Šola po Zveru
25. oktober 2007 ob 11:00 | Jani Sever |Jutri bo državni zbor obravnaval novo šolsko zakonodajo. Ne bo lahko. Sindikata delavcev v vzgojni, izobraževalni in raziskovalni dejavnosti, študentska in dijaška organizacija Slovenije so proti zakonodaji, ki jo jo pripravila vlada, zbrali 71.299 podpisov. Številka, ki se je enostavno ne da ignorirati, čeprav si predvsem vladajoča SDS, pa tudi NSi to izjemno želita. Oziroma kot je nedavno dejal Branko Grims. Poslanci SDS so se odločili, da bodo storili vse, kar je v njihovi moči, da se zakona s področja šolstva, ki sta v obravnavi, sprejmeta čim prej.
O tem kako grozno neprijetno je visoko število zbranih podpisov je pokazala reakcija ministra za šolstvo Milana Zvera, ki je bil v odzivu na peticijo presenetljivo živčen. Podpise so pobudniki menda zbirali preveč časa, tako da se je medtem predlagana zakonodaja že spremenila in podpisovali naj bi se tudi upokojenci na nekakšnih izletih. Minister je celo dejal, da bi SDS lahko takole mimogrede zbrala enako število podpisov v podporo novi šolski zakonodaji. On že ve - ko je bil še v opoziciji, se o političnih ozadjih civilno družbenih pobud ni ravno pogosto spraševal.
Precej manj živčen od ministra je bil Branko Grims, poslanec, ki običajno najbolje ve kaj hoče SDS. Opozoril je na dve pomembni točki, na katere stavi PR prve vladne stranke. Prvo je, da so podpisi nerelevantni ker se je medtem vsebina predlagane zakonodaje spremenila. Trditev se zdi močna na prvi pogled, a na žalost ne zdrži preizkusa, saj je v novi zakonodaji še vedno ostalo zapisano, da se programi zasebnih šol financirajo sto odstotno iz proračunskega denarja. Ob tem postane namreč druga Grimsova točka o odpravljanju šolnin nepomembna.
Gre pravzaprav za podcenjevanje tako imenovane zdrave pameti volivk in volivcev. Ukinjanje vseh šolnin in 100 odstotno financiranje zasebnih šol iz državne blagajne je namreč nekaj kar je enostavno razumeti. Ali to ne pomeni, da bodo vse šole državne in da se bodo na vse šole lahko vpisal kdorkoli. Samo odločiti se bo treba ali so vam ljubše javne ali zasebne zasebne šole. Ne se hecat. V čem je potem štos zasebnosti, če ni šolnin in so zasebniki 100 odstotno financirani s strani države. Sliši se kot naravnost neverjetno podcenjevanje sposobnosti mišljenja ljudi. Gabrova reforma in Škofovi zavodi so ob tem videti malenkost.
To bi vladajoča koalicija zdaj že lahko vedela. Javno mnenje je o tej temi dovolj jasno opredeljeno. Nova šolska zakonodaja nima kaj veliko možnosti, da bi prestala referendumski preizkus. Ne gre za rimsko katoliško cerkev, čeprav nasprotovanje povečevanju njenega vpliva v družbi, ni nepomemben moment. Pomembnejši je en sam argument. Zakaj bi iz proračuna plačevali zasebne šole. In res - zakaj bi “navadni” ljudje prispevali za šolanje otrok družbene elite? Na to vprašanje jih prav veliko gotovo ne bo odgovorilo pritrdilno.
Ko bosta minister Milan Zver in poslanec Branko Grims prepričljivo odgovorila na to vprašanje, bo morda lahko vlada upala na to, da bi dobila tudi referendum, do katerega bo vsekakor prišlo, če bo koalicija vztrajala pri sprejetju sporne zakonodaje. Če tega odgovora nima, bi bilo za njo najbrž bolje, da bi se umaknila, preden do njega pride. A za kaj takega je kot kaže že nekaj časa prepozno.
Jani Sever
25. oktober, 2007 ob 11:27
Očitno bo spet treba na referendum. Potem bomo pa seveda mi krivi,ker bo to stalo nekaj mioEUR. Ne pa tisti,ki se mu non-stop trobi,da naj na to raje pozabi,ker jim ne bo uspelo.
