Bremza za Haag
18. september 2007 ob 10:58 | Jani Sever |Bilo je zelo svečano. Ko sta se Janez Janša in Ivo Sanader na Bledu načelno dogovorila, da naj bi vprašanje meje med državama obravnavalo meddržavno sodišče v Haagu. Načelni dogovor je še posebej poudaril Janez Janša. Potem sta oba to novico sporočila še parlamentarcem obeh držav. Na Hrvaškem so bili navdušeni. V Sloveniji je bila predvsem prisotna zadržanost. Dogovoru med Janšo in Sanaderjem so nasprotovali LDS in SNS, društvo Zares ter vladni SLS, podprli pa so ga v SDS, NSi in DeSUS-u. V SD so bili zadržani. Posledica je bila predvidljiva - vlada je storila korak nazaj.
Korak nazaj od načelnega odgovora o arbitraži v Haagu je popolnoma enostaven. Najprej bo treba počakati na strokovna mnenja. Pripravila jih bo nova komisija, ki jo vodi Miha Pogačnik. Za pripravo pravne podlage pa bo vlada soustanovila še dve mešani komisiji. Ena naj bi ponovno preverila sporne mejne točke na kopnem in na morju, medtem ko bo druga skušala definirati pravni okvir sporazuma. Super. Imeli bomo torej veliko komisij, ki bodo v naslednjih mesecih delale skrite pred očmi javnosti. Vse skupaj je tako skrivnostno, da je Marko Pogačnik edino ime, ki je doslej sploh znano, čeprav je jasno, da bo v komisijah tudi precej čisto strankarskih strokovnjakov. Tistih, ki jim v medijih sledimo skoraj vsak dan.
Novost, ki jo predstavlja slovensko zaviranje dogovarjanja, oziroma poteza, ki nas de facto oddaljuje od Haaga, je pomembna, čeprav ni presenetljiva. Naslednji korak se ne bo zgodil pred hrvaškimi volitvami. Mimogrede, to Sanaderju omogoča, da dogovor z Janšo v kampanji predstavi kot precejšen uspeh. A bolj pomembno je, da se nič ne more zgoditi do predsedovanja Slovenije EU. Kar celotno zgodbo najbrž prestavlja nekam v daljno prihodnost. Med predsedovanjem zanjo najbrž ne bo veliko časa. Potem pa se bo itak tudi v Sloveniji začela predvolilna tekma.
Najpomembnejša dilema slovenske strani je pravzaprav povsem enostavna. Gre za to, ali je Haag pravilna odločitev in ali ne bi bilo bolje, da bi o meji med državama razsojali kje drugje. Potrebno pa je tudi še definiranje vprašanj, o katerih naj bi sploh razsojali. Kjer koli že. Obe odločitvi nista lahki. Predvsem zato, ker mora o njih obstajati soglasje med Slovenijo in Hrvaško. Po tem, ko sta se Janša in Sanader načelno dogovorila, da gresta državi skupaj v Haag, kjer se bo arbitriralo o celotni meji, Hrvaška od tega gotovo ne bo zlahka odstopila. Zadovoljstvo tamkajšnjih politikov o tem dovolj zgovorno priča.
Tako se zdi, da smo, v sicer nekoliko milejši obliki, pravzaprav priča ponovitvi razdiranja dogovora med predsednikoma vlad, ki se je zgodil po dogovoru med Drnovškom in Račanom. Samo da tokrat dogovor podira Slovenija. Možno je seveda, da bodo ekspertne komisije ugotovile, da je Haag izvrstna odločitev in definirale za Hrvaško sprejemljive pogoje arbitraže, vendar je to, glede na doslej znana stališča, malo verjetno. Posebej ker bodo v komisijah očitno sedeli tudi strankarsko vezani in torej politično visoko motivirani strokovnjaki. Takšni, kakršne pač imamo.
