Instalacija ljubezni
28. november 2007 ob 10:45 | Borut Levart |
Instalacija ljubezni. SLO, 2007, 98 min.
Režija: Maja Weiss. Igrata: Bernarda Oman, Igor Samobor.
Gledam nove domače filme in premišljujem, kako je naš film v krizi. Krizen je najbrž Filmski sklad, ki ga vodijo ljudje ali zdaj ena nezaželena oseba, to je Igor Prodnik, za katerega bi eni radi videli, da ga ne bi bilo nikoli na sceni, ker je ustvarjal slabo vzdušje in filmsko politiko. Filmi, ki vendarle kapljajo v kino, pa niso slabi. Če se spomnim samo zadnjih treh, Petelinjega zajtrka, kratkega Na sončni strani Alp in Instalacije ljubezni, sem vesel, da grem lahko v kino gledat take podobe v domačem jeziku.
Instalacija ljubezni je naslov, ki dobro povzame zgodbo, v kateri ne navijamo ne za herojko ne za prvo barabo; oba imata preveč slabih lastnosti. Junakinja gre proti 50-im in se še prepušča sanjarjenju o idealistični ljubezni in enačenju z zaljubljenostjo. Najbrž je morala kot študentka veliko menjati tipe, nakar je ujela sposobnega poslovneža, imela dva otroka in živela na veliki nogi, pri čemer ni hodila v službo. Zdaj je zdolgočasena, mož jo vara in rada bi si popestrila življenje. Igra jo Bernarda Oman, ki je ravno dovolj stara za vlogo. Če bi bila starejša, ne bi bilo dobro, ker bi bila prek meje mladostniške privlačnosti. Z mlajšo pa bi bil lik cenejši. Prav skrajna leta mladostniškega videza z zelo pozno najstniškostjo dajeta zgodbi ostrino. Naivnost junakinje izkoristi barabinski umetnik v postavitvi, tako da ji vodi življenje in jo snema na film. Dosti momentov je smešnih, a še vedno prepričljivih. Podobno je z igro, čeprav se zdi bolj gledališka in manj filmska od predstav v Petelinjem zajtrku. A izkušeni odrski igralci z Igorjem Samoborjem na čelu vendarle pašejo na platno - predvsem še Branko Jordan kot mlad umetniški zvezdnik (na sliki zgoraj) in Desa Muck kot režiserka. Sam izgled filma je zanimiv: scene pestre in šik, režija je morala biti suverena, montaža pa je posebna. Peter Braatz si je dal očitnega duška z raznimi prehodi med kadri in spreminjanjem posameznih posnetkov. In inovativnost je učinkovita, kot je lomljenje zakoncev, ko se prerekata pri obedu.
Povsem zabaven film pritegne na več nivojih. Ko pa ga je konec, pusti šibke občutke. Zgodba se zaključi brez razlage. Je pa sodobna. Najboljša instalacija naj bi vključevala ljudi. Tu jo sodelovanje družbe nadgradi v različico 2.0. Žal manipulacija s sočlovekom ne izzveni v nič poučnega. Manjka očiščevalni zaključek. Kot da bi scenaristu zmanjkala ideja za piko na i. Drugače je v Trumanovem šovu (The Truman Show, 1998), nadzorniškem filmu 1.0, v katerem se junak upre in verjamemo, da tudi spreobrne barabo.
28. november, 2007 ob 18:42
Film sem vidu. Bo ziher velik hit!
