Komentar - Jonas
3. december 2007 ob 14:14 | Vest |O razkoraku med staro in novo tehnologijo, o tiskani vs. virtualni besedi sem se prvič pogovarjal ob koncu prejšnjega tisočletja, začuda mi je pogovor do danes ostal v živem spominu. Bilo je za kartaško mizo, v podzemnih kletnih prostorih, za dvojnimi zapahnjenimi vrati, z varnostno kamero ob vhodnih vratih in zasilnim stranskim izhodom na dvorišče, če bi slušajno kaj zagustilo. Zatemnjen prostor brez oken je osvetljevala zasenčena luč nad mizo in ekran računalnika, priklopljenega na mrežo, ki se je zaradi slabega mobitelskega sprejema zdel kot naša zadnja vez z zunanjim svetom. Družba osmih ali devetih znancev, vsaj za to noč pobeglih od ponorelega sveta, valovi smeha, koncentrirane tišine, pogovora, ogromni kupi žetonov.
Kot študiozen kvartopirec sem se v tisti kleti, v tem materničnem nadomestku seveda odlično počutil, zato se še danes nostalgično spomnim tistih zlatih ljubljanskih kartaških časov, preden jih je uničil internetni poker, vsakokrat, ko v kotu svojega predala zagledam komplet Kemovih kart. O, kako prijeten je njihov značilni vonj!
Na sedežu zraven mene je sedel prijatelj, prodajalec knjig v ugledni ljubljanski knjigarni, zapletla sva se v pogovor o digitalizaciji knjig. Da računalniški ekran nikoli ne bo nadomestil tiskane besede, da je prevelik, da knjiga, ko jo vzameš v roko, “lepo diši”.
Nazaj v sedanjost: pred nekaj dnevi sem isti argument slišal na nedavnem javnem kavarniškem pogovoru v CD z naslovom Kaj za en kurac je YouTube?:
Knjige dišijo. Hm. Nazaj v kartaško klet: za mizo je sedel tudi mladenič z očinim pomankanjem samorefleksije. Z drugimi besedami, ne spomnim se večera, da ga ne bi obrali do kosti, njegov stil igre je bil, in še vedno je, preprosto rečeno, avtodestruktiven. Če meni karte dišijo, vam povem, temu človeku bodo smrdele vse življenje, ker so ga in ga bodo vedno, sekale po pički.
Emocionalno bistvo knjige namreč njej sami ni inherentno ali samo sebi lastno. Njen emocionalni naboj se nabira zlagoma, z vsako novo izkušnjo uporabe tega predmeta. Vonj knjige nas ne spomni na knjigo samo, ampak na tisočere zgodbe, ki smo jih goltali in ki so nam potešile, kar smo pač v njih iskali.
V nekem intervjuju je starleta Pika Božič nekoč izjavila, da ne bere knjig. Dajte ji povohat kakšno, me prav zanima, če bo padla v trans kot Marko Crnkovič. Čez dvajset let pa se že veselim trenutka, ko mi bo hčerka dopovedovala, da v mojem laptopu res ni nič takega, da bi ga moral tako crkljati in ovohavati. “Fotr, pusti si že vgraditi tisti čip v glavo, branje z ekrana je passé!”
-Jonas
3. december, 2007 ob 14:51
@Joans, hehe, zelo podoben komentar sem sam podal, pri cemer sem cip zamenjal z bomboncki :)
Verjamem da nisi svinglal … se pa seveda strinjams tabo.
.::PiPi::.
p.s. se link do komentarja - http://www.vest.si/2007/12/01/kz1q-je-youtube/#comment-30849
3. december, 2007 ob 15:13
Ah, the smell of dead trees in the morning. It smells like victory! :)
Danes imamo digitalne MP3 predvajalnike, HD-televizije, ADSL internet, VOIP telefone, le knjiga trenutno ostaja še zadnji trdnjava analogne tehnologije. Kljub temu, da se je ostrina CRT in LCD zaslonov izboljševala z vsakim letom, jih do sedaj res nismo mogli nesti na plažo, na vlak ali pa v posteljo.