Dilema o tem, kakšno pot naj ubere slovenska diplomacija v nadaljevanju dogovarjanja s Hrvaško, se je najbolje artikulirala znotraj SD. Eno možnost v tej stranki zagovarja Aurelio Juri, drugo Patrick Vlačič. Juri je naklonjen arbitraži - tudi v Haagu - saj rezultat sojenja, po njegovem mnenju, ne more biti slabši od trenutne situacije. Zdaj v Piranskem zalivu dejansko velja sredinska meja razmejitve. Hkrati pa ni mogoče odrekati zaupanja mednarodnemu sodišču, posebej ne tako uglednemu kot je tisto v Haagu. Vlačič po drugi strani govori o nacionalnem interesu in suverenosti nad celotnim Piranskim zalivom. Do Haaga pa je zadržan, če ne bo upoštevano tako imenovano načelo pravičnosti, čeprav to še nikoli ni bilo uporabljeno.
Zdi se, da Jurijev pristop vendarle nima veliko možnosti za uspeh. Kljub temu, da se zdi, da je Aurelio Juri edini kolikor toliko znani slovenski politik, ki dogovor med Janšo in Sanderjem razume realistično. Suverenost nad celotnim Piranskim zalivom in izhod na odprto morje sta namreč zahtevi, ki predpostavljata slovenske ozemeljske težnje. Janez Janša si tega seveda ne upa izreči. A vsakomur je jasno, da bi bilo smešno, če bi bila savudrijska obala hrvaška, morje ob njej pa slovensko. Edini dogovor, ki je te slovenske želje vsaj delno zadovoljil je bil tisti med Drnovškom in Račanom, ki ga na Hrvaškem razumejo kot izdajo in ki se mu je Janševa vlada, takoj ko je nastopila oblast, odpovedala.
Veliki korak Janše in Sanaderja je torej zelo hitro postal mali. Kakšno bo nadaljevanje bomo videli čez nekaj mesecev. Medtem Hrvaška nadaljuje s pripravami za razglasitev svoje pomorske cone, ki naj bi se zgodilo istočasno z vstopom Slovenije v šengenski sistem. Meje bodo takrat še bolj natančno in dolgoročno začrtane.
Jani Sever
18. september, 2007 ob 12:15
Btw: Gre za meddržavno in ne mednarodno sodišče v Haagu - to sta dve ločeni instituciji.
18. september, 2007 ob 12:56
Pameten komentar!
18. september, 2007 ob 14:18
Jaz sem še vedno proti družini Juri. Čeprav v nasprotju s sodiščem v Haagu, zagovarjam odločnost, pa čeprav malo izzivalno.
Glej:
http://1tastar.blog.siol.net/2007/09/14/piranski-zaliv/
Po Pavlihovem odgovoru mi je šele jasno, zakaj je Jelinčič zahteval, da na mejo pošljemo vojsko, ne policijo.
18. september, 2007 ob 14:22
Pa še nekaj:
Je to znak pluralnosti medijev na “Vesti”, da Sever objavlja malo drugače isto kot Sarkić?
18. september, 2007 ob 15:44
@1tastar
Morem reč da si pa že mal tečen. Prosim če mi razložiš kako si ti predstavljaš pluralnost medijev (izraz ki ga je posilila trenutna garnitura). Za odgovor se zahvaljujem v naprej!
18. september, 2007 ob 18:09
Saj ga imamo. V Družini bi me za moje komentarje pohvalili, na Vesti (ki je isto sranje, samo v drugačni barvi) me pa napadate.
18. september, 2007 ob 18:56
@1tastar
Da je Vest isto sranje kot Družina je tvoje mnenje! (Mislim da je način objavljanja na Vest objektiven, vsaj trudijo se da bi bil, kolumne pa so pač kolumn, pri Družini pa lahko z veliko verjetnostjo trdim da je glasnik RKC)
Moje mnenje je pa da si celo malo razočaran nad številom napadov na tvoje namerne provokacije, ki so velikokrat zelo ideološko obarvane.
