Krščanski socialisti
30. oktober 2007 ob 20:02 | Nejc Jemec |Krščanski socialisti Slovenije (KSS) so se na novinarski konferenci odzvali na nedavne polemike glede škofa Gregorija Rožmana. Predstavili so svoje pismo ljubljanski nadškofiji v katerem pišejo, da je razveljavitev sodbe Rožmanu pravi čas, da Cerkev javnosti spregovori tudi o moralni odgovornosti takratnih verskih voditeljev in o njeni vlogi pri nastanku domobranstva.
KSS obenem poudarjajo, da bi bilo nepošteno, če bi zamolčali pozitivna Rožmanova ravnanja. Dodajajo pa, da je bilo, ne glede na poudarjanje različnih razlogov za kolaboriranje, tovrstno taktiziranje zgrešeno in neodgovorno. Po njihovem je splošno znano, da povojna sodišča niso delovala po sodobnih pravnih standardih, in menijo, da je čas NOB partija izrabila za prevzem oblasti.
Želijo si, da bi zgodovinsko dogajanje zaobjeli v celoti, da bi bile različne strani pripravljene priznati svoje zmote, in da bi se na podlagi tega ustvarili pogoji za spravo.
Na začetku novinarske konference so prisotni iz vodstva stranke izrazili rahlo nezadovoljstvo nad slabim medijskim odzivom. Predsednik KSS Andrej Magajna je začel, članica izvršilnega odbora stranke Doris Dimov pa nadaljevala s prebiranjem Pisma dobre volje, sicer včeraj poslanega ljubljanski nadškofiji.
Doris Dimov: “Potrditev procesnih napak, ki so se izvršile na sojenju, pa ne more in ne sme služiti za oprostitev njegove moralne krivde.”
Na vprašanja novinarjev je ob že omenjenih odgovarjal še vodja programskega sveta mladih KSS Žiga Šorli. Poleg poslanega pisma in škofa Rožmana so spregovorili tudi o profesorju Igorju Lukšiču s Fakultete za družbene vede in o sodelovanju s Socialnimi demokrati. V drugem korgu predsedniških volitev bodo podprli Danila Türka, čeprav se jim zdi dober kandidat tudi Lojze Peterle.
Andrej Magajna: “Sicer pa pričakujem ignoranco tudi s strani škofije.”
Za konec še nekaj misli, ki so jih izrekli Andrej Magajna, Doris Dimov in podpredsednik stranke Marko Kruh.
Andrej Magajna: “V življenju izbiramo manjše zlo.”
Nejc Jemec
30. oktober, 2007 ob 20:42
V imenu križa in težav
Tistega lepega dne, 4. avgusta 2000, je bila v Ljubljani po razkolu malo prej rojene velike desnosredinske SLS-SKD ustanovljena zadnja pomembnejša slovenska strankarska formacija - Nova Slovenija (NSi). Po dobrih petih letih je NSi danes druga največja vladna koalicijska stranka, ki brez pretiranih razlogov za optimizem pričakuje izziv svojega drugega rednega kongresa 19. novembra v Novi Gorici, od česar si med drugim obeta tudi prodor na “rdečo” Primorsko. Že od začetka jo vodi zdajšnji finančni minister Andrej Bajuk, ob ustanovitvi stranke predsednik ponesrečene vlade desne sredine z najkrajšim mandatom. Bajuk se še danes rad spomni na burne dogodke leta 2000, “na tiste vroče poletne dni, ko smo hitro, a s treznim premislekom ustanovili novo stranko, ker se pač nismo mogli sprijazniti s tem, da bi se ljudsko-krščanska politična opcija na Slovenskem utopila v velikih koalicijah po stranpoteh slovenske tranzicije”. Še raje od tega pa poudari zgodovinsko vlogo NSi pri preobratu lanskega 3. oktobra, “ker nismo dovolili, da bi postali žlahtna konservativna stranka, o kateri še vedno sanja marsikdo, zlasti nekdanji oblastniki”. Bajukov triumfalizem nove oktobrske revolucije je seveda nekoliko posiljen: razen na specifičnih evropskih volitvah stranka ni bila ravno najuspešnejša, “ni torej pridelala veliko obresti od dobre glavnice” (tako predsednik sveta stranke Lojze Peterle). Zdaj ji resno grozi počasna politična smrt - če se je stranka že izognila utopitvi v velikih Drnovškovih tranzicijskih koalicijah, se zdaj vse bolj utaplja v Janševi posttranzicijski koaliciji kot mali frakcijski privesek SDS.
