politika
Akutna situacija
24. oktober 2007 ob 0:21 | Katja Lenart |Liberalna akademija je danes organizirala zanimivo-zvenečo novinarsko konferenco. Naslov je bil: Akutna medijska situacija v Sloveniji. In žal bi nam bilo, če ne bi bili tam.
Predsednik akademije Darko Štrajn, Božidar Flajšman in Boris Vezjak so predstavili dramatično situacijo v slovenskih medijih, na primeru v zadnjem času precej (v tujini morda celo bolj kot doma) odmevnih novinarskih peticij.
Boris Vezjak o akutni situaciji:
Potem je kolega novinar ustvaril zanimivo debato:
Debata pa se je šele dobro razvila:
Za konec pa še nekaj v razmislek:
Katja Lenart
24. oktober, 2007 ob 1:13
kaj je nenadoma tako akutnega, da spet špecate državo v tujini? vaših nebuloz doma nihče več ne razume?
24. oktober, 2007 ob 7:38
Ob objavi zgornjega prispevke so se mi utrnile naslednje misli:
1. Glede na omejene produkcijske, kadrovske in druge moznosti je treba enkrat na glas povedati, da smo Vest.si lahko zgolj hvalezni, da uspe pokriti dogodke, ki jih medijski mastodonti ne uspejo (pa ne le zaradi politicnih odlocitev). Sam spremljam Vest.si dnevno od njenega nastanka in govorim iz te perspektive.
2. Vest.si s svojim nacinom dela in produkcijo daljsih in skorajda ze integralno dolgih posnetkov deluje terapevtsko in anti-cenzorsko v dani situaciji. Integralni posnetek postavlja na laz stevilne prekrojitve, lapsuse ali druge spodrsljaje v vesteh drugih, klasicnih medijev. Primerjava vesti na Vest.si in drugem mediju lahko na hiter nacin tistemu, ki to zeli, omogoci vpogled na sledi cenzure in drugacenja informacije tudi iz politicnih razlogov.
3. Zal mi je, da nekateri novinarji, kot se vidi iz zadnjega posnetka, VERJAMEJO, da mediji morajo biti “nasi” in “vasi” in da je to v tujini obicajno. Pozabil sem ga vprasati, ali prihaja iz nasega ali vasega medija. Pozabil sem ga vprasati (oz. to na posnetku ni vidno), ali je denimo pariski Le Monde “nas” ali “vas” medij in kdaj to je. Je “nas”, ko poroca o peticiji in zahtevi DNS? Iz takega izhodisca sledijo sami absurdi.
4. Glede na prejsnjega komentatorja, ki govori o specanju v tujino….pa komentar ni potreben.
24. oktober, 2007 ob 8:10
Ampak gospod Vezjak, mene po kljub temu zanima, zakaj vaših akcij v tej smeri v času “Dragega Toneta in Boruta” ni bilo. Pri vsem tem pa vam niti na kraj pameti ne pride, da vam to pač jemlje strokovno (in etično) kredibilnost.
Preprost kmečki človek ob tem pač pomisli, da je vse to z vaše strani samo posledica izgubljenih privilegijev. Pač “vaši” niso več na oblasti. Pa če se še tako izogibate formulacijam vaši/naši.
Dvoličnost pa za nekoga, ki bi bil rad stroka in znanost, ni najboljše spričevalo, se vam ne zdi?
Ali pa sem kaj spregledal…?
24. oktober, 2007 ob 8:42
Katerih akcij? Dopisovanje “dragi Tone, dragi Borut” je bilo ze po sebi konstrukcija g. Janse. Tone in Borut sta pristala na vsiljeno manipulacijo. Bili so pritiski (kontekst je zgodba o RTV), toda zgolj kot izjema, toda kar se dogaja danes, je sistematizirani pritisk. Tanja Staric, ki je odsla iz hise, in vsi drugi so lepo pojasnili, nazadnje le mesec nazaj:
Delo, 22. septembra
Ker večkrat ponovljena laž sčasoma postane resnica, odgovarjam na zapis direktorja TV Jožeta Možine – prvič in tudi zadnjič. Zaradi gledalcev TV Slovenija sem pač dolžna javno povedati: trditev, ki jo Jože Možina neprestano ponavlja, da je »Gregor Golobič pošiljal navodila urednici kar direktno v režijo oddaje«, je laž.
Niti Gregor Golobič niti katerikoli drug član obeh vladnih koalicij, ki sta se zamenjali v času mojega mandata, niti meni niti drugim urednikom informativnega programa TVS ni nikoli dajal nikakršnih navodil. Kaj takega nihče, ne obe vladi ne stranke, ki so se zvrstile v opoziciji, niso niti poskušale. So se pa politiki vseh barv obilno pritoževali nad našimi odločitvami in obe vladi, Ropova in Janševa, sta se kar naprej počutili napadeni brez pravega razloga. Pritoževali so se na vse mogoče načine: obveščali so Svet RTV, javnost, vodstvo zavoda, večkrat v pisni obliki, pa tudi na službeni telefon odgovorne urednice.
Prav pritožbo Možina zlonamerno interpretira kot »navodila«. Zlonamerno zato, ker dejstva pozna. Gregor Golobič je v štirih letih mojega mandata protestiral dvakrat: enkrat zaradi poročanja TV SLO o primeru »Drnovškove brunarice« in drugič ob referendumu o vstopu Slovenije v Nato. Prvič je bila pritožba pisna, drugič po telefonu, ne v režijo, ampak na službeni telefon odgovorne urednice. Tako kot ob drugih pritožbah smo se o tem v uredništvu pogovorili, obakrat ugotovili, da delamo prav, in svoje uredniške politike nismo spreminjali niti za las. To je preverljivo dejstvo.
In še to: soočenje zagovornikov in nasprotnikov vstopa Slovenije v Nato je vodil nihče drug kot – Jože Možina s sovoditeljico, ki je, mimogrede, tako kot 120 drugih (kar Možina v svojem zapisu poudari kot dosežek) letos zapustila RTV. Prav Možina torej ve, da nobena pritožba, pred oddajo, med njo in po njej, ni spreminjala vsebine, koncepta in poteka oddaje. Voditelji so bili pri svojem delu avtonomni in – kot je pač usoda tv novinarjev – v živih oddajah prepuščeni svoji spretnosti, iznajdljivosti in profesionalnosti. Očitki o »urejanju« oddaj po telefonu v režijo so sicer navadno priročno orodje politikov, ki o televiziji vedo vse, ker so nekajkrat sedeli v studiu. Prav je, da gledalci to vedo.∙
Tanja Starič, novinarka
24. oktober, 2007 ob 9:02
Trivialno
24. oktober, 2007 ob 9:12
Gospod Vezjak, domnevam, da boste tudi blokado objavljanja člankov in pisem bralcev konzervativnejšega dela inteligence v SP Delu v času prejšnjih odgovornih, znali dobro utemeljiti in pojasniti.