25. oktober, 2007 ob 11:51
Ma ne se hecat … z nekimi populističnimi in do povprečne inteligence žaljivimi napadi zdaj hočejo izničit glas ljudstva … pa kje smo mi, boga mi, našli te idiote, ki nam vladajo … kot bi bil v neki prašičkovi deželi, ne moreš verjet, stalno neka diskreditacija
25. oktober, 2007 ob 11:59
Ta Zver se naj ne heca. Nič nisem bila zmanipulirana, ko sem se podpisala.
Pri Grimsu se tudi jaz držim za želodec. Tako kot Jonas :-)
25. oktober, 2007 ob 12:06
Leto zlatega prasca. Le kateri prasec je najbolj poln samohvale? Odločitev bo težka, vsi so napitani in vsi še vedno glasno in požrešno krulijo.
25. oktober, 2007 ob 14:08
Celo Zveru stvari in njegove izjave uhajajo iz rok. Se mi zdi, da je v svojih izjavah vedno bolj nestrpen in nervozen.
Tole vladno podcenjevanje vseh, ki si upajo mislit drugače, jih bo še drago stalo. Nič kaj boljši ni Cukjati, ki je govoril o “kar velikem številu podpisov”.
Če bo referendum, bom jst odločno proti predlaganim spremembam.
25. oktober, 2007 ob 14:41
Ko SDSu zmanjka argumentov se prične verbalni šov. Najprej spustijo Zvera, da vse podpisnike na SDSovsi način označi s tepci, nato se prikaže še nadangel Grims, ki na vsak način dopoveduje, da bo po novem šolstvo pravi komunistični raj. Drugače misleči pač ne obstajajo. Partija SDS je res klena - posebej ob pojavi bivšega član ZKS JJ , ki pripoveduje floskule o notranjem sovražniku in zarotah.
Oh ubogi Slovenci! Bo že držalo, kar je tuleče dejal v oddaji tv rovte škof dr. Perko, da so (smo) okuženi s komunizmom, ki nas je 50 let poneumljal. Žal to velja tudi za gospodo, ki je sedaj na oblasti. -
Mislim, da je le RKC sposobna s svojo čistostjo in brezmadežnostjo voditi pravi šolski sistem in oprati možgane tem ubogim slovenskim otrokom katerih starši imajo sindrom komunizma…
O sveta preproščina …
25. oktober, 2007 ob 15:28
pomladniki poznajo svojo usodo. po mandatu jih čaka štiri leta vročega poletja, doolga suha jesen in mrzla zima. in 2020 nov “kvater”, če jih Zmago ne užene v kozji rog. zato pa se jim tako mudi. še dosti dela je treba opravit.
pazi, tudi jj ima svojega vodjo
25. oktober, 2007 ob 15:50
Vsi ste proti spremembam v šolstvu, se pravi nobenega ne moti, da naš šolski sistem proizvaja armado nezaposljivega mladega kadra, ki potem pristane na Zavodu za zaposlovanje, da je velik del Gabrovega šolstva postal sam sebi namen, da tak sistem najbolj služi mastno plačani profesuri, ki se se veda boji za svoje privilegije, kaj pa se dogaja z diplomanti na trgu delovne sile, ki so jih proizvedli, jih pa seveda ne briga. Dajte se že enkrat zbudit in priznajte, da so spremembe potrebne, pa ne ker bi Zver tako hotel, ampak ker je/bo to glede na okoliščine nujno. Kako zanimivo, levičarji in svobodomiselneži, ki so proti spremembam.
25. oktober, 2007 ob 16:37
spremembe ja… po slabem gabrovem zakonu bo zdaj še slabši zvirov…
25. oktober, 2007 ob 16:56
Kolikšna je že nezaposlenost pri nas, Farad? In nisi mogoče malo pomešal vseh ravni izobraževanja, ki se tičejo in ki se ne tičejo Zverovega zakona? Pa tudi to nisem prepričan, če res ti in drugi tako dobro poznate značilnosti in rezultate “Gabrovega” šolskega sistema, da bi ga lahko kar povprek kritizirali.
Nihče tu ni aprirori proti premišljenim spremembam in dodelavam sistema, a ravno teh je v tem mandatu bilo premalo. Kot sem razumel večino razpravljalcev, se le drži temeljnega principa, da je za javno šolstvo država dolžna *skrbeti*, zasebnega pa mora omogočiti, vendar ga ni dolžna financirati.