To pa da bi hvalili tvoje komentarje pri Družini (”ki je isto sranj”) pa samo dokazuje moje domneve o tvoji indoktrinaciji.
18. september, 2007 ob 18:57
@moet. Uradni naziv sodišča uporablja pridevnik - mednarodno. International Court of Justice (ICJ)
18. september, 2007 ob 19:22
Kaj, če je dogovor samo politični manever, ki bi Sanaderju prinesel dodatne točke na bližajočih se volitvah? Če je to res in če držijo zgodbe iz domnevnih prisluhov SOVE, mu Janša s tem samo vrača uslugo.
V politiki je vse mogoče. Ali je vse tudi dopustno? Nee, nedospustno se je igrati z nacionalnimi interesi v korist ozkih političnih interesov.
Brez panike, vse skupaj so samo domneve. Kaj pa če je …………………
18. september, 2007 ob 20:13
Volivci …. preprečite politikom, da bi vas v nedogled nategovali z mejnimi vprašanji. Na sodišče, pa karte na mizo. Pa rešit problem. Zato sodišča tudi so. Dosti je bilo.
18. september, 2007 ob 23:32
Nord Đani je prodan novinar
19. september, 2007 ob 10:48
Kaktus, na Družini nič ne objavljam. Boš pa rekel, da Vest ni glasnik “liberalizma”.
Pravi liberalizem je res proti RKC, je pa tudi proti socialističnim idejam.
Nekdo je rekel, da Heider ni liberalec. Po nemško se liberalni stranki reče freie Partei.
19. september, 2007 ob 17:29
Najpomembnejša dilema slovenske strani je res povsem enostavna - vendar ta ni, ali naj o meji razsoja ali katero drugo sodišče, pač pa, ali naj o meji sploh kdo razsoja ali naj ostane, kot je. Slednja možnost je netenje nacionalizma in kot takšna za vladno koalicijo v vsakem primeru pomeni poraz. Iz nje si si dobiček obetajo nacionalistične stranke, v prvi vrsti SNS, SLS in LDS. Izrecno je to možnost, torej nereševanje mejnega problema, kot edino smiselno označil tudi Pavel Gantar iz društva Zares. Zaradi tega, ker bi bila v škodo vladni politiki, Gantarjevo oziroma SNS/SLS/LDS taktiko podpira tudi SD, z izjemo Jurija, ki je v tej zgodbi dejansko presenečenje.
Žal v sporu med nacionalisti in njihovimi kratkoročnimi interesi na eni strani, proti evropskim demokratom in dolgoročnim državotvornim dejanjem na drugi strani, dejansko trpijo slovenski državni interesi.
Gantar in nacionalistični bedaki se bodo v slovensko zapisali v poglavlje Sramota.
19. september, 2007 ob 18:29
Prisilili ste me, da sem začel brati in komentirati:
http://www.druzina.si/ICD/blog.nsf
Kdo si upa za mano?
Tudi tam bom zajedljiv in izzivalen kot tukaj.
19. september, 2007 ob 21:58
@moet. Uradni naziv sodišča uporablja pridevnik - mednarodno. International Court of Justice (ICJ)
“International” v takšni zvezi pomeni izključno državno! Natančno tako, kot UN (OZN) združuje države (Nations) in ne ljudstva (”nationes” in ne “populus” ali celo “plebs”) ! Da po Sloveniji šari pojmovna zmeda pri poimenovanjih “ljudstvo”, “narod”, “država” ipd. je žalostno a zgodovinsko pogojeno dejstvo. Več kot očitno stroka problema ni sposobna rešiti. Zato se smešimo z “republiškimi” ustanovami in uradi in še dolgo bomo zato imeli namesto “nacionalnega” (torej “državnega”, z instrumenti države urejenega/zaščitenega) Triglavskega parka “Triglavski narodni park”, kar je dobesedno “ljudski” park, nekakšen “Prater”, ljudsko zabavišče… Čestitamo!