Pa tudi predsedovanje svetu RTV s strani bivšega takorekoč vrhovnega politika se vam ni zdelo sporno. Kje je sedaj tu intelektualna konsistentnost in kdo ima koga za norca?
24. oktober, 2007 ob 9:24
štajerc, zelo si že dolgočasen s temi vedno istimi primerjavami neprimerljivega. saj menda še sam nočeš reči, da na oblasti sploh ni bilo zamenjave, kajti “vse je isto”? daj razumi … mogoče pa nisi dovolj pameten, da bi res dojel razliko?
24. oktober, 2007 ob 10:54
“Tisti prej so tudi tako delali” je argument za vse večne čase. Hvalabogu za 60 ali koliko let totalitarizma, ki nas opere preteklih, sedanjih in prihodnjih grehov.
24. oktober, 2007 ob 11:12
Tole je pa huje kot Grims. Že vsak zase, kaj pa šele Vezjak in Štrajn skupaj. Bruhica skrajnih “levičarjev”.
24. oktober, 2007 ob 11:28
Brezv-vizionar, če se tebi zdi strokovno in etično sprejemljivo, da ima nekdo očitna (in kot vidiš dokazana) dvojna merila, je to tvoja stvar. Meni pa pusti, da take strokovnosti ne jemljem za suho zlato, ok?
Hvala.
24. oktober, 2007 ob 11:51
Tole je pa tipično intelektualno za Liberalno akademijo, pogled na totalitarno oziroma manj totalitarno preteklost: … Imeli smo takoimenovani komunizem. Normalno je, da so pritiski vedno bili. Lahko so bili tudi nenamerni. …
24. oktober, 2007 ob 11:56
štajerc, ti kar jemlji ali ne jemlji kar hočeš, kaj me briga. Samo povem ti, da so dologčasen. Je Janša kredibilen, ko pa je bil nekoč član partije? Je cerkev, ko pa je skurila “čarovnice”? Kdo sme po tvojem sploh kaj reči? Zakaj bi se moral vsakdo, ki izrazi kakšno kritiko, TEBI zagovarjati, zakaj je ni izrazil tudi v nekih drugih časih? Kako veš, da ni? A ti morda veš, da je bil Štrajn npr. pri Mladini takrat, ko so kot prvi poročali o povojnih pobojih? Nimaš pojma. Samo isto prazno slamo mlatiš in ne poslušaš kaj ljudje govorijo. Namesto da se ukvarjaš s substanco, jih poskušaš neumno diskreditirati. Če je kurba bila priča umoru, je zdaj problem umor ali morala priče? Ampak to sva že vse obdelala, samo ti pač nisi učljiv. Daj zberi se malo.
24. oktober, 2007 ob 12:43
Področja ne poznam dovolj dobro, da bi lahko komentiral; vidim pa, da je dnevnik na televiziji Slovenija skoraj brez vsebine in da je kvalitativno padel celo pod nivo kanala A in POP tv. Tudi časopis Delo postaja vse bolj rumeni tisk. Domnevam, da je to posledica političnih pritiskov na novinarje in zamenjava dobrih kadrov za manj kvalitetne.
24. oktober, 2007 ob 12:46
Brez-vizionar, s kakšno pravico mi očitaš, da Janšo pojmujem za kredibilnega?
No kljub temu pa te prosim, da me ne napadaš zaradi mojega mnenja. Sam nisem član nobene stranke, niti LDS, niti SDS (odkrito povedano se mi dosledno, vse po vrsti, upirajo.).
Uživaj v svoji učljivosti :).
24. oktober, 2007 ob 12:58
Lepo da Ves.si spremlja tudi takšne dogodke. Pohvale. Bi pa vprašal tele SKOJ-evce, kje so bili pred leti, ko je bila enako stanje, ko je LDS-ZLSD še huje cenzurirala medije. Štrajn se vidi iz kakšne družine ste. Imeli smo priložnost spoznati brata, ki je branil SCT-jevsko mafijo po televiziji.
24. oktober, 2007 ob 13:18
To dokazuje še enkrat, da je le Slovenija ostala na kulturem področju v tranziciji, kot edina država v srednji in vzhodni Evropi, ki po padcu komunizma , še vedno ima na določenih kulturnih krogih zelo nazadnjaške “intelektualce”.
Edino v Sloveniji se ni nič razčistilo in obsodilo,kar je slabega na kulturnem področju naredila ta pomembna ideologija.
Najbolj hinavsko pa se mi zdi to, da se veliko post-komunistov skriva za liberalnimi frazami in liberalizmom, čeprav o njem nima pojma in ga ni nikoli sprejel (prej nasprotno). Tako lahko samo v Sloveniji politiki skačejo brez nikakršnih težav in sramu iz tako imenovane “liberalne” stranke v izrazito socialistično.
Kakšna “kulturna” revščina!!!
24. oktober, 2007 ob 13:24
Kaj lahko človek poreče na to? Ne vem, če bi se smejal ali jokal!
“Predsednik akademije Darko Štrajn, Božidar Flajšman in Boris Vezjak so predstavili dramatično situacijo v slovenskih medijih, na primeru v zadnjem času precej (v tujini morda celo bolj kot doma) odmevnih novinarskih peticij.”
Neki slovenski novinar je pisal pismo evropskim premierjem. Kar so slovenski mediji na široko povzeli in mu dali velik pomen.
Zanima me, ali bi mediji na široko povzeli moje pismo, o tem, kako številni novinarji vsak dan kršijo kodeks novinarske etike, ker komentarje mešajo s poročanjem!?!?
PREPRIČANI BODITE, DA NE BODO.
Dejstvo je, da ta zadeva v evropskem merilu sploh ni omembe vredna, v Sloveniji pa ta “internacionalizacija” vedno vžge.
24. oktober, 2007 ob 13:43
pero, lepo povedano.