Kot kaže, se bo tudi način branja po nekaj stoletjih vendarle spremenil z uvedbo e-ink in podobnih tehnologij. Največja prodajalna knjig na svetu Amazon.com je nedavno nakazala smer s svojo napravo Kindle, ki je pravzaprav malo spremenjen Sony Reader z dodatkom mobilnega komuniciranja.
Jaz se tega napredka seveda globoko veselim. Prav mučno mi je namreč hoditi po slovenskih knjigarnah in knjižnjicah, ali pa čakati na knjige iz tujine po par mesecev.
Seveda pa bodo v vsaki generaciji obstajali ljudje, ki bodo vrteli vinilke in vohali mrtva drevesa zaradi intrinzične vrednosti takšnega početja. Poserjem se na njih!
3. december, 2007 ob 15:28
“Vonj knjig”, torej pripravljenost bralcev na nove formate, v tem primeru sploh ni največji problem.
Pred desetletjem in še malo je bilo recimo precej razprav o razlikah med pisanjem z računalnikom v primerjavi s pisalnim strojem in našli so se junaki, ki so ob prvih znakih sprememb nostalgično začeli skoraj po božje častiti svoje šklepetajoče Remingtone, ali katerokoli mehansko ropotalo že. No zadnjih nekaj let pa skoraj vsi ti gospodje, razen tistih ki si še lahko privoščijo razkošje tajnice ali pa so res hudo trmasti, tipkajo na računalniško tipkovnico. Aja, ste se morda vprašali, kam so v zadnjih letih poniknili vsi avdiofili (in večina njihovih publikacij), ki jih je bilo včasih kot listja in trave.
Večji problem je, da si do sedaj ni še nihče izmislil, kako zaslužit s prodajo elektronskih knjig ali drugih vsebin, kjer je vsebino mogoče ločiti od njenega nosilca. DRM je prekompliciran in preštorast za večino uporabnikov, da ne rečem kar butast, crkne ti ipod ali bralnik knjig, ti pa lepo jovo na novo v štacuno še enkrat kupovat vso muziko ali pa knjige. In na en ipod se da stlačit, po trenutnih cenah, tudi že za tam blizu 100.000$ muzike. Poleg tega pa morajo DRM podpirati vse naprave in zihr bi se hitro našla brihtna buča, ki bi znala preprogramirat obstoječe, ali naredit nove, ki bi vse skupaj tudi zaobšle. Zaprti sistemi, kot je Amazonov, se vsemu temu uspejo kar precej elegantno izognit. Malo pa je verjetno, da ne bi želel s tem zaslužiti še kdo in kmalu bi se poleg Amazonovega bralnika na polici znašel še en od Bordersa, pa Barnes & Noble, pa Mladinska knjiga, pa Beletrina (če imajo že vsak svojo knjigarno), pa …
Skratka “vonj knjig” ni noben problem. Tistim, ki bodo zanj pripravljeni kaj plačati, se bo vedno našel kdo, ki bo knjigo tudi natisnil, to se počne pogosto že danes, še posebej pri Amazonu, ki proda največ nizkonakladnih knjig, ki se tiskajo tudi kos po kos. Avtorjem smo, kakor zgleda pri Radiohead, pripravljeni nekaj primakniti za njihov trud in spodbudo, trgovcem za njihovo priročnost in naše udobje. Edini problem je, da je tudi na tem področju čedalje manj prostora za razne posrednike, ti pa zato na ves glas vpijejo o avtorskih pravicah.
3. december, 2007 ob 15:54
@bp
Saj ne delam reklame, ampak Amazon si menda zapomni katere knjige si kupil in jih lahko zato čez 10 let znova preneseš na svojo napravo, tudi če ti vmes 5x crkne.
Strinajam pa se s tabo, da se tako močno zaščiten Kindle, kot je zdaj, ne bo masovno prodajal.
