O tehniškem pisanju
26. oktober 2007 ob 7:00 | Borut Levart |
Vremenska napoved dnevnega časnika žurnal24 ni zapisana prav ne na papirju ne na spletu. Višina temperature je podana brez presledka med številko in enoto °. Tako se zapiše recimo velikost kota v trikotniku. Seveda iz sobesedila razumemo, da mora iti za temperaturo. Vendarle časnik ne upošteva mednarodnega standarda ISO (del 31-0) in kvari bralstvo. Ni osamljen, podobno greši vrsta občil. Slika zgoraj: časnik Delo v vremenski napovedi na svoji zadnji strani mogoče že od nekdaj piše “… na Primorskem okoli … stopinj C.” Stopinj ogljika ali kaj?? Pravilno se zapiše: 5 °C s presledkom med številom in enoto °C, 5 stopinj Celzija ali samo 5, če je iz sobesedila razumljivo, za kaj gre. Narobe je torej 5 stopinj C ali 5°C brez presledka. Bolj kot Delo pa je kriv njihov vir - Agencija RS za okolje. (Poglejmo njihovo spletno napoved v besedi.)
O slogu, jeziku in pravilnem zapisovanju so napisane dobre knjige. Zato opozorimo samo še na par zgledov in na dva vira. Spodnji odstavek smo povzeli po knjigi Draga Bajta, Pišem, torej sem (1993).
Ko rabimo fizikalne veličine, pišemo mersko enoto skupaj s količino (2 cm2, 20 %), pri čemer s presledkom nakažemo nestični zapis, medtem ko v poljudnem besedilu lahko izpisujemo: dva kvadratna centimetra, dvajset ali 20 odstotkov. Na nestičnost moramo sploh paziti: mN je milinewton, m N pa meter krat newton. Ko enote pišemo samostojno, ločimo med oznakami za maso in pot, m in s, ter oznakami za meter in sekundo. Kratke številke besedimo: pet, deset, sto, vendar 137. Uro označimo 10.00, 6.15, 17.53; športni čas 2;12:35, kar pomeni dve uri, 12 minut in 35 sekundi; ali 8:06,75, kar pomeni osem minut, šest sekund in 75 stotink; mogoče 03 h 1 min 17 s za čas dneva. Če ima številka pet ali več števk, rabimo presledek ali ločilo: 3500, vendar 70 500 ali 70.500, 22 800 000 ali 20,800.000. Kjer rabimo vezaj za obdobja in intervale, veljajo štiri zanimiva pravila:
- Pri številih, manjših od 100, pišemo vse: str. 3-10, 71-89.
- Pri stoticah in večkratnikih, pišemo vse: str. 100-150, 100-200, 1100-1123.
- Pri številih od 101 do 109 (in večkratnikih), obdržimo zadnjo števko: str. 107-8, 505-7, 10002-6.
- Pri številih od 110 do 199 (in večkratnikih), izpuščamo prve števke: str. 321-30, 1536-49, 1979-98, 18831-904, vendar str. 18831-19045 in v obdobju 1979-2007.