Nova Slovenija v primežu Opus dei
Mnogo jih je v NSi, ki bi radi potapljajočo se barko reševali po preizkušeni metodi - potrebujemo zgolj novega predsednika stranke! K temu kliče tudi opazno upadanje članstva. Čas za spremembe naj bi odprlo novo prvo ime: Lojze Peterle, Miran Kramberger, Janez Drobnič, Ljudmila Novak, Jernej Pavlin in celo Marko Pogorevc so bolj ali manj v igri.
Za odrešitev NSi se potiho omenja ideja oživitve nekdanje SKD, ki bi si priključila po Podobnikih razsuto podobno SLS. Nova SKD bi v parlamentu imela uglednih 16 poslancev, s čimer bi bila zadovoljna predvsem slovenska Rimskokatoliška cerkev, ki nikoli ni preveč zaupala Janši. Trenutno ga sicer podpira zaradi oprijemljivih koristi, toda ocena je, da je SDS one-man-band in se bo izčrpala tako, kot se je LDS.
Takrat bi na sceno stopila že pripravljena prenovljena krščanskodemokratska opcija, ki bi s cerkvenim denarjem in kadri znala zavarovati lastniške in ideološke pridobitve RKC. Zaradi neprepoznavnosti NSi v vladni koaliciji in utapljanja v SDS bi po tem načrtu kazalo še bolj podčrtati krščanske vrednote kot univerzalne, ki morajo vladati med ljudmi. A ves projekt visi na preprečitvi vnovične izvolitve medlega Bajuka za predsednika stranke. Našteti možni protikandidati sicer v zboru ponavljajo, da proti Bajuku ne bodo kandidirali, toda serija nočnih sestankov napoveduje zagrizen spopad, v katerem ima svoje prste vmes tudi - nihče drug kot “skrivnostni” Opus dei. Nova prepoznavnost NSi bi menda lahko izhajala že iz tega, da bi imela stranka prva žensko na čelu, vendar bi pred zamenjavo na vrhu najprej kazalo opraviti z “janšisti” v NSi, ki menijo, da bo sprememba na predsedniškem položaju s samostojnejšo vlogo stranke omajala odnose s SDS in v vladni koaliciji.
Peterle vs. Janša
Ker bi neposredna Peterletova kandidatura povzročila razdor v stranki, je kandidatka Ljudmila Novak kot naročena. Bajuk na vodi čuti nevarnost, zato prisega na odsluženo staro koalicijo Slovenija in opozarja na ljudi v stranki, ki bi radi načrtno naredili zmešnjavo: “Joj, kako bi nekateri radi videli, da bi me bilo konec. Nekateri bi radi videli, da bi me kar nenadoma zmanjkalo.” Pritisk s terena se vse bolj ogreva za samostojnejšo Peterletovo usmeritvijo in njegove večje politične ambicije, tudi če ga začasno - dokler uraduje po evropskih sobanah - zastopa Novakova v vlogi slamnate ženske. Ob morebitnem Bajukovem porazu bi se premier Janša znašel pred dilemo, ali Bajuka zamenjati na položaju finančnega ministra in v sodelovanju z novim vodstvom NSi poiskati boljšo rešitev ali pa ponagajati koalicijski partnerici in igrati na dokazano Bajukovo uporništvo ter še en razcep v NSi in desnosredinskem političnem polju, ki ga želi nadzorovati sam. Konflikt širših razsežnosti bo potem neizogiben: Janša na eni strani ima še vedno močan izsiljevalski potencial in lahko vladnim partnericam kadarkoli zažuga z drugačno koalicijo (Pahorjeva SD in Kacinova LDS nista povsem imuni za zvoke oblastnih Siren), na drugi strani pa je v NSi že nekaj časa čutiti nejevoljo. Peterle s somišljeniki namreč meni, da imajo v zasedanju gospodarstva, privatizaciji in pri kadrovanju premalo vpliva in informacij, kar nevarno poglablja razpoke med SDS in NSi.