Novi cvetje v jeseni.
zahec
28. november, 2007 ob 22:20
mene je spomnil pa na film adaptation oz. prilagajanje in na stranger than fiction oz. bolj čudno kot fikcija, najprej pa na prilagajanje za katerega scenarij je napisal charlie kaufmann, ki ga v prvi osebi igra Nicolas Cage, ki piše scenarij filma, ki je del filma pred nami, obenem pa je tudi samo lik v tem filmu, kjer Cage igra tudi svojega brata dvojčka, ki se tudi loti pisanja scenarija (za kriminalko) in je za razliko od svojega slavnega brata, znanega pisca (being john malkovich), bolj uspešen; obenem pa je, kar se na koncu izkaže, tudi avtor oz. soavtor zgodbe filma, ki ga gledamo… skratka konflikt med dvojčkoma, izmed katerih je prvi, kot umetnik, v pomoč bratu pri pisanju njegovege kriminalke –z jasno akcijsko zgodbo brez poskušanja preseganja povprečnega filmskega izraza, brez ambicije ustvariti kaj izvirnega, kot na primer prenos romana o lepoti, enkratnosti, ljubezni…, ki ga kaufmann-”umetnik” (lik v filmu) poskuša prevesti v filmski scenarij, a ga trenutno obdobje osebne, ustvarjalne krize spravlja v depresijo in nemoč. — ta konflikt je v bistvu notranji konflikt dveh alter egotov (enojajčna dvojčka) senarista Kaufmanna (being john malkovich, confesions of a dangerous mind, eternal sunshine of the spotless mind). …”površinski” dvojček sprašuje brata stvari v zvezi kako-pisati, poleg tega obiskuje tudi delavnico za pisanje scenarijev, za katero kaufmann 1 noče slišati, saj se tam razlagajo učbeniška dejstva, pravila oz. obrtniški prijemi za uspešno pisanje… — iz poteka filma je kasneje razvidno, da film, v katerem oba igrata, soustvarja tudi brat “potrčko”, ki zaradi žanra svoje kriminalke, na koncu potrebuje uboj. žal zanj pa je, da umre on.
se pravi, da en del filma gledamo skozi oči Novinarke, ki piše roman (in ga tudi napiše), katerega vsebino ji predoči Poznavalec orhidej (s katerim se združita), vendar nam je to kar vidimo skozi “njene” oči, v bistvu kazano na podlagi scenarija, ki ga istočasno (v trenutnem filmskem času) ustvarja glavni lik v filmu. kasneje tudi njegov/svoj brat dvojček, na koncu pa… mal sem pozabu konc :-)
29. november, 2007 ob 13:39
4/5 Vizualno izzivalen, scenaristično zapleten,odlično odigran. Vesel bi bil, če bi lahko 1x na 2 leti pogledu nov celovečerc M. W. (in tudi nekaterih drugih).
Presenetila me je lahkotnost ogleda. Ne glede na kompleksen začetek, formo filma v filmu (v filmu) in živce parajočemu (pogosto resničnemu) zakonskemu odnosu. Film seveda ni eksperimentalna sapunica, zame se osredotoča tako na ljubezen kot na umetnost. In na ljubezen do umetnosti. K sm se prepustu flowu sm prčakvou, da mi bo fiml razložu ta dva pojma, skor filing k pri ogledu Smisla življenja (by Monty Python). Vseno bolj resno, nič manj zabavno. Če smo že pri humorju, ne vem kdaj me je kakšen slo film tolk nasmeju (ni nujno, da bo vsakogar). Igra mi je bla top in se mi ni zdela gledališka (bravo ga. Bernarda!), mal teatralnosti večji del filma liki zahtevajo (višji razred, umetniki). Od dvojice s Petelinjim zajtrkom mi je ta tako ljubši. Je riskantnejši, kar ne pomeni nujno zahtevnejšega ogleda. In še brez samomorov in prometnih nesreč (čeprou bi bil čas za en Crash (Trk, ne Usodno nesrečo!) iz naših krajev). Da ne bo pomote, tud P.Z. mi je kul. Umestitev Instalacije v tri0 s Trumanom in Fikcijo pa mi tudi ustreza.
30. november, 2007 ob 16:40
[…] biti zgolj kinotečno. Se ne jezim, se strinjam, zamislil sem si aktualno vsebino in šel gledat: Instalacijo ljubezni (v Kinovič) pa novo Elizabeto: Zlato dobo. Novi slovenski film me je razveselil in se mi zdi z […]