniji še kaj pametnih mladih komentatork. Le tako naprej!
13. december, 2007 ob 16:08
Mladenka je v proslavi zopet našla zaroto Janše, tako kot bi jo v vsaki pasji procesiji.
Gledalcu pa rit ploska ob takih komentarjih, verjetno mladenka že ve kaj mora pisati, čeprav nima pojma o dogodkih pred 90 letom.
13. december, 2007 ob 16:46
Joj, Simonca, Simonca… Malo se potrudi.
13. december, 2007 ob 17:48
FDVjevka (sledi Stripijev smeh).
13. december, 2007 ob 18:58
to je pa Komentar !
@joze: le čevlje sodi naj kopitar in ker je Janša Ivan Janez prav tako FDVjevec je prav, da ga pokomentira FDVjevka (Stripi se valja)
14. december, 2007 ob 0:23
vidim da ljudi ki ne morejo ločevati političnih osebnosti z razloga da ne najdejo za to argumentov, takoj najdejo RKC primeren za delitev.
žalostno
14. december, 2007 ob 6:51
Oh.
14. december, 2007 ob 14:04
Oh.
14. december, 2007 ob 14:49
Dve zgodbi!
Prva zgodba:
Nekoč je živel Janez Janša. Njegova osebnost pooseblja ultimativno zlo, ob njegovem rojstvu se je govorilo, da se je rodil Mefisto in sedaj pustoši po tej naši ljubi domovini Sloveniji… Gorje nam, ker nam vlada tak tiran, ki tako brutalno cenzurira medije, ki nam bo vzel še tisto malo kar imamo, ter dal rimokatoliški cerkvi, ki je že sedaj tako bajno bogata, da si škofje in ostala pasturala vsak večer pripravijo zlato kopel na račun žuljev nas državljanov … A v daljavi se vidi kanček upanja, kajti na obzorju kralj Borut z vitezi okrogle mize jaše na belem konju v upanju, da bo deželo rešil jarmov tiranije, ter z njegovim prihodom prinesel blaginjo, mir ter spokojnost v deželo.
Druga zgodba:
Nekoč je živel Janez Janša. Bil je velik domoljub, hotel je narediti nekaj dobrega ne samo za sebe tudi za ljudi. Kot pravi vodja je bil pokončen, odprtih misli, njegova hrbtenica se je stežka ukrivila. Tako je bil eden prvih, ki se je uprl silam zla, ki so zaradi krvavih rok dolgo časa vladale s strahom. Po dolgoletnih prizadevanjih mu jih je uspelo premagati. In zavladal je deželi. Delal je po svoji vesti in bil dobr vladar. Sile zla so se za nekaj časa povlekle v podzemlje, kjer so pripravljale umazan načrt s katerim bi, s širjenjem laži umajali ugleda plemenitemu vladarju. Pri tem so skrbno izbrali nežen ter prijazen obraz, preko katerega bodo potem lahko širili svoje zle namene…
Z zgodbama sem po vsej verjetnosti razdvojil Slovenski narod… Del se bo poistovetil z prvo zgodbo ter si jo vzel za “biblijo”, drugi del prebivalstva bo simpatiziral z drugo zgodbo. Vendar tu nastane konflikt… katera zgodba je resnična???? Nobena!!!!!!! Ker sem si obe izmislil jaz!!!!!!!!!!!!! Manipuliranje ljudi (z bilokatere strani) zaradi lastnih interesov do vladanja le njim, je zamene najbol nizkotno dejanje, a kljub vsemu je to edino orodje s katerim prideš na oblast!!!!!!
14. december, 2007 ob 17:04
In še tretja zgodba:
Nekoč je živel Ivan-Janez Janša. čutil je veliko potrebo po moči in veljavi. To je skušal doseči tako, da se je identificiral z oblastjo in je postal komunist. Kadar pa ni šlo tako kot je želel, se je oglasil njegov drugi jaz. Postal je opozicinalen. Naj le vidijo, kdo sem jaz! Pa je bil spet slaven. Toliko Slovecev mu je stalo ob strani. Počutil se je kot pravi pravcati mesija. Za to svojo vlogo je bil pripravljen narediti marsikaj. Napajal ga je adrenaIin. Osvobodil je domovino. Velikokrat ni upošteval pravil igre, saj njemu pa to res ni bilo potrebno. Groza! Vladarski prestol je zasedel drugi. Njegov prestol, za katerega je bil sam zaslužen. Pa je napel vse sile. Boril se je, rovaril, uporabil tudi nizke udarce. Združil je somišljenike za borbo proti skupnem sovražniku. Končno! Vladar. Joj, kako vladati, kako graditi, kako povezovati??? Dobro se je namreč naučil le, kako rušiti, kako razdvajati….Na žalost je znal poslušati le sebe in glasove, ki so govorili isto. Njegov drugi jaz je postajal vedno močnejši, močnejši…..POK!
Slovenci, lačni, jezni, obupani in izigrani, se ozirajo okoli in iščejo, iščejo. Mislijo, da slabše skoraj več ne more biti. Postaja jih strah. Želijo, da bi jim kdo prisluhnil, jih razumel, omogočil dostojno žiljenje. Siti prerekanja o preteklosti, za katero se brez sramu troši denar; siti vladarjev, ki jim je pomembna zunanja fasada, ne pa človek. Počutijo se tako, tako nemočni. Vendar tli upanje. Čez leto dni…..
14. december, 2007 ob 18:50
Neja@
http://www.ordinacija.net/members/www-fo.php?mg_fo_id=56&lang=slo
14. december, 2007 ob 18:56
.
14. december, 2007 ob 22:51
Pero, Janez Janezu ne more pomagati.
27. december, 2007 ob 16:54
Katastrofalen komentar
Sploh je jasno da gre za dvojna merila.
Če v tej aferi nebi nastopali tej ljudje kot so, ampak bi hipotetično bili sedanji člani strank slovenske levice(čeprav je to čisto nemogoče,ker vemo na čigavi strani so v tistem času bili), ne samo da bi se drugače imenovala, ampak bi jih danes večina politikov in novinarjev častila kot največje heroje, tako pa jih tretiramo kot da jim ni bila storjena nobena krivica.
A si predstavljate da bi v današjnem času zaprli novinarje in urednika enega izmed odmevnih časopisov, kaj bi storili novinarji? Vsak časopis bi 90% prostora namenil temu dogodku, proglašeni bi bili za heroje naroda, …
Ampak ker v tej zgodbi nastopa Janez Janša to pomeni da je treba spljuvat in reči da se obnaša kot mučenik.
Sploh mi pa ni jasno čemu tukaj služijo neke asociacije na Cerkev, verjetno samo zaradi širjenja nestrpnosti, ki jo po drugi strani tako obsojate.