Sicer pa nepremišljena privatizacija vsega mogočega nazadnje pripelje do sindroma blackwater. Ne se hecat.
25. oktober, 2007 ob 17:06
@Farad smo za spremembe,ampak pač ne takšne.
Tisto z kadri,ki visijo na zavodu pa ne more biti mišljeno drugače kot kadri z fakultetno izobrazbo,kar pri tej temi nima kaj iskati.Se pa globoko strinjam,da je marsikateri program po naših fakultetah namen samemu sebi.
25. oktober, 2007 ob 17:15
Farad, levičarji so bili vedno proti spremembam, to je zgodovinsko dokazano, povsod razen Slo.
25. oktober, 2007 ob 17:46
@konec
Sem jaz tudi zgodovnisko dokazan? ;-)
Spremembe na slabše ne bodo uspele. Stroka je jasno povedala svoje mnenje (tudi jaz sem podpisal peticijo) in ljudje naše argumente razumejo.
25. oktober, 2007 ob 18:39
Tudi sam sem podpisal peticijo in vem, kaj sem podpisal, tako da se mi zdijo Zverove izjave o čudnem načinu zbiranja podpisov in podcenjevanje 71.000 ljudi skrajno nizkotni in žaljivi. Očitno pa ne zna operirati drugače kot s podtikanji in zaničevanjem nasprotnikov. Strokovni argumenti so mu španska vas. Žal mi je, da imamo takega šolskega ministra, da imamo tako vlado nasploh.
25. oktober, 2007 ob 19:28
Jani:
1.) Kot starš želim izbiro in kot starš si recimo ne morem privoščit mulca poslat v privat šolo. V kolikor bi bil program plačan 100% bi ga pa lahko, torej to ne bi bila več šola samo za družbeno elito, kot ti sedaj zmotno trdiš.
2.) Zakaj ne pustite staršem izbiro? Kje je sedaj vaša liberalnost?
3.) Sam sem videl, kako so zbirali na čopovi podpise. Preko študenta najeta agitatorka ni znala odgovoriti na dvoje osnovnih vprašanj. Phe!
25. oktober, 2007 ob 20:16
Gospod Sever, le v dveh podrobnostih se z vami… ne strinjam!
1. Da se take številke (podpisov), preprosto ne da ignorirati? Ta koalicija, moje prepričanje, je sposobna “ignorirati” želje in pričakovanja vseh Slovencev minus lastnega!
2. omenjeni “multidisciplinarni” poslanec vladajoče stranke morda res ve, kaj stranka “hoče”, dvomim pa, da to “razume”! Kaj je dobro za RS, ali celo za njene državljane, tu pa je dokazani “politični fahidiot!”
25. oktober, 2007 ob 20:36
verjetno so že pozabili zakaj so volili sds
jest sem svojo glasovnico enostavno - prečrtal
26. oktober, 2007 ob 8:30
Kot učitelj bi raje učil v privatni šoli, kot javni. V javni šoli učitelji trepetajo pred učenci. Zaradi vsiljene vse splošne liberalizacije in varstva učenčevih pravic, moramo učitelji učence ubogati. V privatni šoli obstaja nek hišni red, ki ga učenci morajo spoštovati, učitelji pa ga dosledno izvajati.
Na takih šolah učitelji laže učimo. Zato bi raje šel učit na privatno šolo, tudi za nižjo plačo, če vem, da se mi ne bo potreno neprestano ukvarjati z disciplinskimi problemi.
26. oktober, 2007 ob 8:48
Gospod Đukanovič in Brightstar …a ste pomisili na odprto pismo podpisnikov peticije, kjer bi podpisniki upravičeno zahtevali javno opravičilo zaradi žalitve…in sicer od ministra Zvera, Cukljatija, Grimsa…?,…počasi gospodje začenjajop pretiravati s svojimi žaljivimi komentarji na račun državljank/ov.
Imate vso pravico (da ne rečem dolžnost) zahtevati opravičilo za javno žaljenje.
26. oktober, 2007 ob 11:15
štajerc, jaz bi rad poršeja, pa mi te izbire brez denarja na bo nihče omogočil. pa konec koncev nimam nič proti, da ti država omogoči izbiro, a ne na račun standarda javne šole, za katero je država dolžna skrbeti. javna šola naj skrbi za uresničevanje pravic otrok - zasebna šola pa, kot tudi tvoj argument kaže, skrbi za želje staršev. pa primakni kaj k temu cilju, kajneda.
