Hitri vodič z BookCrosserko ajdico

ROBERT: Septembra 2002 sem v Delu, na zadnji strani v okvirčku Svet so ljudje, naletel na notico o BookCrossingu, spletnemu klubu za izmenjavo knjig. Registriral sem se isti dan.

AJDA: Mene je pritegnil isti članek, a skorajžila in registrirala sem se šele naslednji dan.

ROBERT: Ha, torej sem dan starejši. BookCrossing se mi zdi posrečena ideja: namesto, da police zalagam s prebranimi knjigami, jih spuščam v svet. A ne bi bilo mega, če bi se to pri nas razvilo v en velik knjižni “pusti-vzemi”. Ne morem pa dati s police ravno vsake knjige.

AJDA: Sama sem kar dolgo časa izbirala in oklevala, od katere knjige bi se lahko ločila. Kot prvo sem registrirala knjigo, ki sem jo imela v dveh izvodih. Zdaj se od knjig lažje ločim. Že ob nakupu imam v mislih, katere bom prepustila BookCrossingu in se v tem primeru zaradi omejenih finančnih sredstev raje odločim za različico z mehkimi platnicami, če je na voljo. Nekatere knjige pa bodo ostale pri meni - tiste, ki so mi res ljube in tiste, ki sem jih dobila v dar in so mi zato dragocene. Veš, da je med BookCrosserji precej razširjena navada, da kupijo po dva izvoda knjige - enega za svojo privatno zbirko, enega pa delijo s svetom prek BookCrossinga.

ROBERT: Sem slišal, ja, in baje jih je kar dosti. Sam tega ne počnem, ker knjige običajno doživljam kot filme, te pa le redke gledam po večkrat. Dosti knjig mi je všeč in za branje rad navdušim druge. Večino jih skratka dam od sebe, ene sorodnikom, druge v antikvariat, tretje z BookCrossingom v svet. Je pa nakupovanje več izvodov argument proti kritiki, da BookCrossing niža vrednost knjig, manjša prodajo in nadomestilo avtorjem. Ponekod v tujini je stvar vse bolj popularna in med založniki se širi še kritika, da je BookCrossing Napster knjigotrštva. Saj veš, pionir spletnega presnemavanja. Ampak BookCrosserji knjig ne kopirajo niti si jih ne nelegalno izmenjujejo. Logično pa, da knjigotržcem stvar ni po godu.

AJDA: Meni pa se to ne zdi logično, saj bi moralo biti založnikom in knjigarnarjem po godu vse, kar spodbuja in promovira branje!

ROBERT: Najbrž nekatere zanima tudi to, ampak najprej gre vsem za prodajo. Zdaj še enkrat berem Roko vodo kamen Branka Gradišnika, nakar jo nameravam dati v obtok. Zanima me, ali bi na to postrani pogledala samo Mladinska knjiga ali še Gradišnik sam. Ko sem dal v obtok Mazzinijeve Trenutke spoznanja, je avtor idejo pozdravil s povezavo na svoji strani. No, šole in knjižnice so pa samo za promoviranje branja in podobno je parola BookCrossinga: “Naredimo iz celega sveta knjižnico.”

AJDA: Sama sem se prek BookCrossinga seznanila z mnogimi knjigami, po katerih sicer ne bi bila posegla. To je ena od stvari, ki so mi pri vsej stvari všeč - faktor naključja. Kako sem bila vznemirjena, ko sem prvič šla na lov za knjigo! Če si registriran uporabnik, se namreč lahko naročiš na “release alert” - in dobiš po e-mailu sporočilo, da je nekdo v tvojem mestu tam in tam ter takrat in takrat pustil to in to knjigo. S prijateljico, tudi BookCrosserko, sva ob pol enajstih zvečer leteli v dom podiplomskih študentov po Capotejev Zajtrk pri Tiffanyju. Vratar naju je najprej debelo gledal, po kratki razlagi pa nama je pomagal najti knjigo. Res zabavna prigoda. Ko sva knjigo obe s prijateljico prebrali, sem jo pustila na vlaku za Maribor, kjer jo je našel naslednji bralec. Potem se je za njo izgubila sled. Vedno mi je malo hudo, ko se najditelj knjige ne oglasi in ne vem, kakšna usoda jo je doletela. Na začetku moje BookCrosserske poti me je nekaj takih neuspehov skoraj odvrnilo od vsega skupaj. Pa tebe, ti je bilo za kakšno knjigo hudo?

ROBERT: Žrtve so vedno prisotne. Bolj bi mi bilo žal, če se BookCrossing pri nas ne bi nikoli prijel. Sam sem knjige na začetku puščal po slovenskih gorah. Eno sem pustil v skrinjici vrh Pršivca nad Bohinjskim jezerom in kakšen teden pozneje sem prejel obvestilo angleškega turista, ki je lazil tod in ob vpisni knjigi naletel na mojo. Odnesel jo je s seboj domov. Najbrž je pomagala priložena čokolada. Res pa zdaj ni ne duha ne sluha o tej knjigi. Mislim, da je imela najdaljše življenje moja kopija Čarlija in tovarne čokolade s 40-imi dnevniškimi vpisi. Tudi tu smo si prilagali čokolade. Mednarodne izkušnje so sladke.

AJDA: Tudi jaz imam same pozitivne izkušnje z BookCrosserji iz tujine. Okrog njega se je razvila prava mreža dopolnilnih dejavnosti in povezav med člani. Vsak lahko objavi seznam knjig, ki bi jih želel prebrati. Na ta način lahko knjigo, ki si jo želiš deliti s svetom, namesto naključju prepustiš nekomu, ki si jo res želi prebrati. Podobno so se razvili tudi BookRingi in BookRayi oziroma organizirana izmenjava knjig med člani. Nekateri člani pa radi za določene knjige ali ob določeni priložnosti organizirajo žreb ali nagradni kviz in zmagovalcu izbrano knjigo pošljejo po pošti. Če si želiš sodelovati in se vključiti v dogajanje, je možnosti ogromno.

ROBERT: Tako sem spoznal pikapolonico, ko sva se znašla skupaj v enem BookRingu. Takrat je živela v Stockholmu, a rodila se je v Ljubljani in njena sestra je sodelavka mojega brata; kako zabavno majhen je lahko svet … No, pikapolonica je bila včasih izjemno aktivna BookCrosserka, a je zdaj prepolno zaposlena drugače. Zdi pa se mi, da bo enkrat spet BookCrossala.

AJDA: Na prvem mestu BookCrosserskega poslanstva je izpuščanje knjig v širni svet in upanje, da se bo naključni najditelj odzval prošnji na notranji strani platnice.

Ajda K. Trontelj, Robert L. Tuva