24. oktober, 2007 ob 14:06
Novinarji delajo paniko iz ničesar. V končni fazi lahko potem napišejo in se pritožujejo, podpisujejo peticije ipd. Zanimivo.
24. oktober, 2007 ob 14:07
Dejstvo je, da se vsako zadevo poskuša narediti čim odmevnejšo s tem, da se jo internacionalizira, vendar pa se ne zavedamo, da si stakimi dejanji v bistvu sami sebi pljuvamo v lonec, saj kako pa izpademo kot pravi kranjski janezi, ki ne znajo svojih problemov reševati sami. V bistvu pa gre za še eno predvolilno akcijo levice, ki poskuša z vsemi sredstvi prepičati opazovalce, da je stanje v Sloveniji alarmantno…
24. oktober, 2007 ob 14:08
Obožujem Darka Štrajna. On naenkrat spravi skupaj 55.382 argumentov.
(Glej moj komentar na 71.299 podpisov)
24. oktober, 2007 ob 14:22
Po mojem so tudi zamolčali en podpis samo iz razloga RESNOSTI :)
24. oktober, 2007 ob 14:39
@bojc: Nekaj mi ni jasno. Kje v tujini?
24. oktober, 2007 ob 15:19
K sreči imamo daljinec in preklapljamo na tuje programe. Znova smo tujci v svoji državi: levičarji, liberali, pankrti, bosanci, cigani, pijanci… zgube - raja. Vendar tudi s časopisi ni nič bolje, nobenih komentarjev k vestem. Zato je vest.si (in oddaja svet na kanalu A) še edini medij, ki nam predoča, da so med nami tudi ljudje, ki znajo novinarsko komentirati in še več: politično misliti. Danes to nista več samo Vezjak in Štrajn, ampak smo z njima tudi drugi politično misleči ljudje, ki jim prilepljane pečatov
ne jemlje korajže za politično delovanje. Vse več je tudi nestrankarskih političnih ljudi.Zato imajo medijski in drugačni oligarhi dovolj razlogov, da trepetajo za svoje usrane riti.
24. oktober, 2007 ob 16:15
Tako je iz Slovenije poročal Tanjug, dokler je še bil. Kot zadnji slovenski urednik Tanjuga za Slovenijo sem odstopil, ker nisem mogel zagotoviti objektivnega poročanja o dogajanju v Sloveniji, Tanjug pa sem v odprtem pismu obtožil, da ni novinarska, temveč propagandna agencija, ki se delu svoje krivde za dogajanje, ki bo v Jugoslaviji sledilo (srbski nacionalizem bo zanetil balkanske vojne), ne bo mogel izogniti. Za podobno poročanje so v Haagu novinarjem (žal še ne s področja nekdanje Jugoslavije)že sodili in jih obsodili.
Dajte nam gusle, bi po Tanjugovo morali razumeti tudi besede ministra Andreja Vizjaka in JJ, ko sta govorila o kruhu in JJ o Rožmanu. Dajte nam gusle, in ne oružje kot smo vsi slišali, STA oz. le Tanjug pa je slišal gusle …
Matjaž Vizjak
24. oktober, 2007 ob 16:42
Sta to žurnalistična Wayatt Earp in Doc Holiday? Javnost je pač prepoznala ovčja oblačila Šurca in Zgage in sedaj bo še Vezjakova in Štrajnova. Pa saj ljudje niso več neumni.
24. oktober, 2007 ob 17:22
Od kdaj pa so analize iz liberalne akademije “objektivno ideološko neoporečne”….. najrajš bi dal tem Vezjaku par 100€ pa naj on kirga drugega je_e..
24. oktober, 2007 ob 17:37
Stanje v Sloveniji je že dolgo alarmantno, vendar se narcisoidni mamini sinčki, ki trošijo po 100EUR za Vezjaka in so računalnike dobili kar na mizo, ne da bi jim bilo potrebno iskati jih po Muenchnu, preveč zaspani, da bi vklopili svoje možgane. Isto velja za Matjaža Vizjaka.
24. oktober, 2007 ob 18:09
Bob ob steno, zenaj, teh kronikov se nič ne prime.
24. oktober, 2007 ob 19:48
Če imate 100 evrov preveč, pojdite v prvo knjigarno in si privoščite kakšno knjigo iz argumentacije. Ker ne znate govoriti o stvari, temveč le ad hominem, vam bo razen tistih, ki izvajajo pritiske in cenzuro, težko kdo ploskall. Prebral nisem nič novega, vse vzorce sem naštel že v tem zapisu:
Recimo, da vas prijatelj v bifeju poskuša prepričati v nekaj, kar ste, zelo verjetno, še včeraj prebrali v kakšnem izmed uravnoteženih časnikov. Njegovo zagrizeno prepričanje o slovenskih medijih je, tako zelo tipično, naslednje: politika vedno sega po njih in si jih podreja, tako ali drugače. To, kar počnejo novi vladarji, so počeli že prejšnji. Ampak za razliko od prejšnjih so se vsaj potrudili jih uravnotežiti in pluralizirati.
Ne zanima nas politično mnenje vašega prijatelja, čeprav bi ga iz povedanega hitro uganili, saj brani aktualno stanje medijske krajine. Kar je primarno narobe z njim, je namreč skrito v argumentativnih zmotah in prevarah, in to kar treh po vrsti. Prva njegova trditev ima argumentacijsko obliko »Vsi to počnejo, politizirajo medije, torej s tem ni nič narobe«. Drugi argument se glasi »Tudi prejšnji so to počeli, torej smejo tudi sedanji«. Tretji je »Novi oblastniki se vsaj trudijo uravnotežiti medije, torej so boljši kot prejšnji«. Kako tehtno je torej njegovo mnenje? Zelo malo.