29. oktober, 2007 ob 12:15
@Jožef; bullseye… Zasebna šola si bo lahko privoščila “neprilagojenega” dijaka preprosto izključiti (ker, recimo krši neka določila/hišni red šole) in temu dijaku ne bo preostalo drugega kot presedlati na javno šolo.
Kam to vodi je po mojem več kot očitno. Javne šole bodo kasirale “neprilagojene”, zasebne pa pridne in plačljive dijake.
Ne gre za problem spreminjanja zakona in izboljševanje šol na splošno ampak za to, da se bodo negativni vplivi pokazali šele na dolgoročni ravni, takrat pa, seveda, ne bo noben več odgovoren za nič!!
@štajerc; kot je razjasnil že brez-vizionar, zasebna šola NE BO enako dostopna kot javna. Kakšen smisel potem zasebna šola ima, če ni zaslužka????
Razmisli o ustanovitvi zasebne šole iz prve osebe… Ali bi vložil 1-2-3+ mio EUR v nekaj kar bo samo omogočilo možnost izbire staršem, kam vpisati otroka, ali bi jih vložil, ker pričakuješ od tega dobiček v dolgem časovnem obdobju??
30. oktober, 2007 ob 15:01
Sem podpisala pri polni zavesti, ker so že vidne posledice razprav na to temo. Občine že grozijo šolam v stilu, počakajte ko vam bomo mi začeli zbirat zaposlene… , imate prevelike plače, tega že ne bomo financirali… Ja, dobili bomo to, kar imajo v Ameriki, ko jim mladenič s končano srednjo šolo pride v vojsko, ga morajo najprej testirat - če sploh zna čitat. Tudi mi bomo z tako domišljenimi reformami počasi dosegli ta nivo!
1. november, 2007 ob 11:17
Precej namernega nerazumevanja in nekontroliranega besa vidim v komentarjih.
Najprej: 100% financiranje. To se nanaša le na financiranje izobraževalnega programa, ne na investicije. Torej ne na stavbe, vzdrževanje, ogrevanje, itd. To se mi zdi razumno. Ne vidim razloga, zakaj se učenci ne bi šolali v ustanovi, ki je ni ustanovola država, pač pa neka druga zainteresirana institucija in zakaj njenega izobraževalnega programa, ki ga predpiše država, le-ta ne bi tudi financirala. Po zatrjevanju vlade naj tudi taka šola ne imela šolnine. Ne vidim, zakaj naj bi se torej na tako šolo lahko vpisovali predvsem premožnejši.
Profit ustanovitelja šole: Ja tovariši, saj ne gre za to! Gre za vpliv na mlade duše in v tem je bistvo spora. Finančna stran - morebitni večji stroški - je v tem primeru zanemarljiva, ampak na to uho varuhi revolucionarnih izročil ne slišijo. Zato tudi ne vidim razloga, zakaj bi kdorkoli, razen RKC, prišel na misel, da bi ustanovil zasebno šolo. No, morda kakšen drug potencialen oblikovalec duš. Profita, merjenega v denarju, vsaj neposredno, pa ni za pričakovati. Z RKC pa vam bo v perspektivi težko - fantje imajo na razpolago dovolj časa, da o denarju ne govorimo. Pa tudi vernikov se kar nekaj najde.
Smiselnost protesta in kultura dialoga: Peticijo (ali kakorkoli se že imenuje) je podpisalo več kot 71000 Slovencev, jaz res ne. V redu, tega se ne da in se ne sme ignorirati. Sam pa sem prepričan, da so mnogi, verjetno večina, podpisali zato, ker je bilo vprašanje namenoma oblikovano zavajajoče (financiranje zasebnega šolstva - brez točnega pojasnila, za kaj gre), še bolj pa zaradi socialističnega sindroma, ki še vedno straši po Slovenskem. Vse, kar je “privatno”, ima še vedno negativen prizvok in so ljudje do tega sumničavi. Navsezadnje smo zaradi tega med zadnjimi, če ne celo zadnji, (kot vidim na TV) glede odnosa do podjetništva v Evropi. Eden od stranskih učinkov take mentalitete je tudi strah pred elito. Žal ne gre drugače; družbo potiska naprej elita, ne povprečneži, in karkoli se da storiti za ustvarjanje elite, v bistvu ne more biti slabo. Tudi beseda “elita” ni ravno našim ušesom prijetna, kajne?
