Očitek glede vzgojno-izobraževalnih centrov že po logiki stvari ne vzdrži - če predlagano rešitev v praksi že omogoča veljavni 7. člen, kot to trdi državni svet, potem je novi določbi mogoče očitati kvečjemu odvečnost, kar pa ne more biti razlog za zavrnitev ZOFVI-G. Vlada meni, da gre pri obravnavanem institutu za koristno organizacijsko obliko, ki pa se ponuja zgolj kot možnost. Državni svet tudi napačno zaključuje, da oblikovanje centra pomeni oblikovanje šole z velikim številom otrok in posledično večje disciplinske probleme. Pri oblikovanju centra gre za pravno-organizacijsko obliko, ki ne bo posegala v obstoječe prostorske razporeditve šol. Šole bodo obstajale še vedno na dosedanjih lokacijah, imele bodo svoje strokovno vodstvo in strokovne organe, le poslovanje bo vodeno centralno, na nivoju centra. Organizacijska oblika, ki jo v veljavnem zakonu že poznamo, ko gre za ustanavljanje srednjih šol- organizacijskih enot šolskih centrov, se je v praksi pokazala kot ustrezna, racionalna statusna oblika, ki ravnateljem šol omogoča, da se posvetijo predvsem pedagoškemu vodenju šol, samo poslovanje, strokovno tehnično delovanje šole, pa je prepuščeno direktorju in skupnim službam..

Po mnenju državnega sveta naj bi nov način financiranja omogočil večanje števila učencev v oddelkih in s tem poslabšanje pogojev za kvalitetno delo. Takšna trditev nima nikakršne pravne oziroma vsebinske podlage in argumentov. Nov način financiranja ne pomeni odpravo standardov – npr. standarda o največjem številu dijakov v razredu. Omogoča pa drugačno organiziranost pouka, medpredmetno povezovanje, oblikovanje manjših skupin… Model je v zadnjih letih že preverjan na šolah s področja srednjega izobraževanja. Res je, da novi sistem terja od vodstva šole nekoliko večjo angažiranost pri poslovanju s sredstvi, vendar ne zaradi manjšega obsega, temveč predvsem zaradi večje avtonomije in s tem tudi odgovornosti racionalne rabe.

Glede financiranja zasebnih šol vlada poudarja, da zasebne šole že sedaj prejemajo 100% sredstev za program – za večino v zasebnih šolah šolajočih se otrok to 100% financiranje programa že sedaj zagotavlja država, v nekaterih pa poleg države 15% prispevajo starši. Z uveljavitvijo ZOFVI-G bi država namesto staršev plačala zasebnim šolam manjkajočih 15% za program. Zakon torej ne izboljšuje položaja zasebnih šol temveč predvsem staršev, slovenskih državljanov.

Četrta alineja 30. člena ZOFVI-G (vsebinska dopolnitev javne mreže ter možnost uresničevanja ustavne pravice staršev po usmerjanju vzgoje) je alineja, s katero se omejuje kopiranje javnih šol s strani zasebnih ter njihovo nadomeščanje. Določba je torej v korist javni šoli in nasprotovanja temu vlada ne more razumeti.

Pravno napačen je tudi zaključek državnega sveta, da je z določbo 30. člena ZOFVI-G »odpadla minimalna varovalka, da država ohrani vsaj delno diskrecijsko pravico pri uveljavljanju vprašljivih pedagoških in vzgojnih konceptov«. To področje tudi v bodoče ne bo urejal 30. člen ZOFVI-G, temveč še naprej 17. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki pa bo po uveljavitvi ZOFVI-G strožji. Program zasebne šole bo pridobil javno veljavnost samo, če bo poleg doseganja enakovrednega izobrazbenega standarda, bil tudi skladen z zakonsko določenimi cilji sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji.

Dosedanje zakonske določbe, ki so varovale javne šole samo v istem okolišu kot je locirana zasebna, niso logične, saj se tudi v praksi dogaja, da zasebne šole ne obiskuje noben otrok iz okoliša, kjer zasebna šola deluje. Nova rešitev ZOFVI-G je ustreznejša, saj varuje pravico do obiskovanja javne šole v vseh šolskih okoliših in ne samo v tistem, kjer se ustanovi zasebna šola.

Glede financiranja po programih opremljanja državni svet izpeljuje napačne zaključke. Programe opremljanja izvaja ministrstvo javno vsako leto in na podlagi teh programov se financira zgolj posamezna oprema, ki spodbuja uporabo novih tehnologij in učnih pripomočkov. Pri opremljanju posameznih srednjih šol z osnovno opremo ne gre za programe opremljanja, ki na podlagi razpisa zajamejo vse zainteresirane zavode, pač pa gre za investicijo v posamezni javni zavod, ki je zajet v programu investicij ministrstva. Na področju osnovnih šol je investitor v javne zavode občina in zato ministrstvo tako in tako ne financira osnovne opreme. Glede opisanega financiranja po programih opremljanja (ne gre za investicije v osnovno opremo!) se dosedanja zelo široka dikcija zakona: »Zasebne šole lahko sodelujejo na natečajih za učila in učne pripomočke, ki so namenjeni javnim šolam« (3. odstavek veljavnega 86. člena ZOFVI), nadomešča z določbo, ki bo tudi na tem področju pripeljala do večje preglednosti: »Ne glede na drugi odstavek tega člena zasebne šole lahko sodelujejo v programih opremljanja šol v skladu s pravilnikom, ki ga določi minister.«(novi 86. člen). Nova določba obvezuje ministra, da obseg programov opremljanja opredeli z javno objavljenim pravilnikom, nič več ni mogoče, da bi minister tako kot do sedaj oziroma kot v prejšnjem mandatu, obseg financiranja opreme zasebnim šolam določil kar z internim sklepom.

Državni svet trdi, da ZOFVI-G dejansko ne ukinja šolnin in da zasebna šola lahko zaračuna prispevek za nadstandard. Iz primerjave do sedaj veljavnega in spremenjenega 88. člena osnovnega zakona je jasno, da šolnin ni več. Dikcija spremenjenega 88. člena, ki prepoveduje zaračunavanje prispevkov, je povzeta po 83. členu veljavnega zakona, ki velja tudi za javne šole. Seveda pa je pravilna trditev državnega sveta, da so možni prispevki za nadstandard. Država tako v zasebni, kot tudi v javni šoli financira dejavnost v okviru postavljenih standardov in ne nadstandarda.

Državni svet Republike Slovenije je ob izglasovanju zahteve za ponovno odločanje poleg napačnega tolmačenja nekaterih določb ZOFVI-G tudi povsem spregledal nekatere določbe, katerih uveljavitev je ključnega pomena za šolski sistem oziroma za slovenske državljane (brezplačnost učbenikov v osnovnih šolah, brezplačno podaljšano bivanje v 5. razredu , uveljavitev bolonjske prenove študija za delavce v vzgoji in izobraževanju, dviganje kakovosti v izobraževalnem procesu, za delovanje svetov staršev je predpisana dolžnost šole, da zagotavlja tehnično in finančno podporo, omogočeno je združevanje staršev na ravni države, možnost ustanavljanja poklicnih šol s strani različnih subjektov, npr. gospodarstva in tovrstno povezovanje izobraževanja z gospodarstvom, vzpostavljanje javno-zasebnega partnerstva, odprava šolnin in s tem preprečitev socialnega razslojevanja, izločitev storilcev najhujših kaznivih dejanj, vključno s pedofili, iz vzgojno-izobraževalnega dela,….