Krščanskoliberalno načelo subsidiarnosti
Aktualne kadrovske mahinacije so kajpada preplitve, da bi dolgoročneje utrdile NSi (ali neko novo SKD) kot temeljno slovensko (neo)konservativno stranko. Abeceda modernizacije strankinega idejnega profila se začenja s slovesom od zastarelih in iztrošenih programskih korporativnih konceptov. Toda med njimi najdemo tudi načelo subsidiarnosti, ki med posameznika in državo vriva vrsto vmesnih skupnosti (združenja, sindikati, verska občestva …), pri tem pa v okviru krščanskega družbenega nauka nosi neko nenavadno liberalno potezo. Na vprašanje, kdo naj ima odločilno besedo, od kod naj prihajajo pobude in čigave koristi naj bodo v ospredju, odgovarja, da imajo prvo mesto vmesne skupnosti, osrednja državna oblast pa ima zgolj pomožno in dopolnilno vlogo. Ni ravno čisti liberalizem, toda s takšno protietatistično držo bi se strinjal vsak pravi liberalec. Krščanskoliberalno načelo subsidiarnosti so po papežu Piju XI. v svojih okrožnicah povzeli vsi naslednji papeži, drugi vatikanski koncil pa je izrecno poudaril cerkveno nasprotovanje sleherni birokratski krepitvi državne oblasti, pospeševanje pobud od spodaj, svobodo združevanja in demokracijo. Programski poudarek na omenjenem načelu bi NSi odlepil od razvpitega kontinenta korporativnega solidarizma, ki izhaja iz utopične predpostavke družbe kot harmoničnega celostnega organizma. Iskrena podpora NSi sicer kompromisarskim Damijanovim liberalnim reformam bo tudi delojemalcem že srednjeročno prinesla več od vsake socialne demagogije: kot desnosredinska stranka mora za to NSi opustiti staromodne krščanskosocialistične tirade v imenu prikrajšanih družbenih slojev, ki so v posmeh vsaki sodobni konservativni politični logiki. Ta daje prednost tekmovalnosti in iniciativnosti ljudi v tem, da si pomagajo sami - iznajdljivost v prizadevanjih za optimalno preživetje ima torej prednost pred obsežnimi vladnimi socialnimi programi.
Samoukinitev NSi?
NSi je lahko tradicionalistična, ljudska, konservativna stranka, utemeljena na krščanski etiki, toda odločiti se mora, ali bo liberalna ali ne. Obotavljajoča podpora vladnim reformam nakazuje razvoj stranke v to smer - navsezadnje ji je nemška CDU lahko za vzor pri kombiniranju krščanskega etosa in zagovarjanja individualne in podjetniške svobode. Le dokončati kaže pot med Scilo krščanskosocialističnega kolektivizma in Karibdo liberalnega individualizma, ki je za okus konservativcev pač preveč brezbožen. Alternativa temu je počasna samoukinitev stranke. V napoto pa so tudi porajajoči se elementi klerikalizma, ki bi v Sloveniji znova povezali tron in oltar, oblast in Cerkev, kjer bi imel kler v državi izjemen položaj in tako vplival na življenje prek vzvodov oblasti. Zunaj dvoma je, da si RKC prizadeva dobiti prednostni položaj in z državno avtoriteto ljudem bolj ali manj odkrito vsiljevati svoj verski nauk in moralo. Tako kot se Cerkev okorišča s politiko, so tudi v NSi takšni, ki bi se radi okoristili s Cerkvijo, od katere pričakujejo, da bo s svojo religiozno in moralno avtoriteto pri svojih članih podprla zahteve oblasti in njene interese - kot se je zgodilo pri referendumu o RTV in Damijanovih reformah. Vsako udinjanje klera oblasti - in nasprotno - vodi v širše družbene konflikte. Prav v NSi - poleg Pahorjeve SD - bi morali biti zaradi zgodovinskega nasledstva belo-rdeče pošasti občutljivi za strašno sporočilo in delovati v smeri sprave, iskrenega priznanja krivde in odpuščanja, kakršno najdemo na mnogih mestih v evangelijskem sporočilu Jezusa Kristusa. Z Bajukom ali brez njega.