Med jezikovnimi zapletanji so grdi večnadstropni rodilniki, denimo “opis izpeljave enačbe porasta tlaka” s štirimi nadstropji. Zadošča “enačba za porast tlaka”. Tudi med znanostjo na Vesti lahko preberemo kakšen prevečnadstropen rodilnik, a bomo od zdaj na te stvari bolj pozorni. Na blogih so postale moderne opombe pod črto, čeprav napeljujejo k temu, da je pisec preveč len ali pa da svojih misli verjetneje ne zna urediti v besedilu. Včasih so se nekateri bolj držali izumetičenega nemškega sloga, danes tudi angleškega. Stavek “v filmu kot takem …” je grozljiv! Verjetno je prišel iz angleščine (”film as such”), ampak že v njej je slišati sumljivo. Naš jezik posiljujemo z lepljenjem samostalnikov kot dunajska Donaukanaldampfschiffahrtsgesellschaft. Vodovod in glavobol še, ampak raje žarek alfa in os x namesto α-žarek in x-os. Nekaj zgledov smo našli v članku O strokovnem pisanju Ivana Kuščerja (Obzornik za matematiko in fiziko, št. 6-7, 1987), iz katerega prepišimo duhovit odstavek:
Suženjsko zgledovanje po tujih vzorih je lahko na moč smešno. Na imenitnem inštitutu so dolga leta govorili, da pri risanju diagramov krivulje “fitajo” merskim podatkom (angleško: to fit), namesto da bi jih prilagajali. Šele ko je Pavliha predložil razpis raziskovalne naloge “Kako pofitam svoj materni jezik”, so se unesli. Ko sramežljivci povedo, koliko procentov kemijske ali jedrske reakcije steče v zaželeno smer, govorijo o “izplenu” (Ausbeute) ali “dobitku” ali “pribitku”. Sram jih je slovenske besede pridelek, ki da spominja na kromnpir. Zameril sem se, ko sem namesto “dopiranje” polprevodnika, npr. z arzenom, rekel začinjanje, češ da arzen ni peteršilj.
Dober slog, jezik in pravopis so vrednote. S slabim občutkom kaže človek zmeden značaj. Splača se potruditi, ker je bolj zadovoljivo graditi kozmos kot kaos. Janez Menart je dejal, “da mu je všeč, ko vidi, da se črka dopleta s črko v smiselnost besed.”
26. oktober, 2007 ob 9:14
Vsekakor se strinjam s tem, da veliko premalo damo na pravilnost naših zapisov, tako amaterskih na internetu, kot tudi profesionalnih v časopisih in zakonih. A tudi v pričujočem zapisu se po sklicujete na ISO standard, priročnik samostojnega avtorja in slovenski pravopis. Tri vire, ki so v marsičem med seboj neskladni.
Dejstvo je, da smo od leta 1993 do danes naredili velik preskok kar se tiče digitalizacije in mrežnega povezovanja, mnogo več je tudi informacij, ki morajo biti zato bolj nedvoumne kot prej. Konec koncev po naših spletnih loviščih streljajo tudi tuji lovci informacij (o obratnem ne velja izgubljati besed) in nedvoumnost je verjetno zadnja stopnica, ki nas loči do popolne zmede. Že tako se evropski stil zapisovanja datumov in decimalnih zapisov številk zelo razlikuje, s popolnoma svojimi standardi pa bomo zadeve samo še poslabšali.
Vsak jezik je živ in tudi pravila se morajo prilagajati potrebam, ki jih narekuje življenje. In vsaka objava mora poleg smiselnosti oblike vsebovati tudi nedvoumno smiselnost sporočila, ne glede na standard, kateremu se odloči slediti.
26. oktober, 2007 ob 13:56
Dober prispevek.
Ampak- fizikalna veličina je lastnost, ki jo lahko izmerimo. Katero fizikalno veličino naj bi izražali z “mersko enoto” odstotkom? Delež?
26. oktober, 2007 ob 14:14
He he, dobro! Ne morem se spomniti ničesar osnovnega, kar bi lahko zmeril v odstotkih. Najbrž ne obstaja, ker naj bi imela vsaka veličina mersko enoto. Rabim dvoje, da zdelim in da dobim razmerje. Samo ne vem, zakaj ne bi smel iz dveh veličin narediti ene “metaveličine” pa jo izražati v odstotkih. Spomnim se še na merjenje intenzitete zvoka v “enotah” decibelov. Preden se količino logaritmira, se izmerjeno glasnost primerja z referenčno. Kar zapleteno; po mojem sem zagrešil, da sem uporabil termin “veličina”. :)
26. oktober, 2007 ob 15:14
Bo tako, saj odstotek ni merska enota.