3. december, 2007 ob 16:17
@abaris: poznam, zato pravim, da se kindle pravzaprav kar lepo izogne vsem problemom, ki jih imajo dosedanji poskusi DRM. če je kot gadget zadosti priročen in uporaben za branje, bi znal dobit svoje uporabnike. če bo dobil svoje uporabnike, bo hotel še kdo počet kaj podobnega in potem bom imel doma naprimer pet (dva ali trije bodo kasneje propadli) različnih gadgetov, ki počnejo eno in isto reč.
3. december, 2007 ob 16:47
hehe, Jonas, a si bil na koncertu od 50 centa? :lol:
3. december, 2007 ob 19:11
Kadar gre za daljše tekste, je primerjanje knjig z računalnikom popolnoma deplasirano. Pa kdo bo npr. bral Marcela Prousta z ekrana. Ali pa Hegla, Marxa in še koga? V praksi je pač tako, da je računalnik več ali manj instant roba, kot gledališka predstava, časopis, radio, digitalne fotografije, je nekje v arhivih (na strežnikih), nikomur se pa ne ljubi tega iskati in si priklicevati na ekran, knjigo pa vzameš s police in prebereš kakšno poglavje obsega nekaj deset strani, to na ekranu počneš le izjemoma, deluje pač kot neka baza podatkov, vendar morajo biti fajli kratki. Seveda knjihga ne bo nikoli izumrla, samo manj jih bomo kupovali, to je pa res, kot CD-jev in ostalega, kar prodajajo.
Torej, kdor bere “špehe”, si z računalnikom ne more niti ne želi kaj dosti pomagati!
Menda ja en bo ostala le še “plaža” literatura in žepne izdaje za na vlak, doma bomo pa sedeli na ekranom.? Malo morgen!! Saj smo tudi izumili avte in bicikle, pa še vedno hodimo peš in tečemo, čeprav manj kot nekoč! No, tečemo še več!
3. december, 2007 ob 19:22
J.F. Sebastian prebiva v stari, razpadajoči hiši v L.A. Čeprav smo v letu 2019 po stanovanju korakajo mehanične igrače, iztekajoče se ure pa štejejo kukavice. Tudi brez knjig ne gre. Kot bi želel z vzdževanjem nekega davno preminulega časa utemeljiti svojo življenje, ki se pospešeno izteka.
Blade Runner je legenda, polna nostalgij, ki se polkoni tudi knjigi.
Večina nas je z navdušenjem sprejela virtualni svet, a kljub temu z digitalno besedo knjige ne bodo izumrle. Še naprej nas bodo, tudi s sladkastim vonjem (vanilin je ena glavnih sestavin vonja knjige in vanilije), nostalgično spomnjale na prebrane zgodbe in preživete čase. Postale bodo redke, a zato toliko bolj dragocene.
V svetu okraj nostalgije pa sta že davno zavladali 0 in 1…
3. december, 2007 ob 23:47
Pavel: Jaz pa si ravno zaradi teh špehov želim elektronskih knjig. Kaj bom nosil s sabo 3kg težko knjigo, če jo pa imam lahko skupaj s še tremi tonami drugih knjig na disku lahke elektronske napravice (+ dostop do interneta, ki to težo požene eksponentno…). Pa naj bo to Nietsche, Tostoj ali Biblija…
Sicer pa so te naprave zaenkrat še malce predrage za poveprečnega slovenca, da ne govorim o Amazonovem Kindlu, ki je drag, grd in izgleda dokaj neuporaben s to čudno “tipkovnico”. Kot bi nekdo križal Applov Newton in domači telefon… Ena sama dodatna funkcionalnost (”mobilni” protokol) ga še ne naredi uporabnega. Da ne omenjam DRMja. Jaz osebno hočem imet popolno svobodo pri takih napravah… open source FTW!
