In ni čudno, da so se tudi nekateri v gledališču naveličali svojega plemena in se izselili, kot bi dejal pesnik. Naveličala sta se dramski igralec Boris Ostan in dramski režiser, uspešen tudi kot dramski pisec, Matjaž Zupančič, večkratni Grumov nagrajenec. Prvi, Boris Ostan, se je preskusil kot režiser, njegova režija predstave Mobilec na novem odru Mestnega gledališča prinaša natanko to, kar si igralec lahko samo želi. Kvartet skoraj enakovrednih vlog z dolgimi monologi, v bistvu dialogi, saj so govorjeni v mobilni telefon. In igralci blestijo v tej ne tako nesodobni komunikacijski izkušnji, pa nič ne de, če včasih malo preveč. Če Mobilec, seveda pogojno rečeno, rehabilitira igralca, potem Matjaž Zupančič s svojo režijo plesno-gledališke predstave, rehabilitira plesalke. Ljubezni moje babice je zgradbeno natančna plesna uprizoritev s štirimi prekaljenimi mačkami, ki so zorale brazde sodobnega plesa na Slovenskem. Na odru jih tako odlične že dolgo nismo videli, da smo jih pravzaprav že pogrešali. Obe režiji nastopita kot plemenito dejanje, do izvajalcev sta strogi in natančni, na dramski oder prinašata sodoben dialog, na gledališko-plesni pa stari dobri sodobni ples, začinjen z odlično tradicijo.

Mojca Dimec Bogdanovski