Glede kulture dialoga pa so zgornji komentarji indikativni. Verjetno bodo resnično morale miniti generacije, predno se bomo (bodo) naučili pogovarjati na dostojen način in z argumenti. Mimogrede - kar se tiče argumentov - mar “strokovna javnost”, ki je pripravljala novi zakon, ni bila strokovna?
1. november, 2007 ob 16:30
Najprej me zanima, če kdo od tistih, ki ne razumejo osnovne matematike šolskega proračuna, javno osnovno šolo sploh pozna odznotraj? Jaz sem jo spoznala, po študiju seveda. OŠ v mojih izkušnjah kot otroka je zagotovo premalo, da bi sodila o njeni trenutni naravnanosti in usmerjenosti, čeprav menim, da so ravno dobri učitelji, ki smo jih imeli tisti, zaradi katerih se še kdo zaveda pomena družbene razdelitve moči, ki jo omogoča demokracija. Le demokratični učitelji (v šoli in izven nje), ki smo jih srečevali kot otroci, so zaslužni za to, da danes več ne živimo v totalitarizmu, ali resnici na ljubo, v drugačnem bolj osebnem totalitarizmu. Ko slednjega, generaciji rojeni v drugi polovici 20.stoletja, uspe prebaviti, se ne bojte, vam prebavljeno tudi posredujemo!
Prav tako sem prebrala predloge in spremljam razvijanje dogodkov (kolikor mi želodec dopušča, seveda, se opravičujem, a sem dala skozi volontersko pripravništvo in komaj držim glavo nad vodo). Nenazadnje sem sama mati.
Pravica do izbire osnovne šole oz. načina osnovnošolskega vzgajanja in izobraževanja za starše je za tokratne predloge argument s peskom v oči. Izbiro si lahko privošči le tisti, ki si jo lahko zato, ker je dovolj finančno svoboden. Z eno samo izjemo, če lahko izbira med dvema ali tremi OŠ, ker so dovolj blizu doma, kar je moje realna možnost. Vsi ostali je ne boste dočakali (privilegij življenja v velikem mestu, kjer so šole na gosto posejane in le nekaj sto metrov narazen), lahko pa si jo boste omogočili z dodatnimi finančnimi sredstvi. Izbirnost kot svoboda staršev bi bila mogoča le, če bi vsako oš razpolovili četudi na bizarno majhne polovici, ki bi ju potem tako ali tako preko samovšečnosti odraslih združevale otroške samoiniciative.
V vsakem primeru je socializacijski moment tisti, ki ga pedagogi priporočamo pri tej odločitvi. Otrok naj, če je le mogoče, obiskuje šolo v svojem stanovanjskem okolišu. Glede na to, da starši vedno bolj potrebujemo pedagoško oskrbo za otroke od 11 meseca starosti dalje, se po priporočilih stroke odločimo za okolje, ki nas lahko pelje čimdlje v leta. K temu nagovarja eden vodilnih teoretikov vzgoje v svetu prof. Strike: “The current focus of my work is on the idea that schools should be
communities.” (trenutno zanimanje njegovega dela je ideja o šoli kot skupnosti, kar se mimogrede pokriva s mislijo drugega slovenskega univerzitetnega pedagoga Stanka Gogale) v intervjuju Mitje Sardoča s Pedagoškega inštituta leta 2000. Intervju s Straikom najdemo objavljenega tudi s strani prof. Krofliča v Sodobni pedagogiki leta 2005.
Poleg osebnega razloga (šolo je obiskoval oče otroka) je bila praktičnost prva na mestu tudi pri moji osebni odločitvi, kam v varstvo po (k sreči je julijski otrok in čakanje do septembra ni bil tako velik strošek) porodniški dobi, ki vztrajno narašča in ponekod združuje možnost domačega varstva (običajno babic in dedkov, kar zelo zniža stroške, velikokrat pa otežuje psihične pritiske znotraj oz. v primeru družinske zaprtosti) z drugimi družinskimi pomočmi, da se v najzgodnejših letih starši lahko dokaj mirno posvetimo najzgodnejši vzgoji svojih otrok.
