Sicko
27. september 2007 ob 16:27 | Borut Levart |
Sicko. ZDA, 2007, 113 min.
Režija: Michael Moore. Igrajo: Michael Moore, zemljani.
Ob črnokomičnih informativnih dokumentarcih Michaela Moora se ponujata primerjavi s povsem drugačnimi filmi. Kakor za serijo Jamesa Bonda lahko za Moorove filme rečemo, da če ste videli enega, ste videli vse. In podobno kot po ogledu Transformerjev človeka filmi Roger in jaz, Bovling za Columbine, Fahrenheit 9/11 in zdaj Sicko duhovno potlačijo. A pustimo to primerjavo za zaključek.
S prvo mislimo samo na to, kako so filmi narejeni. Isti nastavek, epizode navadnih ljudi, naracija montaže TV-poročil in podobnega videa, vrsta parov utemeljevanja-zbijanja, kjer nekdo pojasni nekaj, nakar sledi posnetek, ki kaže nekaj drugega. Nezgrešljivi pečat. Vendar je zdaj vse bolje narejeno, kamere so bolje postavljene, zgodba bolje pripovedovana, Moora je manj v prvem planu, poslušamo predvsem druge, tudi ljudi iz proučevanega sistema, kar je posebej učinkovito. Moore tako nabere snov vedno drugje. V dokumentarcu Roger in jaz pokaže, kaj se je zgodilo z mestom Flint v državi Michigan, ko je General Motors preselil svoje tovarne v cenejšo Mehiko. Bovling za Columbine osvetli ob streljanju na ameriški šoli njihovo kulturo nošenja orožja, sicer zanemarjeno s strani mainstream medijev. V Fahrenheitu 9/11 hoče že z naslovom in zgodbo o newyorških dvojčkih ter skupnemu podjetju vplivnih Američanov in Savdijcev povedati, da se je 9. september 2001 vžgala svoboda. Moore je očitno vse bolj velikopotezen; začel v domačem kraju, šel na univerzo in nad državno navado, potem nad njihovega glavarja in zdaj nad krivce za stanje enega temeljev družbe - zdravstva v njihovi državi, pri čemer poudarja oskrbo, zavarovalnice, industrijo zdravil, in primerja s stanji v drugih državah.
Hitro primerjavo naredi celo s Slovenijo, ko preleti seznam Svetovne zdravstvene organizacije in najde Ameriko proti sredini in eno mesto nad nami. Nakar pokaže (le podnaslovljeni) izsek iz Naše male klinike, kjer pacientu režejo nogo in ga sprašujejo, če kaj boli, ta pa odvrne, da ne, da naj kar nadaljujejo. Z ničemer ni omenjeno, da gledamo skeč. Saj film ni o Sloveniji! Itak, Mooru v resnici tudi nič ne zamerimo. Ampak če je tako rabil ta odlomek, seveda pomislimo, da je podobno rabil še kakšnega. V njegove podrobnosti se skratka splača podvomiti, v splošni poduk pa ne, mu kar verjamemo. Bistveno je, da kaže v pravo smer in na prave probleme. Eni ga skušajo zatreti in iščejo dlake. V nepozabni sceni pelje skupino obolelih junakov 9. septembra na urejeno kliniko v vojaško bazo Guantanamo na Kubi, da bi bili deležni enake oskrbe kot zaprti državni sovražniki, ampak ker tam ne morejo pristati, se izkrcajo v Havani in preskusijo njihovo zdravstvo. Ameriška vlada je zagnala vik in krik, da to krši trgovinsko zaporo. Mogoče je bilo krivo to, da so kupili nekaj relativno poceni zdravil, mogoče to, da so pokazali Kubo v lepši luči kot domovino. Verjamemo, da Moore moli taco v smer resnice.