Morda je to en izmed razlogov, da številna anglosaška pravila zahtevajo, da med enoto in odstotkom ni presledka (npr. 20% in ne 20 %). Tako je na področju kemije referenčni »ACS Style Guide«, po katerem imamo 20% in ne 20 %. V slovenskem jeziku presledek, kot praviš, imamo. Čehi pa imajo pravila, kdaj morajo uporabiti presledek in kdaj ne…
26. oktober, 2007 ob 16:42
Tudi “strokovni” komentatorji nogometnih tekem uporabljajo “levi pas” namesto podaja po levi strani. Ali bi lahko namesto regulacije uporabljali uravnavanje? Spomnim se, da smo imeli pri Gradivih izraz Differential Thermal Analysis in smo ga prevajali Diferencialna termalna analiza namesto Odvajalna toplotna razčlenitev. Pri risanju grafov smo se tudi posluževali fitanja.
V Equation Editor-ju zmeraj pišem številko presledek enote, ker se mi tako zdi lepše. Danes sem dobil še potrditev, da je tako tudi prav.
PS Naslednjič bi lahko spregovorili tudi o tem, zakaj profesorji naravoslovnih ved ne izdajajo učbenikov v slovenščini, temveč se morajo študentje učiti iz nemških in angleških knjig. Nekateri predavajo že desetletja in niso izdali niti zvežčiča! Nosilec predmeta bi moral izdati knjigo o področju, ki ga uči. Če ne, bi moral biti zamenjan.
Srečno!
26. oktober, 2007 ob 18:06
Super! Kar nekaj od tega sem že pozabil ali nisem vedel.
Rad bi dodal še en vidik izpisa omenjenih stvari. Tehnološki in tipografski. Pravopis je seveda glavno izhodišče za pravilen zapis, vendar je v mnogih primerih nepraktičen in ga posledično kaže zavestno kršiti. Ne želim, da bi to trditev kdo uporabil kot bližnjico za šlamparijo, še vedno mora človek pravila, preden jih krši, dobro poznati.
Ker sem že nekaj let nazaj bral Bajtovo knjigo in ker je nisem primerjal s pravopisom, bom zgolj navedel nekaj primerov, na katere sem pomislil ob branju tega članka.
V oblikovanju in tipografiji velja nenapisano pravilo, da naj se informacije in podatke podaja jasno, razumljivo, vendar ne zgolj na vsebinski ravni, pač pa tudi vizualni. Kontekstualnemu razumevanju se daje kanček prednosti pred pravilnim zapisom. Tudi zato, ker v kar nekaj primerih pravilen zapis tehnološko ni mogoč, ali pa je vsaj otežen. Danes so sicer orodja že zelo izpopolnjena, vendar veliko oblikovalcev še vedno uporablja stara - nenazadnje programska oprema ni poceni.
Zapis “x stopinj C” je v tem oziru razumljiv, čeprav ga sam uvrščam med šlamparije. Simbolček za stopinjo piscu ni očitno dosegljiv, sam imam na primer tipkovnico, ki ga ne vsebuje. Preprosta rešitev v tem primeru je zapis “stopinj Cezija”, vendar pa je pri vremenu kontekstualno nedvoumen zapis “stopinj C”, ki je prostorsko racionalnejši, predvsem pa bolj pričakovan s strani bralca. Zgolj zapis števila za temperaturo po drugi strani predstavlja kontekstualno šibkejšo možnost (ne zelo, pa vendar), ker je v našem prostoru za temperaturo prisotna še enota kelvin.
Kot šlamparijo v primeru ARSO in medijev pa to štejem zato, ker bi morali pravilen zapis °C tehnološko predvideti in ga vključiti. Še posebej zato, ker je rešitev izjemno preprosta.
Tipografski problem se je zaradi tehnologije do nedavnega pojavljal pri zapisu deleža. Nestični % se je tako pogosto pojavil v novi vrstici, med tem ko je številka ostala v prejšnji vrstici.
Zanimivo je, da je takšnih nerodnosti v angleškem jeziku zelo malo, saj je tam tipografska tradicija dolga, pri nas pa je praktično ni in pravopis bolj odseva rokopisno in strojepisno logiko, zagotovo pa ne (sodobne) tipografske tehnologije. Ali tipografskega oblikovanja. Slovenski pravopis tako narekuje uporabo sledečih navednic: „navedek“. Te v tiskovni obliki kvarijo ritem branja, saj ustvarijo „luknjo“ med dvema besedoma, ki ima podoben učinek kot dvojni presledek. To je tudi eden od razlogov, zakaj v slovenskih knjigah vidimo večinoma »francoske« navednice.
