Ministrska pričakovanja
14. september 2007 ob 10:57 | Jani Sever |Imamo nove ministre. Oziroma - kmalu jih bomo imeli. Novega ministra in dve novi ministrici. Bručan, Zupan, in Božič so že skoraj pozabljeni, čeprav nista minila niti dva tedna odkar so morali oditi. Jim je to všeč? Najbrž ne. Gotovo pa je zadovoljen predsednik vlade. Kljub temu, da je, ko so odhajali, zagotavljal kako dobro so delali. Opozicija je bila seveda z njimi nezadovoljna. Vsak ima pač svoj okus. Ampak, ali so bili res tako zelo slabi? Niti ne.
Še najmanj simpatij je bil v javnosti deležen minister za znanost. Zakon o visokem šolstvu, ki so se mu po robu postavili skoraj vsi v akademski sferi, je bil enostavno skrajno nevaren projekt. Vtikati se v avtonomijo univerz je najbrž ena najbolj nehvaležnih nalog, ki si jih minister lahko zada. Smola. Nemogoče je, da bi bili takšnim idejam znanstveniki naklonjeni. In vendar - spremembe na slovenskih univerzah so gotovo potrebne. To vedo praktično vsi, tako študenti kot profesorji. Ampak tako, da politiziraš znanost, se tega enostavno ne da narediti.
Minister Bručan je bil v težjem položaju že na samem začetku. Slovensko zdravstvo ni nekaj, kar je mogoče urediti mimogrede. Noben minister tega ne bi mogel narediti v enem mandatu. Je šlo Bručanu to slabo od rok? Helikopterski prevozi nujnih primerov so nekaj, kar je lahko samo izjemno dobrodošlo. Ampak Bručan je morda hotel samo preveč hitro vse skupaj urediti. Malo preveč po domače. Zapletel se je tudi z operacijskimi mizami. Na koncu so zaradi pritiskov kupili cenejše, ki pa so se pokvarile. Smola. In za konec še sum korupcije pri gradnji Pediatrične klinike ter zaostanki pri gradnji nove Onkološke bolnišnice. Bi lahko Bručan ravnal drugače? Gotovo, a gotovo je tudi, da sam za vse to ni kriv.
Minister za promet je imel od vseh treh, ki jih ni več, najbolj lagoden mandat. Bilo je super. Gradilo se je in zadolževalo, na koncu se je pojavila celo priložnost posla med Slovenskimi železnicami in Deutsche Bahn. To sicer ni zasluga nekdanjega ministra, a kaj bi to. Zakaj je torej moral oditi? Zgodilo se je nekaj tragičnih nesreč. Smola. Bi lahko minister kaj naredil, da do teh nesreč ne bi prišlo? Morda. Ampak najverjetneje niti ne. No, Božič je imel po svoje tudi srečo. Izognil se je opredeljevanju glede prodaje Luke Koper, ki je nesporno ena najbolj spolzkih tem slovenske politike.
Nihče od treh nekdanjih ministrov pravzaprav ni odšel zato, ker bi bil tako zelo slab. Odstopljeni so bili enostavno zato, ker so morali oditi. In povsem enaka usoda čaka vse ministre in ministrice. Ministri, ki so jih nasledili, oziroma jih še bodo, so dobili zanimivo delo. Čaka jih okolje, v katerem smola ne počiva. To velja tako za leve kot za desne. Politične barve glede tega ne poznajo razlik. Obstaja samo politična realnost in interesi strank ter seveda predsednika vlade. Za preživetje vladne koalicije in predvideno korist vladnih strank gre. To je tisto, ker je najbolj pomembno.
Edini varnostni jopič, ki si ga lahko nadenejo ministri ali ministrice, sicer ne zagotavlja popolne varnosti, a je boljši kot nič. Lahko se odločijo, da ne bodo ničesar naredili. Tudi takšnih primerov je veliko. Denimo zadnji minister za razvoj, ki ima sicer svoj blog, kaj več pa od njega zaenkrat nismo slišali. Tisti, ki se odločijo za takšno strategijo običajno lahko preživijo mandat. Težave nastopijo kasneje, ko si morda želijo ponovno zasesti kakšno funkcijo in je potrebno našteti dosežene uspehe. Takrat javnost prizanesljivost do nedejavnih funkcionarjev običajno hitro mine.