Ko se bo še malo povečala gostota pikslov, ko se bodo e-ink tehnologije še malo dodelale in ko bo zadeva dovolj razširjena, da bo poceni, bo knjiga (hočeš nočeš) ostala bolj ali manj samo posladek za nostalgike… Z napravami bo pa prišlo tudi do digitalizacije gradiv in njene distribucije, če ne s strani založb, pa s strani bralcev (beri: piratov).
3. december, 2007 ob 23:47
Nova generacija, nove navade.
4. december, 2007 ob 10:00
Sam se spomnim, ko je prišla televizija in potem kasete. Vsi so mislili, kakšna revolucija bo to npr. v šolah in sploh v uzobraževanju, izumrle bodo table in risbe ter skice, še predavati ne bo treba, kar kasete bomo gledali vse zvedeli tam, na televiziji. Tudi odkar so računalniki se mi zdi, da so ljudje šizobraženi še manj. Tako kot lahko prebiramo pogrošne knjige tipa Kaj lahko storim zase ali podobne, velja enako za računalnike. No, v šolah imajo še vedno table in kredo ter zvezke in knjige, res pa je, da je blazno hipertrofiralo število učbenikov in fotokopij, neka blazna poplava dodatnega “gradiva”, skratka neselektivna poplava informacij, da en govorim o tiskanju in onesnaževanju z reklamnimi materiali, pošto itd.
Kot ne bodo nikoli izumrli svinčnik, papir, barvice, bicikel in še kaj, ne bo izumrla knjiga, le naklade bodo nižje. Saj imamo tudi fast food restavracije in instank hrano v trgovinah, pa gostilne in domača kuhinja zaradi tega ne bodo izumrle, le nekoliko manj je tega in predstavlaj malo večje razkošje, kot knjige! Za sladokusce pač!
Gotovo je udobnje brati 3 kg težko knjigo kot brati z računalnikom na kolenih ali celo z dlančnika. Tudi nobene koncertne dvorane niso zaprli zaradi izuma HIFI- ja in dolbyja!
4. december, 2007 ob 11:53
> V svetu okraj nostalgije pa sta že davno zavladali 0 in 1 …
Tu se z mino ne strinjam. Moje najlepše pustolovske, indianajonsovske pustolovščine nisem doživel prek knjig, recimo Karla Maya in Mikija Mustra, ampak z igranjem računalniških igric LucasArtsa: Monkey Island, Indiana Jones … Posebej lepi spomini se lahko merijo samo s kakšnim izletom v gore.
“Guybrush, the mighty pirate!”
4. december, 2007 ob 13:58
Prvič, ali je bistvena vsebina ali nosilec? Vsekakor vsebina, bi rekla, čeprav nosilcu verjetno res pritiče določen - manjši - delež (ne)naklonjenosti.
Predvsem pa: naš strah pred novimi nosilci je povsem nepotrebna oblika strahu pred spremembami. Če samo pomislim, kako fino bi bilo imeti vedno pri roki napravico, v kateri bi si človek shranil vso svojo knjižnico, ki bi jo lahko zbral po neprimerno nižji ceni, kot jo imajo tiskane knjige! In imeti možnost avtomatskega iskanja po taki knjižnici! Vsekakor bi to - podobno kot e-nosilci zvoka in videa -pomenilo lažji dostop do novih vsebin tudi za tiste, ki po nesrečni usodi ne sodijo v posvečeno premožnejšo kasto. Ker roko na srce, pri povprečni slovenski plači pride knjiga pri sedanjih cenah redko na vrsto. Da pa jo ljudje želijo, dokazujejo ceneni izvodi, ki jih zadnja leta med drugim ponujajo nekateri slovenski časniki in so v glavnem (raz)prodani.
Po moje: stari nosilci imajo določen šarm, ampak to je podoben šarm, kot ga ima staro pohištvo in stare hiše. Radi jih gledamo, si kupimo kak kos, če smo zelo zagreti za te vrsto nostalgiko, sicer pa nam je jasno, da te stvari niso več iz našega časa. Pravzaprav je žalostno, da knjiga, včasih simbol napredka, tokrat zaostaja v koraku s časom.