Ta ni rožnata. Zavarovalniška in farmacevtska podjetja so v zasebnih rokah, ki imajo veliko, si želijo več in nad vse rade postavijo profit. Raste jim nadzor nad politiko in družbeno ureditvijo. Mogoče kdo pomisli, saj to je Amerika, pri nas je svetleje, kakor pravi tudi Moore. Samo ni tako, očitno se le malokdo ne bo amerikaniziral. Prav ameriški način, kaj vse lahko družba naredi ljudem v stiski, da jim ne pomaga, ampak življenje še bolj zateži, nas navdaja s skrbmi. Podoben občutek puščajo pri dovzetnih gledalcih novi Transformerji. Eni ne morejo verjeti, se celo ne morejo družiti z drugimi, ki jih film zabava. Kakšen razkorak med vrednotami!
27. september, 2007 ob 16:29
Več o omenjenem odlomku iz Naše male klinike (tudi sam video) na blogu Michaela Manska: Michael Moore Talks About Slovenia.
27. september, 2007 ob 17:44
SICKO.SI ?
27. september, 2007 ob 18:00
Tudi meni je bilo omenjeno žaganje noge zelo všeč. Zdaj mi je Moore bolj pri srcu, ker me teorija zarote, kot jo je prikazal v 9/11 ne pritegne preveč. Morda le kot razmislek, da je tudi tisto, kar nam (oziroma njegovim Američanom) servirajo po TV enak bullshit. Prijatelji so mi povedali, da so ameriški kolegi - matematiki na konferenci kupovali umotvore njihove televizije kot čisto zlato. Na ameriški televiziji so namreč prikazovali skupino Iračanov, ki iz tovornjaka maha ameriškim osvoboditeljem. Mahali so iz različnih delov mesta. In ameriški profesor matematike sploh ni opazil, da snemajo iste ljudi, ki se verjetno ne prevažajo za lastno zabavo pač pa za manjši šopek zelencev. Tako je Moore postavil najmočnejše orožje nasproti Bushevim tračem - lansiral je še bolj butaste trače. Bravo, Moore! Bravo za angažirano filmsko umetnost!
27. september, 2007 ob 19:34
@Igor Đukanović- Mogoče bi si moral ogledati dokumentarec Zeitgeist, ki prikaže dogodke 9/11 zelo realno.
Na Italijanski TV je bila oddaja o zdravstvu; primerjali so zdravstvo v ZDA in Italiji. Čeprav je v Italiji občutno slabše kot pri nas (zaenkrat), je v ZDA še veliko, veliko huje. 20% prebivalstva nima nikakršnega zdravstvenega zavarovanja (ker je predrago- 300 do 400usd na mesec), tisti, ki ga pa imajo, morajo poklicati dvajset in več zdravnikov, preden jih je kateri voljan sprejeti. Normalno zdravstveno oskrbo lahko dobijo samo zares bogati (najmanj 4000usd mesečnega dohodka), ki lahko plačajo strahovito drage ure zdravnikov in neverjetno draga zdravila.
27. september, 2007 ob 19:40
Ena grenka in smešna gre tako, da Američani služijo denar za starejša leta, ko so bolezni bolj pogoste in ko vsega zapravijo za zdravnike.
28. september, 2007 ob 1:19
BMK za ta bulšit.
Z mićotam sem za privatizacijo zdravstva tudi v sloveniji!!
28. september, 2007 ob 16:58
Kolega je nekoč rekel, da je največji dosežek tega moškega Leni Riefenstala za slovensko zdravstvo ta, da se večina Slovencev zaveda, da je nekaj hudo, hudo, hudo, hudo narobe z ameriškim zdravstvom (…mi smo pa pod njimi).
:)
Kako že gre tista pesem. How bizzare.
28. september, 2007 ob 23:15
Kul muvi. Zanimiva primerjava s Transformerji.
Drugače pa verjetno ne bi smelo biti človeka pod soncem, ki bi verjel, da so Moorovi filmi popolnoma objektivni. Je pristranski. In kaj je s tem narobe? Verjetno marsikoga zmoti pridevnik dokumentarni, njegov problem. Njegovi filmi zavzamejo določeno stališče, je pa res Sicko po Roger & Me verjetno politično najmanj profiliran (Hillary Clinton?).