Napovedi so nehvaležne. Vendar se zdi, da je prav strategija nedejavnosti tisto, kar od svojih novih ministrov pričakuje predsednik vlade. To bi konec koncev zagotovilo več miru tudi njemu. Zgledi obstajajo. Zadnji minister za razvoj in ministrica za delo, se tako obnašata odkar sta bila imenovana. In vsi so zadovoljni.
Jani Sever
14. september, 2007 ob 12:06
Jani, ne moreš reč, da je minister za razvoj nedejaven. Imel je bombastično predstavitev z znamenito krtačko za WC školjko, potem je začel delovati v ozadju. Baje na njegovem ministrstvu pripravljajo načrt za “super greznico”, ki bo revolucionarno spremenila naše življenje. Najtežje delo jih še čaka - treba si je domisliti novo besedilo za palčke. (DeeDee!! Get out of my laboratory!!!!! -Dexter)
Pri ministrici za delo, družino in socialne zadeve ima človek v resnici občutek, da ima posluh za partnerje. Če hoče plasirat nepopularno potezo, to naredi preko državnega sekretarja, da vidi, kako bo reagiralo ljudstvo. Če so ljudje proti, predlog umakne in okara “neposlušnega” državnega sekretarja, ki izpade negativec, ministrica pa rešiteljica in prijateljica državljanov. Dober konec, vse dobro. (The day is saved, thanks to the Powerpuff Girls!)
PS Lasersko printanje se je podražilo za 5 centov. Prokleta pšenica!
Srečno!
14. september, 2007 ob 12:10
Jani, kaj natančno je treba spremeniti na naših univerzah (vseh? kaki izbrani?)? in zakaj točno? Ne trdim da ni, samo trditev se mi zdi malo tvegano posplošena.
14. september, 2007 ob 12:12
Mislim, sam bi se zavzel za predvsem tako spremembo, da pride na slovenske univerze in v slovensko znanost več denarja. Za malo denarja je dokazano malo muzike. Pri nas jo je kljub skromnemu financiranju še kar veliko.
14. september, 2007 ob 14:19
ZORAN: KONKURENCA, KONKURENCA NAREDI MARSIKAJ TUDI BREZ KUPA DENARJA.
14. september, 2007 ob 15:19
Bedarija. No pa poskusimo vseeno: v čem bo študent (saj o tem govorimo, ne, katere univerze bodo za študente najbolj privlačne?) videl primerjalne prednosti neke univerze/fakultete? Ali pa bi morda raje postavil kake druge kriterije konkurence? Kdo je potrošnik in kako lahko ugotovi najboljše razmerje kakovosti in cene? Niti neodvisne agencije za evalvacijo kakovosti visokega izobraževanje nimamo, ker je minister ni hotel. Dajte no, iste “konkurenca konkurenca” mantre za vsak problem. Modno geslo, nič drugega.
Sicer pa se plača malo pogedati, kako se dela kvaliteta univerz:
http://www.bruegel.org/Public/Publication_detail.php?ID=1169&publicationID=4618
in klik na “Why Reform Europe’s Universities?”
In imeti eno med 500 najboljših pri 2 mio prebivalstva in takem vložku kot ga imamo, sploh ni slabo.
Pa še malo pokukajte v New York Times naprimer:
“Troubles Grow for a University Built on Profits
By SAM DILLON
Published: February 11, 2007
PHOENIX — The University of Phoenix became the nation’s largest private university by delivering high profits to investors and a solid, albeit low-overhead, education to midcareer workers seeking college degrees.
But its reputation is fraying as prominent educators, students and some of its own former administrators say the relentless pressure for higher profits, at a university that gets more federal student financial aid than any other, has eroded academic quality.” itd.
Lep pozdrav.
14. september, 2007 ob 16:25
En bolj bedastih komentarjev, se s težavo navajam na fakt, da ga je spisal Mr. North, tj. Sever. Bručan, ne samo, da je delal po domače, mimo javnih razpisov podeljeval koncesije npr. za ambulatne prevoze s heličem, to je ‘malenkost’ v primerjavi z načrtovano privatizacijo zdravstva in podeljevanjem koncesij, vse na škodo javnega zdravstva. Še bolj ‘po domače’ pa je deloval Zupan. Ki je preko fiktivnih razspisov delil denarje ‘kompatibilnim’ ‘znanstvenim’ ustanovam, da njegovega poseganja v viskoko šolstvo, ki bi/bo botrovalo načetju avtonomije univerz in priviligiranju privatnih ‘fakultet’, ne omenjam.
14. september, 2007 ob 21:31
http://blog.zturk.com/2007/09/frisk.html#comment-6974218074284271608