4. december, 2007 ob 15:48
Robert, seveda gre za moj svet nostalgije, ki je močno drugačen od tvojega. Kot praviš, “nova generacija, nove navade” in seveda, drugačni spomini. Dekada in pol razlike povzroči, da je Gaybrush, the mighty pirate meni popolna neznanka…
4. december, 2007 ob 18:18
Pavel: Hja, videokasete niso nadomestile table zakaj? Zato, ker nimajo enake funkcionalnosti. Nosijo zvočni in slikovni zapis, to pa je tudi vse, medtem ko je tabla precej bolj interaktivna od linearnega posnetka. Za tablo zaenkrat še ne vidim tehnološko naprednejšega in vsaj toliko uporabnega nadomestka, ki bi bil dovolj poceni, zato je pač še nismo zamenjali. Smo pa zamenjali pisalne stroje za računalnike in predvsem cele trume administrativnih delavcev z avtomatiziranimi računalniškimi postopki (= programi). Knjiga bo še dolgo del našega življenja in lahko rečem, da je tudi meni všeč, rad se z njo srečujem vsak dan in mi je zaenkrat računalnik niti približno ne more nadomestiti. Ampak, tako kot je mp3 nadomestil cd-je, ki so nadomestili kasete, ki so nadomestile LPjke, tako bo tudi e-ink nadomestil navadno tiskano knjigo. Ne popolnoma, ampak vedno bolj. Ko pa enkrat ne boš dobil najnovejše knjige Dana Browna (ali pač kakega drugega sodobnega pisatelja) v tiskani obliki, ne boš več imel izbire.
Prehod bo počasen in postopen, sam pa, čeprav sem star 20 let, upam, da bo v moji hiši še vedno kakšna omara starih knjig (tista serija rdečih knjig zbranih del slovenskih pisateljev…), in z veseljem se bom spominjal svojih prvih bralnih korakov. (poleg tega upam tudi na kakšen Pentium 133Mhz, ki je bil moj prvi računalnik in kdaj pa kdaj kakšnega vidim na lokalnem odlagališču…). Pa da ne omenjam starih igric, zadnjič sem si namestil Lost Vikings na DosBox emulatorju in lahko rečem, da med sodobnimi računalniškimi igrami še nisem našel primerljive (jo pa pač laufam na Debian @ Athlon X2, DOS je očitno že povozil čas, in tako bo tudi s starimi knjigami, važno da njihova vsebina ostane…)
4. december, 2007 ob 18:33
Sem tudi sam začutil, da par zgornjih primerjanj ni dobrih. LP-jke proti iPodu, to je dobro, tabla in kasetofon pa po mojem ne.
Usoda knjig je zanimiva v ZF-knjigi Fahrnehit 451: zdi se žalostna, knjige prepovedane, če se kakšno najde, se jo zažge. Ampak le preživijo. No, pravzaprav ne knjige kot predmeti, ampak njihova vsebina: uporniki postanejo knjige, vsak si zapomni eno in se jo spominja in prenaša nasledniku. En je lahko tako Jane Austen, Razsodnost in rahločutnost, drugi Najlepše antične pripovedke itn. Priporočam to knjigo, huda, bral sem jo pa v PDF-u.
5. december, 2007 ob 0:28
Hehe, jaz pa “v živo” in sem se bal, da bo knjiga med tem kar zgorela :P
Super knjiga, ja, tisti mehanični pes me na čase še vedno preganja, lol…
6. december, 2007 ob 9:03
Največje spremembe so se zgodile, ko so izumili pisavo, notni zapis, pa potem zvočnega in slikovnega. In potem tisk! Vse ostalo so finese…ali je to na papirju, disku, kaseti ali CD-ju ali kje drugje niti ni tako pomembno!
25. marec, 2008 ob 15:22
http://darilo150.wetpaint.com/ Čekirajte tole stran. Zastonj dolski…:)
24. april, 2009 ob 16:10
hmm. really like it..