Torej sama lahko uveljavljam pravico do izbire (med javnimi šolami), kar pa je izjemna redkost v našem prostoru. Da bi kaj rekla čez učinke konkurenčnosti tudi na področju dela z mladoletnimi, je kar težko. V kontekstu izboljšanja dela ima konkurenčnost svoje prednosti, ki se jih šola in z njo otrok, tako kot starši naj zavedamo. Vendar konkurenca ima svoje meje. Na prvem mestu prostorske in denarne narave. Praktičnost (ki ni slaba sama po sebi) bi lahko vmestili v jedro konkurenčnega učinka. Lastnih otrok namreč ne učimo nepotrebne razsipnosti, saj jim s tem spodnesemo z našimi “žulji prigarano” izhodiščno prednost. Z denarjem je lahko, je pač papirnat in zelo menjljiv. Kot z idejami, zato jih pač trosimo naokoli. Ker pa lahko neproduktivno razsipnost zamenjamo s t.i. večanjem izhodiščnih potencialov naših otrok, s čimer bi se bržkone strinjal tudi gospod Žorž, avtor teze o razvajenosti kot družbenem raku, lahko izpeljemo prvovrstno medvedjo uslugo lastnim “krvnim” oz. duhovnim naslednikom, v katerih še tako velik individualistični egoist uvidi skrajno presežnost lastnega “bogastva”. Prenašanje vrednot po vertikali navzdol tako v luči očeta paideie Sokrata lahko postane primer nelogičnega postopanja. Otrokom namreč ne želimo le posredovati lastne dediščine duhovnega, duševnega in fizičnega obstoja, temveč jim želimo, da z našo maksimalno podporo uspejo v preseganju tega, kar smo zmogli biti mi sami. Le v tem je čar vzgoje, v preseganju in transcedentiranju poznanega in preteklega, predvsem pa manj dobrega.
Nezanemarljivo je dejstvo, da se je med “izobraževalci” (če po slovensko pedagogiko razmejimo na izobraževanje in vzgojo) pravtako zelo okrepilo priznavanje izkušenosti, ki pa žal prevečkrat prelahkotno preskoči v merjenje usposobljenosti po (v šolah še posebej) težko merljivih merilih, bolj papirnatih kot pa realnih. Vendar tudi pedagogika, ki kaj da nase, deluje smiselno po izkušnjah in analizah le teh iz preteklosti. To lahko rečemo, če poznamo strokovno delo javno vidneje vpletenih in zadnje čase združenih v strokovni opoziciji, strokovne pozicije namreč ne poznamo (če odštejemo ministra in državne sekretarke) in jo sodimo le po objavah predlogov in predpredlogov. Bolonjska prenova pedagoških študijev bo pokazatelj tako strokovnosti naših strokovnjakov na lastnem področju in za lastno področje, kot tudi naše splošne politične volje. V tem primeru bi nam morebiti prav prišlo preseganje z dveh pozicij na političnem področju z vzporednim preseganjem dveh vedno novih strokovnih pozicij na pedagoškem področju. Po spomladanskih besedah prof. Resmana, stroka še nikoli ni bila tako enotna. Glejte odzive na intervju Sobotne priloge v Delu kak dober mesec nazaj.
Simptomatično je tudi dejstvo, da aktualni šolski minister vodi urejanje novega raka slovenskih prizadevanj za uveljavitev človekovih pravic v slovenski mladi demokraciji skozi predvsem ekonomsko politične spremembe v šolski zakonodaji, ki seveda vedno sežejo tudi strokovno do šolskega vsakdana, ob tem, da je bil zastopnik vlade v času kršenja človekovih pravic družine Strojan in vaščanov Ambrusa, predtem pa že brez zakonskih podlag urejal razrede na šoli z romskimi učenci. Med tem pa bivši minister, ki nas je sicer razočaral z odgovorom: “Nimam dovolj denarja!” (vir.: ustno izročilo po neki okrogli mizi na FF iz časa, ko je še ministroval), med prvimi, če ne ravno prvi, zmore vsaj toliko vzgojnega čuta tudi kot politik, da se takoj zavzame za pogumen osebni aganžma in poskus državotvornosti s strani marginalizirane skupine, ki jo je na zadnjih volitvah predstavljala ga. Elena Pečarič. V duhu omenjenih vzgojno teoretskih raziskovanj sem doc. Pef v Lj, ki je doktoriral z naslovom “Meje demokracije” pri prof. Rizmanu (FF) in pri katerem lahko od leta 1984 sledimo zanimanje za šolstvo (diplomsko delo o marksistični filozofiji, leta 1988 pa veselje ob ukinitvi predmeta STM!), nemudoma poslala elektronsko zahvalo za to pedagoga vredno poslansko potezo! Po letu volonterskega dela za svojo stroko, se pač nisem ustavljala pred spoštovanja vrednim poznavanjem pedagoškega področja, za nekoga, ki mu (upam, da se v tem ne motim) ni bila pedagogika niti izhodiščni univerzitetni predmet. A to je v pedagoški stroki stalnost, srečevanje z vsemi preostalimi vedami, namreč. Podobnega ravnanja bi si upala pričakovati od mnogih pedagogov, a žal od malo poslancev! Zaradi te poteze sta tudi druga dva poslanca v mojih očeh zelo pridobila na verodostojnosti in jih bom s toliko večjim veseljem v prihodnje sledila, podpirala in jima tudi sugerirala pred odločitvami (koliko mi bo prosti čas seveda dopuščal).
