Nedavno poletela k Luni japonska raketa s satelitom Kaguya (vzdevek izbrala javnost iz
 ljudske povedke o princesi Kaguya-hime, ki naj bi prišla z Lune in se tod vračala; foto JAXA)

Človek se po programu Apollo, ko je v letih 1969-72 nekajkrat in edinkrat do zdaj hodil po Luni, velikopotezno vrača nanjo. Najprej v njeno bližino, v orbito, kamor so Japonci poslali tritonski satelit, ki bo torej krožil okoli nje in zbiral podatke o površju ter njenem razvoju. To so pomembni podatki, ki utegnejo pojasniti celo nekatere Zemljine geološke skrivnosti. Japonci pa jih najprej rabijo, ker se pripravljajo na gradnjo lunarne postaje. Kitajska načrtuje človeško odpravo. Tudi Indija, Rusija pa seveda Amerika imajo načrte; NASA bi rada na enem od tečajev zgradila trajno bazo in se naučila preživeti samo od tamkajšnjih virov in sončne energijo. Potem bi se lažje pripravila na osvajanje Marsa s človeško posadko. V zapisu tukaj in prispevku naslednjega tedna pa si oglejmo dva Lunina pojava, njeno “temno” stran in njen posebno elipsasti tir.

Predstavljajmo si Zemljo in Luno, kako se gibljeta okrog skupnega masnega težišča, ki je stran od središča Zemlje, a še pod njenim površjem; premikanje Zemlje je konkretno, za nas pa zdaj ni bistveno. Luna gre naokrog po rahli elipsi, ki je v risanki levo karikirana s sedemkratno ekscentričnostjo, da lepše uvidimo pojav libracije (lat. libratio nihaje držati v ravnotežju oziroma opletati), ki nastane zaradi razlike v dveh Luninih obračanjih: enakomernemu vrtenju okrog lastne osi in različno hitremu potovanju naokrog. Tako se v nekem trenutku vrti hitreje okrog lastne osi kot okrog skupnega težišča z Zemljo. Takrat lahko pokukamo za rob njene “temne” strani - največ za šest stopinj zemljepisne dolžine oziroma slabih 200 km po ekvatorju. (V risanki je teh šest stopinj poudarjenih na 23, Luna je povečana za 20-krat in Zemlja za 13-krat.) To je pravzaprav ena vrsta libracije - po dolžini. Luna kaže še libracijo po širini (7°) in dnevno libracijo (1º). Vse nam odkrijejo okoli 9 % Lunine daljne, “temne” strani, 41 % pa je bilo do leta 1959, ko jih je posnela sovjetska sonda Luna 3, popolnoma neznanih. Zemljin obrat se počasi, zelo počasi daljša (dobro milisekundo na sto let), Luna pa se od nje oddaljuje (slabe štiri centimetre na leto). V daljni, zelo daljni prihodnosti bodo tudi luniki govorili o Zemljini “temni” strani, njen obrat pa bo trajal en mesec.

Opomba avtorja. Zgornjo risanko sem objavil na svojem blogu (25.3.) po ogledu Kubrickovega filma Odiseja 2001. Pripravljam se na naslednji zapis, v katerem bi rad animiral, kako Luna ne gre okrog Zemlje po krožnem tiru, niti ne po običajni elipsi, ampak kroži po spreminjajoči se elipsi, katere dolga polos se s časom prav tako obrača.