V nadaljevanju zapisa bomo omenjenim pogostim zmotam poskušali dodati še kakšno. Zanimala nas bo argumentacijska »apologetika« novega stanja, ki situacije novih političnih in lastniških pritiskov na medije in novinarje po svoje osmišlja in brani po tistem, ko so bili ti podvrženi »pluralizaciji«, zakonodajnim, lastniškim in uredniškim spremembam po željah nove, desno usmerjene oblastniške nomenklature. Rezultati so znani: plaz zamenjav, odhodov in odpoklicev, evidence o političnih intervencijah in cenzuri, discipliniranju in kaznovanju novinarjev… Večino teh argumentov srečujemo v politični in javni razpravi sploh, zato so mnogi, predvsem splošnejši med njimi, zgolj njihove variacije. Nosilci izjav so ob prijatelju iz bifeja pretežno še odgovorni in vodstveni delavci v medijskih hišah, novinarji, politiki in intelektualci, največkrat pa je njihova argumentacijska vrednost izraz mimikretične stiske, v kateri so se znašli. Navedimo nekatere najbolj pogoste in popularne rabe:
1. »To počnejo vsi«. Da si medije podrejajo vsi oblastniki, je v tehničnem smislu »napaka iz splošne prakse«: iz dejstva, da vsi počnejo X, še zdaleč ne sledi, da je početi X pravilno, tudi če bi bila premisa resnična. Protiprimer je jasen: če vsi ljudje kradejo, verjetno še ne mislimo, da je s krajo vse v najlepšem redu. Premislek je nevaren, ker politično silno učinkovito deluje. »Vsi ste isti«, resignacijski argument ekvidistance, je zelo popularen med državljani, ki se v nekem trenutku utrudijo obtožb obojih in potem podprejo »status quo«, kar seveda ustreza vodilnim v medijih in njihovim političnim botrom. Prepričanje, da bo vsakdo na oblasti prevzel medije, ob tej svoji funkciji zakrivanja očitno po tihem sprejme kot nujno zlo vsakršno, še tako brutalno politično vpletanje vanje, s tem pa se izmakne pravemu vprašanju: je upravičljivo ali ne? Včasih se ta argument ponuja celo v obliki, po kateri bi vse drugo bilo nenavadno: »Precej čudno bi bilo, če si kakšna politična opcija ne bi želela medijev čim bolj po lastnem okusu.« (M. Makarovič)
2. »Tudi prejšnji so to počeli«. Izjemno popularen trik podleže zmoti, ki ji tehnično pravimo »tudi ti«: iz dejstva, da nekaj počnejo drugi, še ne sledi, da smemo enako postopati tudi sami. Če so vaši predhodniki pokradli polovico podjetja, v katerem ste zaposleni, to še ne pomeni, da smete nadaljevati njihovo uspešno tradicijo; preverite na sodišču. V tej zmoti se ponavadi skriva še dodatna prevara: nikjer ni zares dobrih dokazov, da so to počeli tudi »oni«. Podporni dokaz temu je običajno zlizana floskula o tem, da so prejšnji vladarji bili fini, sedanji so pa pač, nerodni in nespametni, ob tem grobi; mimogrede bodi povedano, da je takšna uvedba kvalitativne distinkcije že po sebi zavajajoča, ker uvede nedokazano »finost« prejšnjih prijemov. A ne pomaga, kajti naloga sogovorca bi morala biti, da se do pritiskov na novinarje opredeli.
3. »Zdaj imamo vsaj pluralne medije«. Tehnično pravimo zmoti »zahteva po dokazu« (oziroma imamo neresnično premiso in torej slab argument), kajti v njej smo predpostavili nekaj, kar bi morali šele dokazati, namreč da je do uravnoteženja zares prišlo in je zato scena boljša. Celo več: slednje se je izkazalo za perfidno geslo osvajanja medijev, postalo je evfemizem zanj. Ti so morali zato skozi dve fazi: v prvi se jih je lastniško in kadrovsko prevzelo iz imaginarnih razlogov neuravnoteženosti, nepluralnosti in nesproščenosti. Za ta namen je bilo treba ustvariti vtis pravilnosti diagnoze, češ mediji so bolni in potrebujejo terapijo. Tisti, ki še zmerom govorijo o uspešni operaciji, zgolj opravičujejo poterapevtske kontraindikacije, ki se kažejo v obliki protestov in vse številnejših poročil o pritiskih in cenzuri. Ker imamo zdaj menda pluralne medije, slabih učinkov skoraj ni, ker vse objavijo drugi: »Res pa je, da ni tako hudo, če je nekaj v nekem mediju zagotovo objavljeno.« (M. Makarovič) V javnem obtoku je tudi čisti pendant zgornji ideji: stanje ni hudo, saj bodo iz Dela prebegli novinarji že našli službo na Dnevniku. Takšna izjava pomeni bankrot stališč o avtonomiji, ker implicitno sprejema cenzuro, odpuščanje novinarjev in še marsikaj. Varianta izpeljave iste zmote je trditev, da je zato, ker imamo več heterogenih medijev, »skupek informacij v Sloveniji absoluten, pluralen in popoln.« (D. Slivnik) Bizarna ugotovitev je povsem nedokazana in znova pristaja na posege v avtonomijo.
4. »Novinarji so pretežno levičarsko pristranski«. Že-spolitiziranost novinarjev in »historično levičarstvo« (D. Slivnik) sta pravi motiv, da se tarnajoči in menda nesvobodni novinarji priglašajo k besedi, torej njihova ocena ni zares merodajna. Ne moti jih cenzura, v napoto so jim novi gospodarji. A tega novinarji ne povejo naravnost, ker bi »razkrili političnonazorsko noto govorcev in s tem pokvarili vtis profesionalističnega in znanstvenega diskurza.« (M. Makarovič) Izpeljava je hudo pomanjkljiva. Za to, da bi ugotovili, da novinarsko svobodo pri nas ogroža desnica, kot novinar ali kdo drug ne rabite biti levičar, tu je nekdo podlegel zmoti »ne sledi«. Lahko jo tudi obrnemo in dobimo »napačen vzrok«: zato, ker so novinarji levičarji, zdaj tolčejo po desnici pod pretvezo okrnjene avtonomije. Za takšno stališče, češ novinarsko splošno levičarstvo je vzrok za proteste, se ne navaja nobenih dokazov. Makarovič izpeljuje iz teze še nekaj paralelnih enako nedopustnih trditev, denimo o sprenevedanju medijskih strokovnjakov, ki ne povedo naravnost, da jih moti oblast desnice, prejšnja jih pa ni, ali pa o razlogih levičarstva novinarjev, ker jih za takšne bojda naredita fakulteta in delovno okolje.
5. »Prave žrtve smo bili mi, ne vi«. Sklicevanje na čustva igra na karto »slamnatega moža«: razpravo želi odtegniti aktualnim dogodkom političnih pritiskov in cenzure v sfero dogodkov iz preteklosti. V njej želimo tezo zamenjati za neko drugo, pri kateri si obetamo boljši izkupiček v debati in je za naš nastop ugodnejša. Ob tem se protagonisti običajno radi sklicujejo na neprimerljive zgodovinske okoliščine in stanja (tipa »Jože Pučnik je bil zaradi svojih zapisov obsojen na samico, zdaj pa povejte, kdaj so nazadnje koga obsojili pod vladavino Janše«). Problemi so seveda tukaj in zdaj, aluzija na totalitarne trenutke pa sedanje situacije v medijih pač ne naredi za bolj demokratične.