Tehnološkega izvora je tudi pogosto zapisovanje navednic s simbolom za sekundo (”). Kdo je zakuhal ta problem je težko reči, zagotovo pa ga je najbolj razširila računalniška tipkovnica. Danes je ta problem manjši, ker urejevalniki besedila omenjen vnos inteligentno zamenjujejo s pravimi navednicami, se pa v različnih drugih primerih (internet, specifični programi) še vedno prenaša.
Pri zapisu števil se pojavlja še ena dilema, vsaj glede na rešitev iz tega članka. Zapis števila 20,800.000 postane tipografsko problematičen v tistem trenutku, ko ga je potrebno zapisati z decimalko. Pri tako velikem številu je to redko, saj lahko decimalna števila zaokrožimo in ali vlkjučimo v napako, v bančništvu na primer pač stvari niso tako preproste. Zato se bolj ali manj uporablja zapis 20.800.000,50. In sicer po logiki: Za decimalna števila se uporablja vejica, ki je v tem oziru rezervirana. Za pregledno zapisovanje števil se vsako četrto, sedmo, deseto … števko ločuje z neštevilčnim tipografskim znakom. V našem primeru s piko, ki se jo dosledno uporablja. Bajtova rešitev je nelogična; kako naj potem zapišemo števila, večja od milijarde (kje vse se vejica pojavi?) in hkrati milijon z decimalnim številom, ne da bi bili nedosledni. Zapis 1.000.000,25 je gotovo bolj razumljiv in jasen od zapisa 1,000.000,25. Pri slednjem prikazu je problem očiten.
Zdi se mi zelo pozitivno, če se pri pisanju uporablja pravopisna pravila in načeloma bi to svetoval vsakomur, ki je v dvomu, četudi zazna tipografske težave, ki se pri tem pojavljajo.
Zagovarjam pa, da je bolj pomembno od vestnega zapisa, ki sledi pravopisu, pri zapisovanju biti popolnoma konsistenten. Pravopis žal ni popoln v svojih pravilih, zato je v službi jasnosti, razumljivosti in tipografske kvalitete (ker ta je v službi čitljivosti in berljivosti), pravila včasih smiselno prekršiti.
Delu članka o slogu pa bi dodal še en primer, ki mi vsakič prebode uho, ko ga slišim ali oko, ko ga berem. Uporaba besede kateri. Ker pa je neka blogerka problem že lepo opisala, prispevam povezavo na njen zapis: http://ninnnna.blogspot.com/2007/08/kateri.html
Pohvale za članek in rubriko. :)
26. oktober, 2007 ob 18:11
Mimo teme: Jana, se mi je samo zdelo, ali si bila na otvoritvi m.o.d. in Bienala vidnih sporočil?
26. oktober, 2007 ob 18:28
@Samo. Ni se ti samo zdelo. Si razstavljal kakšno svojo črkovno vrsto?
@siruche™: “Diferencialna termalna analiza” je kar primeren prevod “Differential Thermal Analysis”. Vse besede najdeš v SSJ. Pri tem se “diferential” ne nanaša na odvode, temveč na razliko, zato “odvajalna” analiza ni morda ni najbolj posrečen izraz.
Vsekakor pa je rubrika odlična! Čestitke avtorju.
26. oktober, 2007 ob 18:56
@jana: Ah, potem mi je pa žal, da se nisem predstavil. Drugič.
Letos nisem razstavljal ničesar. Na prejšnjem bienalu sem razstavljal nedokončano črkovno vrsto in še zdaj mi je žal, ker je končane ne morem več prijaviti. V delu je še pet drugih in mogoče bo kakšna le nared do naslednjega bienala. Gre počasi, kdaj je črkovna vrsta končana pa je tako ali tako težko določiti (če ne drugega zato, ker ima osnovni set 256 znakov, razširjeni pa lahko tudi 60.000). :)
26. oktober, 2007 ob 19:00
@siruche™: popravek- pravilen izraz je “termična” in ne “termalna” analiza (čeprav celo nekatera strokovna literatura navaja slednji izraz). Kot praviš bi potrebovali več strokovnih knjig v slovenskem jeziku.
