Nazaj v Afriko
22. november 2007 ob 9:00 | Katja Lenart |Zvone Šeruga, znan popotniški maček (tudi novinar, fotograf in še marsikaj), si je za abrahama podaril potovanje v Afriko. Destinacija Ljubljana - Nairobi in to na motorju. V Afriki je sicer že bil, pred skoraj dvajsetimi leti, z ženo Romano sta bila takrat na poročnem potovanju, pa so ju vojne in zaprte meje ustavile nekje v Afriki.
Ob odprtju razstave popotniških fotografij Zvoneta Šeruge v STA Travel Cafeju je izšla tudi knjiga Nazaj v Afriko, v kateri je nanizana zgodba o vračanju v Afriko. Šeruga na zadnji platnici knjige piše: “Jaz, motor in liter šnopca. Adijo, pamet! A se je obrnilo drugače: tri meni najljubša dekleta bodo z mano. Ljubim krizo srednjih let, sem to že kdaj omenil? ”
In treba mu je priznati, jezik mu teče kot namazan, zato je tudi njegova osma knjiga (prejšnjih sedem knjig ni več, ker so že vse razprodane) prava poslastica.
Tako je svoje življenje in delo opisal Šeruga:
“Osemnajst let je tist dolg nekako zorel v meni.”
Na potovanju so mu družbo delala tri dekleta - žena Romana, hči Kaja in svetlolasa sopotnica Neja. Vsem trem se je Zvone takole poklonil:
Frenk, oče Zvonetove sopotnice Neje: “Zvone se prav trud pred vami vsemi, da bi naredo čim slabši vtis..”
Knjiga Nazaj v Afriko (336 strani, 350 barvnih fotografij) je izšla v samozaložbi, natisnjenih pa je bilo 3500 izvodov.
Katja Lenart
22. november, 2007 ob 11:59
simpatična “tamala” !
22. november, 2007 ob 13:21
peesdah….bluzi in bluzi in bluzi mene ze boli glava…
22. november, 2007 ob 16:57
Naspidirani Peterle. Piše čudovite knjige, nikakor pa ni za pred kamero. Tega pač ne zna.
24. november, 2007 ob 16:30
O problematicnosti poenostavljanja ali sveta preproscina ali ljubezensko pismo Katji Lenart
Ko sem se že bil razveselil, da bo Vest vztrajala na poziciji kriticnega novinarstva (v smislu problematiziranja navidez samoumevnih kulturnih fenomenov, zacensi z ironiziranjem same forme porocil in vesti in toliko bolj zaresnim ukvarjanjem z vsebinami), je udarila s porocilom o Serugovi knjigi. naj za zacetek citiram avtorja: “krasno je, fino je, to je trop sorodnih dus, so res avanturisti, mi ne gremo v hotele… …vraga, gremo raj v vas, kupmo kozo, skup z vascani, jo pojemo in skupaj z njimi plesemo in to je tista taprava stvar v turizmu, prides k ljudem in dozivis tisto njihovo enkratnost in originalnost, zakaj bi velik denarja dajali za neke bedne kopije, ce lahko za mal denarja dobimo original…”
Seruga vzpostavlja Afriko kot idealiziran model prvinskosti, kot nekaksen Disneyland za zahodnega popotnika/popotnico, s tem pa ze ukinja moznost razmisleka o raznolikosti in raznobarvnosti sveta. nevarnost tovrstne nazaj-k-naravi retorike je daljnoseznejsa kot se sprva zdi, saj unificira kontinent Afriko kot predzgodovinsko druzbo, subjekta spreminja v objekt, ob tem pa za zacetek pozablja, da prvinskost in “originalnost” tudi na “crni” celini nista nic drugega kot prezivetvena, ce ze ne trzna, strategija. in meni takozeloljuba Katja Lenart argumentira njegovo ze osmo knjigo kot poslastico (sic!) takole: “In treba mu je priznati, jezik mu teče kot namazan, zato je tudi njegova osma knjiga (prejšnjih sedem knjig ni več, ker so že vse razprodane) prava poslastica.” Katja, mar ni Vest lahko tudi vest, novinarstvo pa ze dolgo ne vec objektivizirano servisiranje informacij. Ali pac. Ali je tvojemu preuranjenemu navdusenju botroval polna luna?
Projekcija - Vestina drža je le skrita strategija na poti do koncne zmage: Vest postane prvi medij v drzavi, kupi Blejski otok, nanj pod pretvezo fanovstva naseli Zvoneta Serugo in Manco Kosir ter iz varne razdalje spremlja rezultate njunih evolucijsko-reproduktivnih srecanj. In Katja Lenart? Katja Lenart sprejme dozivljenjsko funkcijo paznice ter ju ob polni luni, ki je botrovala tudi morebitni ostrosti tega zapisa, hrani s poslasticami.
in god we trust, in hell we live.