6. »Kje pa ste bili takrat«. Izjemno, že tragikomično popularen prijem, ki boleha za prejšnjo zmoto in pogost način individualne obrambe pred obtožbami, s katerimi nekateri (redki) posamezniki relativizirajo evidence o pritiskih na medije. Znova smo v »prekršku« nerelevance: kaj smo ali nismo počeli v nekem preteklem primeru »takrat«, pač nima nobene povezave in učinka na resničnost in pravilnost našega stališča v dani situaciji. Aludiranje v ozadju je običajno motivirano s sporočilom, ki se glasi: vaše presoje so subjektivne, zato se odzivate v enih primerih, v drugih pa ne. Kot že rečeno: tudi če bi to bilo res in bi medijski ocenjevalec (nekoč) bil pristranski, to ni relevantno za opis aktualne teme, od katere nas sogovorec največkrat želi pobegniti. Kar v ozadju poganja takšno logiko pripisa, je vselej zlizana zgodba iskanja političnih motivov za vaša stališča (novinarjev, medijskih strokovnjakov, novinarskih združenj), s čimer se jih diskvalificira in jemlje težo izrečenim trditvam.
7. »Odvečnost vojne med novinarji«. Abstraktne obtožbe prizadetih in protestirajočih novinarjev so odveč, če se sklicujemo na mir in red v svojih vrstah: »Slovenski novinarji se iz psov čuvajev spreminjajo v stekle pse, ki grizejo drug drugega. Pri tem so najbolj glasni tisti, ki jih nehigienična povezava politike, gospodarstva in medijev ni motila, ko je bila na oblasti LDS.« Neizrečeni poziv k spravi se v dani percepciji nujno bere kot apel po tem, naj novinarji o svojem stanju raje molčijo pred javnostjo in razkriva, da se avtorica ne strinja z »glasnimi« kolegi. Problem nastane, ko se steklina razširi po tujih ustanovah nadzora in tudi zanje posredno velja, da so stekle. Drugi del v izjavi sloni na miselni operaciji »kje pa ste bili takrat«.
8. »Politika je zgolj izkoristila slabosti medijske neavtonomnosti«. Argument je zaradi abstraktnosti predvsem popularen pri (tudi levičarskih) kritikih. Gre pa nekako takole: ker pri nas še ni medijske avtonomije, tudi grehi te vlade niso kaj posebnega. In se ji pol oprosti, saj je zgolj izvlekla profit iz tistega, kar ji je bilo ponujeno. Ampak zakaj tega niso naredile prejšnje? Saj vendar kritiki prejšnje oblasti trdijo, da so! In kje je razlika? Ob generalizaciji takšne, večinoma celo dobronamerne ugotovitve, se znova podleže zmoti velikokrat celo nehotene menjave teme: že res, da mediji pri nas niso dovolj samostojni iz lastniških in drugih razlogov, toda zdaj se v to avtonomijo direktno posega, lastniška razmerja pa teh nikakor ne upravičujejo, četudi bi odmislili vse varovalne mehanizme, ki jih novinarji imajo na voljo (in so ponavadi kršeni). S premikom poudarka debate se lahko naredi čudeže. Nekateri mladoekonomisti so tezo o državnem lastništvu medijev uporabljali izrazito kulpabilizirajoče, saj jih je zanimal zgolj svoj privatni kritikastrsko ekonomski poudarek zgodbe.
9. »Sami ste si krivi, ker se ne strinjate z nami«. Ena najbolj bizarnih apologij iz laboratorijev mladoekonomistov, ki se je niso zmogli domisliti niti največji rablji v uredniških vrstah. Miselna operacija je tale: novinarji pred leti niso dovolj pisali proti državnemu lastništvu medijev in povezavam med njimi in gospodarstvom, zato je prav, da se jim dogaja odvzem svobode. Argumentacija je perverzna dvakrat: najprej zato, ker odkrito prepoznava in sprejema discipliniranje medijev. Drugič pa zato, ker razume stanje stvari kot pravično kazen. Lep primerek zamenjave moči argumenta z argumentom moči, ko se s sklicevanjem na batine opravičujejo nečastni dosežki novodobnih cenzorjev in preganjalcev novinarjev iz razlogov nesposobnosti.
10. »Ni nesvobode, so le nezadovoljni levičarski pisci«. Z mediji ni nič narobe, zgodbe o strahovih vzpodbujajo intelektualci in mnenjski voditelji, pravi ta argument, ki želi raztopiti problem s preusmeritvijo pozornosti k »neuravnoteženim« strokovnjakom. Težave si zgolj umišljamo, ustvarja jih iluzija, ki je rezultat njihove grenkobe: »V bistvu je to, kar moti večino kritikov »nesvobode javne besede«, izguba lastnega privilegiranega položaja. Levičarsko usmerjeni mnenjski voditelji so namreč izgubili ekskluzivno pravico do javne interpretacije družbenih in političnih pojavov. (M. Tomšič) S tovrstno zmoto sklicevanja na užaljeno pristranost seveda nismo pojasnili ničesar in smo pritiske na novinarje dobesedno razglasili za fantazmatske. Bolehna predpostavka, ki velikokrat poganja takšen in še kakšen podoben premislek v ozadju, je tale: če oseba A trdi, da slovenski mediji niso pod nobenim političnim pritiskom, in če oseba B trdi prav nasprotno, potem imata obe prav. Dati prav zgolj eni bi bilo preveč ekskluzivno!