Po drugi strani se danes srečujemo z drugim najpomembnejšim (razsežnosti sprememb v zakonodaji sicer sam rad minimalizira) šolskim ministrom mlade države, dr. Zverom, ki vztrajno ponavlja, da je pač šolsko polje prepleteno z ideološkimi silami in da pri tem sam nič ne more (ne glede na študije na to temo, ki so jih pedagogi slovenskih univerz sproducirali). Če si želim, da bi bivši minister že takrat in še upam tudi v bljižnji prihodnosti nabral denar za mnoge pedagoške realizacije, ki so dejansko možne, pa si ob izjavah dr. Zvera želim, da bi zmogel kaj ukreniti glede ideološke paralize področja, ki ga raje jemlje kot nespremenljivo dejstvo, kar je isto, kot da bi ukinjali strokovno izobraževanje za pedagoške poklice. Če se ga ne potrebuje, ne pozna, ko se ukrepa, ga pač ne potrebuje in zato lahko kar ukine. Skrajno drugačnost je najlažje izbrisati z enim zamahom, učinki pa so dolgoročni.
Zanimivo je dejstvo, da se je tudi dr. Zver ukvarjal z demokracijo in jo raziskoval v času pred drugo svetovno vojno in posebej v katoliškem tisku. K sreči sem sama imela to priložnost, pokukati v leta pred velerevolucijo, kot jo je pojmoval ukinjeni STM. Zverove naloge žal ne poznam. Vendar iskalnik internetnega kataloga objavljenih del Cobiss razkrije, da ime prvoomenjenega ministra in ključne besede vzgoja prikaže 21 zadetkov od leta 1989 dalje, isti ključ pri dr. Zveru prikaže le tri zadetke po letu 2004. Poskusimo z izobraževanjem, Gaber 31 zadetkov od leta 1984, Zver 6 po letu 2004. Zgovorno pač. Ni bilo težko prikimati Zaresovcem, dokler je bilo govora o strokovnosti na posameznih področjih, s šolstvom jim kar gre. Bomo videli v nadaljevanju in ob prefinjenješih strokovnih predlogih v optimistični prihodnosti.
Veliko vas je staršev, ki nimate nikakršnih možnosti, da se izbire šole lahko poslužite, čeprav bi zakon uspel. Veliko nas je takih, ki bi si želeli, da bi jo dejansko imeli. Saj v primeru zla želimo otroku manjše in v primeru dobrega večje. Negativne izkušnje kljub svoji kontradiktorni moči niso in nikoli ne bodo učinkovitejše od pozitivnih. A izbira, ki jo imam, je lahko tudi tiste daljše in težje a zato učinkovitejše manire. Samoizobraževanje in samovzgajanje kot starš in seveda pedagog. Odnos, ki ga želim staršem s šolo, torej s tistimi, ki varujejo in sovzgajajo in soizobražujejo naše otroke, je predvsem sodelovalen. Osnova učinkovitega dela šole je v odnosu staršev do šole. Briljantni pedagogi ne upejo do konca s svojim delom, če ga doma omalovažujejo. Če se pojavi problem ali vprašanje, se kot starš obrnem na zaposlene. Lepa beseda, še vedno lepo mesto najde. Poleg tega sodelovalnega pristopa staršem nadvse priporočam tudi odločnost. Odločnost, ki zamenja izbruhe nejevolje tudi nad lastnimi otroci, je namreč tista točka, ki razlikuje vzgojenost od razvajenosti ali (kar nam je starejšim otrokom bolj poznano) represije nad biti in se razvijati kot oseba. Odločnost torej postavlja slavne vzgojne meje in ne “disciplinska zahteva po meri človeka”. Proti slednjemu namreč delujem še danes nagonsko, z diplomo v žepu pa k sreči z veliko večjo mero samodiscipline, samoopazovanja, analiziranja in popravljanja lastne aktivnosti.