Na tem mestu bi omenil 2 ‘dokumentarca’ zadnjih let, ki se s podobnim stilom lotita njegovega fenomena in ‘druge strani’, sicer v slabši izvedbi vendar brez desničarskih predsodkov in zlobe: Michael Moore Hates America in nedavni Manufacturing Dissent. Prvi je narejen po logiki Moorovega prvenca, ko skuša mlad filmar dobiti intervju, neuspešno. Drugi problematizira dejstva in tehniko v njegovih filmih. Predvsem v slednjem pride do izraza tudi njegova težka težka osebnost. Sta mi pa v mislih ostali 2 ideji:
1. Njegovi shodi, filmi in ostale aktivnosti so za ljubitelje vrsta religije; vsi so že prepričani, niso pikolovski in verjamejo svoji resnici. Kdo pravi, da je ta napačna? Člani drugih ‘religij’. Kateri bodo ostali neprepričani - Fahrenheit ni imel nikakršnega vpliva na predsedniške volitve. In od kdaj je religija nepristranska in objektivna?
2. Govor je o USA, kjer sta biti levičar in liberalen skoraj umazani besedi, izogibajo se ju tudi demokrati. Mediji so polni desničarskih komentatorjev, novice zavzemajo konzervativna stališča in vsi trobijo v isti rog. Če je Fox TV pojem objektivne televizije, potem je CNN zame skoraj komunistična postaja (toplo priporočam ogled dokumentarca Outfoxed). Amerika je z Moorom dobila prvega levičarskega medijskega radikalca, ki je desničarsko logiko ‘cilj opravičuje sredstva’ obrnil sebi v prid. In postal popularen, prepoznaven.
Osebno se pač z njegovimi cilji strinjam, s sredstvi ne zmeraj, jih pa razumem. Najbolj cenim njegov vpliv na percepcijo dokumentarnih filmov, ko njihov ogled v kinu ni več razumljen kot ‘čudaški’. Tole s Slovenijo je pa naravnost smešno. B
28. september, 2007 ob 23:30
Bolje slaba publiciteta kot nobena. Kvečjemu lahko gledamo cel film kot mogočo prihodnost slovenskega zdravstva.
Poskušal sem se spomniti najbolj objektivnega dokumentarca. Robert, še 1 tistih prezrtih biserov: Hoop Dreams (1994). V njem so filmarji od osnovne šole do univerze (cca 5 let!) zasledovali sanje dveh nadarjenih temnopoltih mladeničev o igranju profesionalne košarke. Praktično prvi ‘reality show’. Najboljši športni film vseh časov, čustvena izkušnja, s katero se bo na nek način lahko poistovetil vsak. Enostavno ne morem prehvaliti tega filma, upam, da bom koga vzpodbudil za ogled.
Pa LP!
29. september, 2007 ob 0:17
Zabeleženo, thx. Prezrti filmi torej: Iron Giant, Shaun of the Dead, Hoop Dreams. Ko jih bom imel malo več, bom naredil selekcijo in predlagal tekst za Kinotožje. (Pa Hoop Dreams moram prej seveda še videti, da bo tekst fer.)
29. september, 2007 ob 13:46
Nestrpno pričakujem tvoje mnenje oz. kasnejši text. Če se mi ob naslednjih tematskih priložnostih porodi še kakšna ideja, sporočim.
Nočem pretiravati s predlogi, vendar sem ravno zaključil s 3 ogledom: The Fountain (Fontana življenja). Pred kratkim izšel v slo dvd različici. Aranofsky močno deli filmsko javnost, vendar jo deli s popolnim individualizmom in samimi kulti. Ni pa ‘everybody’s cup of tea’, razumljivo. Dovolj z moje strani..
2. oktober, 2007 ob 1:44
Kdorkoli, kakorkoli že osvetljuje politično, orožarsko, zdravstveno … problematiko, je še zmeraj stokrat bolje, kot tiščati glavo v pesek.
MM je poklican, da iz svoje strasti naredi šov, ker je pač senzacija nujna, da zgodba pride do širših množic. Saj je vseeno, bistveno je, da kaže prave probleme, ja.
2. oktober, 2007 ob 19:24
Bolj in bolj smo amerikanceljni, kar me skrbi! Pustimo NMK, vsak dan se bi moral film vrteti v pisarni nove ministrice za zdravje in še kje… Resnica ni prijetna.