Zgornji obrambni argumenti v podporo novi medijski situaciji so usmerjeni v »človeški faktor« in opisujejo splošne očitke, povezane z ravnanji novinarjev oziroma njimi samimi. Njihov skupni imenovalec je, da so protesti, vključno s tistimi strokovnjakov in cehovskih združenj, neupravičeni, pristranski in politično inspirirani. V to skupino spadajo še jasne, največkrat čisto osebne diskreditacije (novinarji so spolitizirani, blatijo Slovenijo, gre za »domače sikofantstvo« in »denunciacije« (V. Simoniti)). Drugi del »apologetik« pa se dotika konkretnih novinarskih praks, pojasnjevanj zarot ali negativnih učinkov ravnanj in ukrepov ter včasih celo početja, ko so novi medijski oblastniki ujeti »in flagranti« v kršenju medijske in delovne zakonodaje ali etičnih kodeksov. K njim se povrnemo kdaj drugič, vendar zaradi metodološke razmejitve vendarle omenimo nekatere med njimi. Sem sodijo po eni strani nepogrešljive teorije zarote (za medijskim komplotom stoji Milan Kučan (Mag), konkurenčni časopis, škodovanje časti in dobremu imenu hiše (D. Slivnik), ipd.), po drugi pa ad hoc racionalizacije ravnanj (»spremembe so potrebne, ker nam pada naklada«; »pri nas sploh nimamo cenzure, ker je cenzura poseg države v medije« (P. Jančič); »cenzura je marsikdaj res samo izgovor za slabo delo« (R. Gerič); »vsako vodstvo ima avtonomno pravico nastaviti urednika in ta sebi podrejene«; »novinarji odhajajo samoiniciativno iz domnevno političnih razlogov« (D. Slivnik); »novinar je ravnal neprofesionalno, ker je žalil (npr. premierja z omembo psa)«.
24. oktober, 2007 ob 19:55
brez-vizionar, morda pa se te bo prijelo to kar je nazadnje napisal Boris Vezjak. Pa lahko noč.
24. oktober, 2007 ob 20:17
Najprej dva citata, ki sem se jih sposodil pri Borisu Vezjaku:
1.»Novinarji so pretežno levičarsko pristranski«. Že-spolitiziranost novinarjev in »historično levičarstvo« (D. Slivnik) sta pravi motiv, da se tarnajoči in menda nesvobodni novinarji priglašajo k besedi, torej njihova ocena ni zares merodajna. Ne moti jih cenzura, v napoto so jim novi gospodarji.
2. A tega novinarji ne povejo naravnost, ker bi “razkrili političnonazorsko noto govorcev in s tem pokvarili vtis profesionalističnega in znanstvenega diskurza.” (M. Makarovič)
Komentar: Levičarjem so vedno v napoto gospodarji, pa ne samo levičarjem, temveč tudi gospodarjem samim so v napoto drugi gospodarji in tako dalje. Zato ker je to tako, je vsaka njihova ocena merodajna, saj jih za to, da so novinarji, kvalificira prav zmožnost, da dajejo merodajne ocene. Seveda je vprašanje, kdo odloča (določa) o tem kaj je merodajno. Gospod Slivnik gotovo ne, morda pa je to vendarle kritična javnost, ki se v Sloveniji prebuja.
Novinarji to še kako povedo naravnost, saj so v službi javnosti, kot rečeno, ne pa fahidiotskega profesionalističnega diskurza. O znanstvenem diskurzu pa bi se z gospodom Makarovičem raje pogovarjal kje drugje.
24. oktober, 2007 ob 23:24
Škoda, da JJ ne trdi, da zemlja ni okrogla ampak ravna plošča. Potem bi gospod Vezjak dokazoval, da je v resnici okrogla, pol obiskovalcev pa bi ga označevalo za komunista in ne vem kaj še vse. Seveda bi vsi ti nato dokazovali še, da ni res, da je zemlja samo ravna, ampak je bila takšna že veke vekov, vse od svojega nastanka.
Ob pogledu na delo te oblasti (mediji so samo del celotne slike) si mislim, kako so lahko dobili na volitvah večino. Ko pa pogledam komentarje obiskovalcev na tej strani in ostalih forumih pa se vprašam, kje živimo.
25. oktober, 2007 ob 2:20
….Vezjak, le tako naprej.
…na Kranjskem se očitno vzpostavlja nova realnost, v resnici stara, tista predvojna, dva bregova.
Če bo desnica nadaljevala z retoriko ameriških republikancev, bo morala “levica” vzpostaviti svoj blok jurišnikov, ki bodo enako primitivni in enako ponavljajoč eno in isto zgodbo.
…ostali pa bomo mogoče razpravljali tudi o kakšnih odtenkih in ne le o tem, ali je svet bel ali črn.
25. oktober, 2007 ob 6:21
Vsakemu je jasno, da slovenske medije obvladuje levica. To je najbrž zato, ker je večina novinarjev levičarjev po osebnem prepričanju (to se vleče še iz komunizma). naprimer tale vest.si je levo usmerjena, to je jasno. zaradi novinarjev, ki delajo tu (jonas itd.)
dober primer, kako levica obvladuje stvari v sloveniji, je zadeva rožman, ki se je pojavila ravno “slučajno” pred volitvami. in ne pozabimo na linč bajukove vlade, ki je lepo pokazal, kako “nepristranski” so slovenski mediji. meni se zdi, da so slovenski novinarji posebno sposobni v zganjanju panike in ustrahovanju ljudi. ideologija je tu na delu, ne se sprenevedati. bajuka niso marali, ker je “domobranec”, zato so njegovo vlado medijsko linčali.
lahko pa da se motim.:)
25. oktober, 2007 ob 6:53
delanje analogije s tem, da je to kot da bi rekel, da ker vsi kradejo bom pa še jaz, ni prava. za tole se gre: vsi politiki si prizadevajo pridobiti medije na svojo stran. ko te mediji prikažejo lepo si zmagal. tu se dobivajo in zgubljajo volitve. predvsem za to se gre, katere teme mediji dajo v ospredje na soočenjih, katere “afere” privlečejo na dan itd. leve stranke imajo pri nas ogromno prednost, ker so bili v komunizmu mediji levi (proti cerkvi, domobranci so barabe in partizani so junaki, itd), in še danes delajo po istih ustaljenih navadah, kar je logično. navad in predsodkov se človek težko znebi.
25. oktober, 2007 ob 7:34
Gospod Vezjak se je potrudil, napisal obšiten članek a se pri tem (in ravno s tem?) ognil odgovoru na preprosto vprašanje.
Vi in vaši somišljeniki od nas konzumentov medijev zahtevate (ok, pričakujete), da bomo v vas videli kredibilne novinarje in merijske strokovnjake.
Sedaj vas pa vprašam, kako naj na nekoga gledamo kot na kredibilnega strokovnjaka, če je v času prejšnje enako (ali pa še precej bolj) absurdne medijske situacije bil lepo potuhnjeno tiho?