Težava je, nimam kaj kot da priznam, še vedno velika na področju samospoštovanja. Kar praktično pomeni, da mi ga razkriva lasten otrok glede na to, kako se do mene (povratno) vede. Pri tem bo kaj imelo tudi takole oglašanje v javnosti, kajti nizko stopnjo spoštovanja kot stroka smo deležni že celoten mandat. In nad to osebno, žal še nisem prešla. Zato sem v dveh letih od kar sem dvignila pogled izza diplomske študije, žal razvila zelo veliko stopnjo agresivnosti, h kateri je v veliki meri pripomogla dejanska “ekonomska racionalizacija” dela v šolah in ignoriranje osnovnih pedagoških zakonitosti s strani družbe in države ter seveda ohranjanje metuzalemskih pedagoških rešitev med praktiki. Zato podpiram idejo nekaterih, da bi za vzor svojim otrokom odločno zahtevali tudi od drugih odraslih spoštljivost, pa brez sluzastih opravičevanj z vrednotami, s katerimi si po Pečjakovo tako radi peremo vest.
Spoštljivost je osnova vzgoje, ki nam jo ministrstvo s pobudo po ustvarjanju javnih vzgojnih konceptov posamezne institucije, po pravici nalaga kot obvezo. Nalaga nam jo tudi ali predvsem stroka. A hkratno delovanje po liniji najmanjšega odpora, zamahovanje, da se nič ne da, da spremembe na bolje niso mogoče drugače kot z represijo ni strokovno pedagoško delo. Veliko vas je, ki ste nezadovoljni z delom v osnovnih in drugih šolah, a reakcija na ravni klevetanja, kot vemo ni učinkovita, kvečjemu obratno. Nekoliko strpnosti nam bo dobro delo! Do otrok se želim vesti tako, kot pravi prof. Gogala, da bodo ob svojem času odrasli v samoučeče in samovzgajane ljudi in me tako ne bodo več potrebovali, ko zapustijo šolo in se podajo v druga življenjska obdobja.
Le še kakšna misel o razmerju med javnim in zasebnim. V luči znane zahteve sicer podpornikov ministrovih predlogov, češ da samo zagotavljanje pravice ni dovolj in je potrebno tudi izpolnjevanje dolžnosti, naj povem, da se s tem načeloma seveda strinjam. Moti me le način teptanja pravice (ali celo obljube do pravice) drugih v imenu izpolnjevanja dolžnosti do le lastne vesti. Kot učiteljica recimo 10 letnih otrok si ne morem privoščiti, da njim kratim pravice na račun izpolnjevanja mojih dolžnosti (podaljševanje pouka, preprečevanje gibanja itd. z izgovorom, da sicer ne morem izpolniti programa, svoje delovne obveznosti). Je pa v zadnjih časih to resnično vedno težja naloga, še posebej pri starejših otrocih, ki lahko od doma prinašajo in v šoli ohranjajo težke vzgojne vzorce ali pa so kako drugače drugačni in zato težje učljivi.
Lastna vest mi narekuje kar precejšnjo nepokorščino do podorčnega ministrstva v tej sestavi, a ker se zame še ni našel prostor pod šolskim nebom, se čutim moralno zavezano, da skušam vsaj s skromnimi prispevki k razumevanju stroke. Mnogo mojih sicer dobrih kolegov in kolegic se namreč po pravici boji za svoje preživetje v poklicu, meni se k sreči ni treba, ne delam v šolstvu še, pa tudi poznam revščino in njene darove preživetvenih strategij, ki lahko ohranjajo tudi človekovo dostojanstvo, težje pa njegovo energetsko stanje.
Torej dejstvo je, da strokovna javnost, ki je pripravljala predlog ni bila strokovno natančna, v potrditev pa se najde veliko strokovne literature, le brati je potrebno in dopustiti logiki ter empiriji, da potrdi določeno idejo, da ne preraste v zgolj ideologijo.