Dr. Milan Balažic je predavatelj na fakulteti za družbene vede.
Prispevki izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.
30. oktober, 2007 ob 21:27
Balažič bi rad s svojim vulgarnim liberalizmom okužil tudi konzervativce. In čemu bo podobna ta Frankensteinska pošast? Ameriškim neokonzervativcem, zvestim idejnim naslednikom ekonomskega zločinca Miltona Friedmana.
30. oktober, 2007 ob 21:50
Na RTV forumu se je začela vojna med komunisti in desničarji. Desničarji prite pomagat, ker rabimo pomoč.
30. oktober, 2007 ob 23:24
Ja, le vkup le vkup uboga gmajna! Naj prevlada kvantiteta prispevkov nad kvaliteto, ne? Kako simptomatično desno.
31. oktober, 2007 ob 0:09
Iz tega ponovno ne bo nič, kajpak.
31. oktober, 2007 ob 0:59
@ Potnik: Desnaki obvladate na forumih le eno - smetenje!
31. oktober, 2007 ob 10:29
še en dokaz, da se s politiko ukvarjajo samo bedaki
31. oktober, 2007 ob 15:12
Odkod pa so se spet vzeli ti Krščanski socialisti?
Saj so hujši kot Kristus. Najprej so jih komunisti žive pohrustali z dolomitsko izjavo, potem Pahor z Združeno listo. Pa je od protislovenske Neve Miklavčič foter spet vstal od mrtvih.
Pa še svojo himno imajo na zgornjem linku. So jo pobrali kar z Windowsov 3.11 (tistih, ki so delovali še v DOSu). Bo z njimi od mrtvih vstal tudi DOS, ali pa so že tako staromodni, da poznajo samo še basic, s katerim so se pred 30 leti otroci igrali na Commodoru?
31. oktober, 2007 ob 15:48
Kaj maš proti DOSu in Commodoru 1tastar? Retro rox!
31. oktober, 2007 ob 18:13
Za svoje čase sta bila čisto fajn. Samo danes si pa z njima bolj mal pomaagaš. Srednji vek!
Pa da ne boš mislil, da še danes ne znam basica. Še skoraj boljše kot visual basic xml ali html.
31. oktober, 2007 ob 19:27
Jaz sem ponovnega pojava krščanskih socialistov prav vesel. Na ta način postaja bolj razvidno, da pripadnost določeni veri ne pomeni nujno tudi pripadnosti določeni politični usmeritvi. To je ena boljših novic v našem političnem prostoru letos.
31. oktober, 2007 ob 23:08
dr Balažic je predolg (a dobro honoriran) prispevek razvlekel do onemglosti, pozabil pa omeniti Francija Vovka (novoles) kot najglasnejšega in po moje tudi najsposobnejšega (manager) protikandidata Bajuka.
Glede samoukinitve NSi - zanimivo da kaj takega ne predlaga za LDS,Zares,SD,Desus…
kaj je narobe s to mislijo:
“Krščanskoliberalno načelo subsidiarnosti so po papežu Piju XI. v svojih okrožnicah povzeli vsi naslednji papeži, drugi vatikanski koncil pa je izrecno poudaril cerkveno nasprotovanje sleherni birokratski krepitvi državne oblasti, pospeševanje pobud od spodaj, svobodo združevanja in demokracijo.”
tudi ne vem.
Da je Bajuk 2000 vladal nekaj mesecev, je kriva totalna medijska vojna, ki se pravkar ponavlja.
Od kje mu to:
“Zunaj dvoma je, da si RKC prizadeva dobiti prednostni položaj in z državno avtoriteto ljudem bolj ali manj odkrito vsiljevati svoj verski nauk in moralo.”
nimam pojma, vsakdo se do vrednot, ki jih zastopa Cerkev lahko opredeli, se zanje odloči ali pa jih zavrne, se jim posmehuje….živ primer so zmedeni KSS, ki bodo kar turka podprli (popolnoma so dezorientirani v času in prostoru).