Danes je v državnem zboru pokrajinska zakonodaja. Prvi paket. Opozicija zakonodaji nasprotuje, češ da je nepripravljena. Vlada jo forsira, češ da je dovolj dobro pripravljena in da je to najbolje, kar je uspelo katerikoli vladi doslej. Poudarja, da se mudi, ker bodo pokrajine prinesle nov razvojni zagon in si želi, da bi bila zakonodaja sprejeta dovolj hitro, da bi prihodnje leto lahko ob parlamentarnih volitvah izvedli tudi pokrajinske. Pozicije so jasne. Tako kot je jasno, da je za sprejem zakonodaje potrebna dvotretjinska podpora. Kar seveda pomeni soglasje pomembnega dela opozicije.

Tega soglasja vlada ni uspela zagotoviti. Še več, opoziciji je zaradi nejasnih finančnih podatkov o tem kaj bi prinesla ustanovitev pokrajin, dala v roke močne argumente. A kaj naj bi storila, če zaenkrat ni jasno niti to koliko pokrajin naj bi imeli. Neverjetne vladne obljube o tem, da ustanovitev pokrajin ne bo prinesla niti dodatne porabe davkoplačevalskega denarja niti dodatnega zaposlovanja v javni upravi, zato zvenijo popolnoma nekredibilno. Le kdo jim verjame? Konec koncev je celo finančni minister pred časom opozarjal, da bi bilo zaradi stroškov bolje imeti precej manj od predlaganih štirinajstih pokrajin. No, potem so ga hitro disciplinirali in poslej o tem modro molči.

A tudi nasprotovanje opozicije je lahko videti precej nerazumno. Zakaj bi morali vse pokrajinske zakone sprejeti skupaj? Čeprav bi bilo to gotovo koristno, saj bi bilo v tem primeru jasno vse - od finančnih in kadrovskih posledic do virov in načinov financiranja ter števila pokrajin - se to sliši skorajda nemogoče. Za katero koli vlado. In vprašanje je ali pokrajinske zakonodaje res ni mogoče sprejeti postopoma? Kljub temu, da bo posledice pokrajinske zakonodaje mogoče ocenjevati šele, ko bo znan celoten paket zakonov - je običajno določena mera postopnosti dobrodošla.

Ob poziciji in opoziciji, ki sta vkopani vsaka v svojem rovu, je kakšen resen napredek kmalu torej težko pričakovati. Na eni strani je v zraku vladno obtoževanje opozicije, da bo v primeru nesprejetja pokrajinske zakonodaje pred volivkami in volivci prihodnje leto kriva za to, da ljudje niso dobili svojega “lokalpatriotskega” zadoščenja. Na drugi strani je mogoče zaslutiti željo opozicije, da vladi ne bi uspelo v zadnjem letu pred volitvami izpeljati projekta, ki bi ga “lokalpatriotizmi” lahko prepoznali kot nekaj, kar je bilo narejeno v njihovo korist in kar jim daje novo moč odločanja.

Posledice pokrajinske razdelitve Slovenije bodo seveda vidne šele post festum. Z njimi se bodo v vsakem primeru ukvarjale prihodnje vlade. Sedanja bi si lahko, v primeru, da ji uspe kreirati zadostno število pokrajin, samo pripela medaljo. In to ne majhno medaljo. Zdi se celo, da bi bil to lahko njen daleč največji uspeh. Posebno če bi jih res bilo štirinajst, tako da bi bili praktično vsi lokalizmi zadovoljeni. Vladni načrti so razumljivi in želje pričakovane. Tako kot je razumljivo nelagodje opozicije, da bi vladi tak projekt uspel. Nelagodje, ki se povečuje premo sorazmerno z vladnim prisvajanjem projekta.

Vsaka vlada mora tovrstne reakcije pričakovati in kadar gre za zakonodajo, za katero je potrebna dvotretjinska večina, mora temu primerno tudi ravnati. Zakoni, ki zahtevajo širok konsenz, morajo biti tako tudi zasnovani in konsenzualnost mora veljati za vsako fazo njihovega sprejemanja. Zato se zdi vladno ravnanje glede pokrajinske zakonodaje vsaj precej nespretno. Upoštevanju opozicije in njenih pripomb se namreč v tem primeru enostavno ne more izogniti in če bi mislila resno, bi seveda izbrala temu primeren pristop. Predvsem pa bi pripravila izračune na podlagi katerih bi ji poskušala “zapreti usta”.

Stava je torej, da pokrajinske zakonodaje prihodnje leto še ne bomo dočakali. In stava je tudi, da ljudje zaradi tega ne bodo pretirano jezni. Res je namreč, da si v Sloveniji mnogi želijo svoje pokrajine, a hkrati je res tudi, da jih ne privoščijo drugim - posebej, če bodo preveč stale. Razvoj, ki naj bi ga prinesle, lahko za zdaj vidijo samo v oblakih. V to, da ne bodo stale nič, pa najbrž ne verjame nihče.

Jani Sever