26. oktober, 2007 ob 19:31
@siruche, mogoče drži, da večina profesorjev naravoslovnih predmetov ne napiše knjige ali vsaj skripte za svoj predmet. Ampak moje skušnje s FMF tega ne potrjujejo, ker tam še asistenti pišejo skripte za vaje in jih celo izdajajo v knjižicah. Pa vem, da je Grabec na FS izdal svoji knjigi za teorijo in vaje. Mislim, da je profesor za fiziko tam že od nekdaj. Po drugi strani se mi le zdi pretirano, da bi moral prav vsak nosilec predmeta napisati knjigo. Kakšni predmeti so ogromni in je treba zanje brati poglavja iz več knjig, revij, in bi bila morebitna skripta samo še en mogoče največ povprečen vir. Takšen je bil pri meni predmet Trdne snovi v zadnjem letniku. Kdor pride do nje, mislim, da zna dovolj dobro angleško. Težko si predstavljam, da bi profesor napisal vsaj tako dobro knjigo, kot so bile tri, katere sem najraje bral. Ena je bila Ashcroftova, se dobro spomnim, s tako perfektno tehniško angleščino, da bi si je bil želel naučiti, če je že ne bi znal.
26. oktober, 2007 ob 19:44
Nenazadnje programska oprema ni poceni.
@Samo: Samo matematiki, fiziki in drugi, ki radi zapisujejo z matematiko, najraje rabijo kakšno okolje okoli tipografske rešitve, jezika TeX, recimo LaTeX, ki ga je izumil matematik Donald Knuth, in je zastonj.
P.S. Lepa hvala za lušten komentar!
26. oktober, 2007 ob 20:17
Robert, saj te razumem. Od profesorja ne zahtevam, da napiše enciklopedije, ampak le “knjigico”, ki bi zaobjemala njegov predmet. Ne moreš otroka vreči v morje in mu reči: Na, zdaj pa plavaj.
Primer: nek profesor se ukvarja in predava o kemijski kinetiki in se predstavlja za velikega strokovnjaka. V vsem tem času mu ni uspelo napisati priročnik s 100 stranmi za svoje slušatelje. Robert, to je sramota. Nek drug profesor (Glavič) z mariborske univerze pa je izdal o tej temi knjigo (priredba Levenspiela) in zbirko nalog. (Mimogrede: Na svojih predavanjih niti ne omeni Glavičeve skripte. Še enkrat sramota.)
Profesor Koloini je napisal super skripto za svoje študente Prenos toplote in snovi, čeprav obstajajo knjige, ki so stokrat debelejše. Toda ta skripta mi je zelo pomagala, ker je snov zgoščeno predstavljena, toda razumljiva vsakemu. Robert, ne zahtevam skripte od mladega profesorja temveč od izkušenih.
PS Leto ima 365 dni. Prvih 200 dni bi vsak dan napisal 1 stran, ostalih 165 dni bi pa urejal knjigo. V 1 letu bi imel skripto z 200 stranmi. Če odštejemo nedelje, praznike in počitnice, bi v letu dni napisal in izdal knjigo s 150 str.
Srečno!
26. oktober, 2007 ob 21:34
@siruche: Točno vem, o kateremu profesorju govoriš in se popolnoma strinjam s tabo. Vse preveč je profesorjev, ki se imajo za strokovnjake svetovnega formata, pri tem pa za lastne študente v celotni svoji karieri niso sposobni priskrbeti sleherne skripte.
LP
27. oktober, 2007 ob 15:05
Zanimiva članek in debata!