Ponavljam, nisem član nobene stranke, ne maram ne JJ, ne MK in ne odobravam NOBENEGA vmešavanja politike v medije. Samo sprašujem, kajti morda sem kje kaj spregledal…
25. oktober, 2007 ob 7:56
Oprosti Štajerc, Kako pa veš da je bil Vezjak tiho. Sicer pa je takrat ko je vladala prejšnja absurdna medijska situacija morda še gulil srednješolske klopi. Kakorkoli že, sedaj ni tiho in že dolgo časa ni tiho, pa ga večina medijev ignorira. Ne gre samo za Vezjaka, gre za to, da se ga ne posluša, kaj govori in piše. Za to ni potrebna samo strokovnost, ampak tudi državljanski pogum.
25. oktober, 2007 ob 10:27
štejerc, bi prosim RES prebral, kar je Vezjak napisal pod 6., preden že stotič zabudališ na isto struno?
25. oktober, 2007 ob 10:30
Popaj, a mi lahko zaboga razložiš, kako je lahko za “pravočasno lansiranje zadeve Rožman” kriva levica? A se levica ves čas trudi opravičiti kolaboracijo? A je levica sprejela zakon v parlamentu, po katerem je bil podaljšan rok, v katerem sme RKC kot institucija vložiti zahtevo za preverjanje sodbe?
Mimogrede, če je za neko razsodbo pomembno, v katerem času je “lansirana”, že po definiciji z njo ne more biti vse v redu.
25. oktober, 2007 ob 10:47
Branje knjig ne pomaga vedno in vsakomur, da bo kredibilno pisal. Vezjak je gotovo prebral že na ducate knjig o logiki, ki jo baje celo predava. Ampak ko pogledamo njegove politične časopisne članke ali njegovo politično knjigo, opazimo kup napačnih sklepov. Razlog tiči že v samem začetku sklepanju: njegovo sklepanje je namreč ideološko/politično obremenjeno, zato mnogokrat izhaja iz napačnih predpostavk. Včasih tudi iz napačne predpostavke lahko prideš do pravilnega zaključka, a v veliki večini primerov pa ne.
25. oktober, 2007 ob 11:01
V večini primerov sem prišel do pravilnega zaključka, da ervinator piše neumnosti. Spremljam ga že nekaj časa…
25. oktober, 2007 ob 11:12
@Drago,ni tako preprosto.Včasih je pisal zelo objektivno,zdaj zelo desničarsko.Več kot očitno tudi tukaj na vesti ne obstaja več zlata sredina,temveč samo še dva ekstremna pola. Kam pa spadam jaz,to pa je vprašanje za milijon dolarjev…
25. oktober, 2007 ob 11:57
@štajerc
a bo treba točko 6 še enkrat preletet na hitro ;)
@popaj
“(proti cerkvi, domobranci so barabe in partizani so junaki, itd), in še danes delajo po istih ustaljenih navadah, kar je logično. navad in predsodkov se človek težko znebi”
fant, če partizani med vojno ne bi bili junaki, bi bil ti zdaj Herr Popaj :D
25. oktober, 2007 ob 12:06
Prosim, če debatirate raje neumnosti Vezjaka in Štajna, vzdržite pa se črednih debat o sokomentatorjih.
Hvala za razumevanje!
:)
25. oktober, 2007 ob 13:07
Prav dam Štajercu .Tudi meni se ne da brati dolgoveznih obrazložitev preprostega dejstva, niti poslušati še bolj brezvezniških intervjuev in novinarskih konferenc. Predobro poznam naše politike, filozofe, novinarje, znanstvenike, publiciste še koga, kar bi vse dal v ” “. Ko ne gre na besedo, sledijo vedno daljši samogovori in tirade, čeprav je jasno, da nihče ne bo drugega prepričanega prepričal.
Zabavno je bilo sinoči na Omizju TV SLO o škofu Rožmanu. Oboji so govorili o istih dokumentih, a jih vsak drugače tolmačili. Njihova tolmčenja pa so bila vedno z več besedami in z več glasnosti. Nazadnje so me že bolela ušesa in sem ugasnil.
Na Vesti pričakujem še daljše dvoglasne komentarje.
25. oktober, 2007 ob 13:38
Tole je overkill. V medijih potekajo akcije čiščenja terena, marksisti so zmagali v Delu in se celo uspeli infiltrirati v Finance (izločiti Mrkaića in Pezdirja), nadzirajo večino medijev. Izjema sta STA in Mag. Mag nameravajo v nekaj mesecih ukiniti, v bodočih dneh pa je mogoče pričakovati žolčne napade na “neodvisnost in nestrokovnost STA”. :) Ta igra se počasi zaključuje, uspešno so očistili Slovenijo “imperialnih mnenje” in omogočili ponovno zavzetje medijev “korektnog stava do fašistićkih snaga SAD koji treba i može da bude samo negativen”. Dialektika se vrača.
25. oktober, 2007 ob 13:39
“Mag nameravajo v nekaj mesecih ukiniti”
Lastniško ga že obvladujejo, vendar se še ne želijo vtakniti vanj, ker so dobili direktive, da je za to prekmalu. Vendar najbrž ne bo preživel do naslednjega poletja.
25. oktober, 2007 ob 13:39
Toliko o borcih za “neodvisno novinarstvo”…
25. oktober, 2007 ob 14:01
Mislim, da ni nič slabega na tem, pa je to komunizem, socialziem ali altruizem, da je biti pred imeti. Če bi poslošal liberalce, bi pustili pedofile capljati okoli, ker trg in zakon ulice vse rešijo in zakondodaja ni sploh potrebna. Seveda naj se glas Mrkaića sliši, saj tudi kaj pametnega pove, no izjemno redko, upam le, da ga noben ne posluša ali da so tisti, ki poslušajo dovolj pametni.
25. oktober, 2007 ob 14:38
@Tomaž Štih,če kdo namerava ukiniti Mag lahko rečem samo škoda.Od skrajno desničarskega tednika se je povzpel v zlato sredino,še posebej če ga primerjaš z Mladino ali Demokracijo. Kakorkoli upam,da ni res
25. oktober, 2007 ob 14:40
Ervinator je provokator. Pa nič hudega. Hudo je to, da vsi govorimo eden mimo drugega, kot da bi bili vrhunski politiki ne pa uboga raja. Sama propaganda in narcisoidnost in nič človeškega, ko bi prisluhnili eden drugemu. Ali hočete biti vsi Štrajni in Vezjaki ? No, prosim, kar pred kamero in na vest.si.
