Z nedeljsko novoletno zakusko je svoja vrata zaprl 13. festival sodobnih odrskih umetnosti Exodos, ki je tokrat potekal na temo Pornografija in umetnost.

Po četrtkovem otvoritvenem performansu Janeza Janše Fake it! je bila naslednji dan na sporedu gledališko-filmska predstava Wayna Trauba Maria-Dolores, ki na oder vnaša natančno odmerjeno plestenje tako med zgodbami treh žensk (dve na odru, ena v fimu), tako v povezavi z drugimi odrskimi elementi: (glasba, gib, poezija). Dan za tem je sledila Pornografija duš štirinajstih mladih kanadskih plesalcev, ki so tri ure na odru raz-stavljali in pred-stavljali sami sebe. Predstava koreografa Davea St. Pierra, narejena v obliki koreografske abecede, sama nase gleda kot na eksperimet, kot delo v nastajanju, kjer naj bi bilo dovoljeno vse to, kar velja za delovni proces; improvizacija, napake, razstavljanje in ponovno sestavljanje. Vzporedno s festivalskim dogajanjem je podobna vprašanja prespraševala tudi delavnica Coachinga, v kateri so imeli prijavljeni slovenski avtorji in ustvarjalci priložnost svoje delo razstaviti, prikazati, uprizoroti oziroma se o njem pogovoriti s strokovnjaki s področja sodobnih odrskih umetnosti (dramaturginjo Ivano Ivković, filozofinjo Bojano Kunst in producentom Georgom Skalkogianisom). Po drugi strani pa je bila predstava Pornografija duš v sobotno festivalsko dogajanje vsebinsko umeščena tudi kot nekakšno fizično nadaljevanje pogovora Umetnost in pornografija, v katerem je Tanja Lesničar-Pučko gostila zgovorne goste; Rajka Bizjaka, Evo Bahovec, polovico tandema Eclipse in Jurija Krpana. Predstava je določena aktualna vprašanja preko jezika koreografije postavljala v prostor. Odrska abeceda Davea St. Pierra je po tem, ko je postavila okvir in nanj nanizala prvine plesa, gledališča in performansa, po drugi strani ponudila tudi določene nastavke za branje odrskih del. Posamezne nepovezane sekvence so vsebovale prizore, ki so odpirali ali zgolj ponudili nastavke, ki so vseeno ostali na površini. Kot eksperiment. Kot poskus, ki mu četrto dimenzijo, čas, kot (morda?) edino realno globino branja, nadenejo šele Štiri smrti Bojana Jablanovca, ki so hkrati zaključna predstava Exodosa.

Še pred tem nekatere, vendar precej specifične nastavke za branje ponudi tudi nedeljska festivalska gostja; danska koreografinja, plesalka in performerka Mette Ingvartsen.. Njen solo 50/50 v podobnem razmerju (50:50) razdeli ekspresijo med obrazom in telesom, ki pa jo omeji zgolj na zunanjo obliko, ki je obrnjena navzven in ostaja s čustvi nepovezana. Oblike odrske govorice, ki jih prinaša na oder, dobijo jasnejšo obliko šele po potem, ko Mette v pogovoru predstavi razdelano strategijo lastnega koreografskega jezika. Pred tem - delujejo po eni strani precej amorfno, po drugi pa lahko rečemo tudi, da je vse tam. Vendarle – močna performativna energija, ki jo Ingvartsenova prinaša na oder, na njenem golem atletskem telesu morda nakazuje vse to, o čemer govori (kode rocka, opere, cirkusa), a so to zgolj skice, ki pa še vedno ne vsebujejo kategorije, ki prinaša globino. To vnaša šele predstava, ki sledi za tem, Štiri smrti, ki na ravni vsebine in forme festivalsko dogajanje tudi zaokroža.

Če se navežemo na otvoritveno predstavo Fake it!, predmet katere predstavlja pet avtorjev sodobnega plesa (Trisha Brown, Steve Paxton, Pina Bausch, Williama Forsythe in Tatsumi Hijikata), so v Štirih smrtih referenčni avtorji razpršeni na vsa področja odrskih umetnosti. Če poenostavimo; Pina Bausch: sodobni ples, Tim Etchells: performans, La Ribot: live art, Marina Abramović: body art. Laboratorijsko natančna razdelava vseh področij odrskih umetnosti konsistentno odpira eno kategorijo za drugo. Recimo, da umetniki umrejo. Začetno vprašanje ob tem je, ali je naša edina prednost nas ta, da smo v primerjavi z njimi živi. Sledi vprašanje, koliko se zabavamo, ko gledamo njihove predstave. Ali, ko gledamo ko to predstavo. Je perverzija tega sistema ta, da je cena za lastno živost hkrati lastna eksistenca? Vendarle - le živi lahko privlečejo na dan mrtve. Ta fenomen živosti preko navezave na Mozarta uprizori Grega Zorc, medtem ko je Pini Bausch alias Katarini Stegnar jasno, da je glavni pogoj dobrega odrskega predvsem – dobra publika. Kaže, da jo je La Ribot oziroma Barbara Kukovec, imela. Da je postala že za časa svojega življenja razumljena, da je prišla v sistem. Zato lahko danes, v tem tenutku, mirno živi v Švici, v Ženevi.

Tudi letošji Exodos je oživljeno preživel. Prijetno spoznanje ob tem je, da za izvršitev sprememb izstop iz sistema ni nujni pogoj.

AK