Ne želim biti preveč picajzlarski pa vendar bi ob vsej skrbi za detajle tehničnega zapisa opozoril na nekaj osnovnih slovničnih oz. tipkarskih napak:
v članku:
* Spodni odstavek smo povzeli po knjigi / Spodnji odstavek
* Naš jezik posiljujemo z leplenjem / …..z lepljenjem
* Samo ne vem, zakaj ne bi smel iz dveh veličin narediti eno “metaveličino” pa jo izražati v odstotkih. / ….ne bi smel iz dveh veličin narediti ene “metaveličine”…
* …s tako perfektno tehniško angleščino, da bi si JE bil želel naučiti, če je že ne bi znal.
* …V vsem tem času mu ni uspelo napisati priročnikA s 100 stranmi za svoje slušatelje.
* Točno vem, o kateremu profesorju govoriš… / …o katerem profesorju govoriš…
Drugače pa vse pohvale za rubriko. Res je odlična!
lp
27. oktober, 2007 ob 19:11
Še ena »tehnična«: danes sem v Dnevniku prebrala, da bi za Peterleta glasovalo 29,8 %, za Türka pa 58,3 % volivcev. Anketni studio Dnevnik je v raziskavo zajel 1000 ljudi. Iz vzorca sklepam, da je negotovost velikostnega reda nekaj odstotkov, ne pa desetink odstotka, kar bi lahko sklepala iz zapisa, ki je podan na desetinko natančno.
No, v tem primeru sta kandidata dosegla precej različen rezultat. Pomen upoštevanja signifikantnih mest pride bolj do izraza v primeru vzporednih volitev, ki jih je opravil npr. Valicon, po katerih naj bi dobil Gaspari 25,6 %, Danilo Türk pa 24,5 %. Kljub bistveno večjemu vzorcu (16.000) je negotovost verjetno še vedno velikostnega reda nekaj odstotkov, tako da se v takem primeru zmage ne da napovedati. Lahko, da se motim. Zakaj podajo rezultat na desetinko natančno bi nam lahko razjasnil kdo iz Mediane ali Valicona. Morda ob naslednjih vzporednih volitvah za rubriko Znanost na Vesti?
27. oktober, 2007 ob 19:36
@picajzl: tvoj komentar postavlja moj zapis v čudno luč! :) Slovenščine še ne znam dobro, še zagrešim napako s kakšnim sklonom ali spolom. Za črkovanje imam nameščen luštni črkovalnik za brskalnik Firefox (priporočam), ampak sem zapis dopolnjeval na drugem računalniku … Rad bi omenil misel Bastiana Sicka, ki v nemških časopisih opozarja na napačno javno rabo nemščine:
Sploh ni potrebno, da je negovalec jezika jezikoslovec, zadostuje malo afinitete do lastnega jezika in želja izostriti jezikovno zavedanje.
Po slabem odnosu z maternim jezikom do 20. leta, zdaj jih imam 28, sem vesel, da pri sebi zaznavam naklonjenost do slovenščine in željo pisati bolj zanimivo, zaradi česar mora biti najprej tudi pravilno. S seznamom napak si se moral kar potruditi, hvala.
27. oktober, 2007 ob 19:43
@jana: verjamem, da znajo na Mediani pravilno rabiti merske napake. :) Zato bi moral biti odgovor na tvoje vprašanje zanimiv.
27. oktober, 2007 ob 20:19
@Robert: prav nič ne dvomim, da se Mediana, Valicon in drugi podobni servisi odlično spoznajo na svoje področje, zato bi si z veseljem prebrala nekoliko bolj podrobno predstavitev metodologije vzporednih volitev. : )
27. oktober, 2007 ob 20:54
@Robert: Pa še to: glede zadnjih vzporednih volitev bi verjetno res lahko podali rezultat na desetinko natančno, a to bi veljalo le ob upoštevanju določene negotovosti pri vzorčenju. Če se tu “zalomi”, je tudi gotovost podajanja rezultata slabša. Vsekakor si želim tudi podrobnejše predstavitve metodologije.
29. oktober, 2007 ob 0:56
Hehe, tale rubrika je zadetek v polno, še komentarji so za brat!