25. oktober, 2007 ob 16:50
V Sloveniji je liberalec kot v tujini socialist.
V tej luči ima vezjak prav. Ampak samo iz tega zornega kota - ne liberalnega, seveda.
25. oktober, 2007 ob 16:51
In torej SOCIALISTČNA AKADEMIJA in bo v redu.
25. oktober, 2007 ob 17:04
Liberalizem ni en sam, čeprav bi ga nekateri (tudi na tem forumu) radi zamonopolizirali. Ampak jebi ga, če meni “sociano-liberalna” stranka ne zveni kot leseno železo, si ne bom premislil zato ker konec ali Štih ali kdorkoli že pravi, da si moram. Na “liberalizem” pač ni nihče prijavil patenta.
25. oktober, 2007 ob 19:45
Čeprav se strinjam z @Drago dne 25.10. ob 11.01, to nisem jaz!!! Glede na to, da pogosto komentiram na Vesti, bi si Drago ob 11.01 lahko dal drugi psevdonim.
25. oktober, 2007 ob 20:11
I’m Spartacus! ;)
25. oktober, 2007 ob 22:45
Prav! Lepo ime si si izbral, Spartakus. Lp
26. oktober, 2007 ob 1:10
@ Boris Vezjak, ja, “argumentacija”. Lepo, nazorno in izčrpno si opisal. Na žalost vsi ljudje, kadar smo tako ali drugače postavljeni ob zid, uporabljamo “obrambne mehanizme”: zanikamo, minimaliziramo, projeciramo, racionaliziramo, olepšujemo,selekcioniramo , bagateliziramo, katastrofiziramo……..eden več, drugi manj. Odvisno od tega, koliko smo zreli, se spoštujemo in cenimo, kako konstruktivno znamo reševati probleme v situaciji “tukaj in sedaj”. In pomembno je, da se tega zavedamo. Potem lahko pri sebi kaj spremenimo, Drugače tonemo še v hujšo obrambo in vzpostavi se začaran krog. To ni ravno tako zaskrbljujoče pri dopisovanju tu, čeprav je lahko zoprno in neproduktivno, hujše je, če imajo taki ljudje v rokah oblast. Se strinjaš?
26. oktober, 2007 ob 8:43
Ja, končno Neja. Ti si prva od komentatorjev, ki je vzpostavila možnost dobre medčloveške komunikacije, ki je pogoj za to, da se sploh razumemo, kaj kdo hoče povedati. Seveda se stirnjam s teboj. Dodal pa bi, da je za politično delovanje potrebo še nekaj več, namreč srčnost, da ne spremnijamo samo sebe, temveč smo se pripravljeni povezati tudi z drugimi in potem skupaj spreminjamo pogoje našega sporazumevanja in življenja sploh. Hvala za tvoj prispevek.
Janez Kolenc
26. oktober, 2007 ob 23:20
zenaj,
kako pa zbližati dametralno nasprotna stališča-liberali so npr. bili povabljeni v vlado, a iz principa in ponosa očitno pa tudi lastnih vrednot-kritika in napad za vsako ceno,tudi lastnega propada (razsutje in izdaja LDS) raje namesto aktivnega sooblikovanja prihodnosti v vladi vpijejo iz neoperativne opozicije. Štango z mednarodnimi izpadi in tožarjenju o t.i. kratenju novinarske svobode (pa saj nismo v Rusii,tam jih res pobijajo) Štrajn&co kar direktno špec v tujino - ne bi raje stvari razčistili doma (seveda na podlagi dialoga,argumentov,primerov kratenja…)?
27. oktober, 2007 ob 7:43
Dragi Bojc1,
Saj ne počenjamo nič drugega kot da razčiščujemo stvari doma na podlagi prizadevanja za dialog (javni nastopi in pozivi na vest.si, ker se drugje pač ne da, argumente in primere kratenja pa je opisal že Vezjak).
29. oktober, 2007 ob 4:45
še enkrat preglej zadevo - ne razumem, kakšne peticije pošiljajo/pošiljate v tujino?!?
29. oktober, 2007 ob 4:50
PS
pa kje je dramatična situacija v medijih tudi ne vidim - tu na vesti poteka prava”vojna” proti domobrancem, grdim politikom, rkc…celo zgodnje smrti ti nekateri zaželijo, pa kakšno bi dal kdo komu na gobec… vse v skladu s tistim kar se Janezek (v komunizmu) nauči (brezvrednotje,važen sem jaz, drugim pa pridiga o bratstvu in enotnosti), to kot odrasel zna!
Delo, Večer je pa v lasti Laščanov, Dnevnik, Maldina DZS, torej je lastnik znan, zato se z pritožbami obrnite kar neposredno nanje, ne sramotiti cele Slovenije v tujini.
29. oktober, 2007 ob 7:39
Dragi Bojc1,
Mi ne pišemo peticij v tujino, to delajo novinarji sami (600 njih), kar pomeni, da je situacija dramatična,
dramatičnost, ki se jo želiš videti pa boš našel tudi v argumentaciji Vezjaka.
Lep pozdrav, Janez Kolenc
30. oktober, 2007 ob 13:33
Novinarji se tožijo, da stvari niso dovolj levičarsko prikazane.
Obupno.
V Evropo potem, upajmo, na prvi pogled bodo tudi verjeli ampak potem ko bodo videli kakšne obupne in strankarske novinarje ima Slovenija bodo prav novinarjem dali krivdo za tako staje .
Več demokratičnosti in pluralizma med novinarji in konec s prikritimi levičarskimi novinarji, recimo kot Lajovic. .
30. oktober, 2007 ob 23:47
zenaj,kje se da preveriti poimenski seznam 600 “dramatičarjev”; tudi če jih je res 600 (novinarjev z diplomo in poklicem, ne takih kvazipisunov provokatorjev ala Sarkić), še zmeraj ne razumem, kaj je v Sloveniji tako dramatičnega? So koga ubili (P Politkovska), pretepli (po Petku)…saj je Delo,Dnevnik,Mladina,Večer,Primorske,Dobro jutro,vest…Jana…vse v njihovih postkomunjajzerskih latniških rokah, pa POP TV….deloma Ra slo…a nimajo/te dovolj možnosti za izražanje stališč,mnenj,poročanje,komentiranje in enostransko medijsko blokado? Upam vsaj, da ne motim preveč s svojim mnenjem.