Planet terorja
11. september 2007 ob 22:29 | Borut Levart |
Planet Terror. ZDA, 2007, 105 min.
Režija: Robert Rodriguez. Igrata: Freddy Rodríguez, Rose McGowan.
Prišel na naša platna dva tedna po Smrtno varnem, moramo pa vedeti, da je Planet terorja prvi v navezi dveh celovečercev, ki sta jih Robert Rodriguez in Quentin Tarantino zlepila čez lužo v Grindhouse (2007), triurni kino spored, zalit z napovedniki fiktivnih filmov. Tako, skupaj, in v takšnem vrstnem redu ju je treba gledati, kar je povsem jasno po posamičnem ogledu - s, prejoj, enim samim od štirih/petih napovednikov; za film Mačeta, ki ga, mimogrede, Rodriguez pripravlja kot čisto stvaren film, izdan direktno na DVD. Seveda čakamo na Grindhouse DVD, o katerem pa ni še nič gotovega! Ameriški gledalci so filmos sprejeli slabo in šefi so odločili, da se glavna dela razdruži, podaljša in vnovič lansira ločeno, kar jim gotovo prinaša več kruha, nam pa manj igre.
Planet terorja je od Smrtno varnega malo krajši in precej drugačen: z manj dialoškega sabljanja, a z več zgodbe, soka in zabave. V slednjem je pošteno ekspliciten. Zanimivo, kaj vse lahko vidimo danes v “mainstream” filmu s cenzorsko oznako R (kot “restricted” za odraslo spremstvo mladoletnih). Kako so cenzorji težili Stanelyu Kubricku z Lolito in Peklensko pomarančo, da je rezal kočljive dele in dobil oznako R (ter za Pomarančo, spomnimo, oznako C kot “condemned” neke ameriške cerkvene organizacije za medije), pa ne pokažeta desetino planet-terorjevih kože in krvi! Kubrick je moral, recimo, rezati prizor, v katerem se lahko profesor Humbert pripravi do mečkanja z Lolitino mamo, samo če gleda njeno fotografijo ob postelji. Rodriguez pa od strani mirno spremlja vzlet helikopterja, kako se nagne naprej in gre tik nad tlemi nad zombijevsko svojat ter kako jo s počasi vrtečima krakoma rotorja kosi ud za udom.
Rodriguez je tokrat bolj zabaven od Tarantina. Težko se spomnimo tako zabavnega in stiliziranega filma z zombiji od Army of Darkness (1992) dalje z izjemo kakšnega Shaun of the Dead (2004). Vendarle je pomemben del filmskega doživetja sporočilo. Rodriguezova zgodba nam gre iz glave (nismo je niti povzeli), Tarantinovo parafriziranje Konfucija pa ostaja v spominu. Recimo, da je Rodriguez nekakšen Tarantinov vajenec. V formi je že globoko v svoji gazi, pri čemer je film režiral, oscenaril, produciral, montiral, skrbel za kamero, zvok in posebne učinke (ter se v njem na hitro pokazal); resnični “one-man band” torej. V vsebini pa je zdaj dosegel True Romance (1993), katerega scenarij je podpisal mojster Tarantino.
12. september, 2007 ob 1:38
Film naj bi izšel ločeno tudi na DVDjih. In baje brez napovednikov?!! Takšne zadeve praktično prisilijo človeka v uporabo interneta. Škoda.
Nad situacijo benti tudi Kurt Russell, pritoževal naj bi se Rodriguez. Bile so celo ideje, da bi filma naknadno prikazali ločeno tudi v ameriških kinih. V vsakem primeru je bil projekt že od začetka finančno vprašljiv, filma niso predhodno poslali pred festivalsko občinstvo, drugače pa tudi sama logika grindhousa nasprotuje obisku 100milijonske množice. V kolikor bi nadaljevali s prvotnim konceptom, bi si z DVDji, Evropo in televizijskimi pravicami zagotovo ustvarili vsaj pozitivno ničlo. In imeli totalen kult. Tako pa imamo 2 ‘le’ nadpovprečna filma. Na katera se kar lepijo zgodbe o finančnem krahu.
Poleg manjše mere grindhouse pridiha (dvomim, da je sedaj vsem gledalcem koncept jasen, pač ‘še en zombie muvi’) filma tudi sicer bolj tekoče delujeta kot eno. Dodatna koluta še ne ustvarita dodane vrednosti (če odštejem božanski lap dance). Od dvojice mi je drugače ljubši Smrtno varen, verjetno zaradi osredotočenosti na same karakterje. Rodriguezu je treba priznati večjo mero ambicioznosti, že na izbrano manj izvirnejšo tematiko. Kar se mene tiče, Planet terorja doseže svoj cilj.. vsaka scena je zabavno bizarna / bizarno zabavna.
Daleč od Kubrickove forme, a verjamem, da bi Grinhouse velikega mojstra zabaval. Na prvotno/končno različico bo očitno treba počakati še leto ali dve. In še nekaj. Prej se bo Tarantino odvadil nastopanja v filmih (drugih in predvsem svojih), bolje bo.
12. september, 2007 ob 2:28
Od kje tem filmom takšne ocene res ne vem,ker je roko na srce ZANIČ,pa nej bo še oh in sploh tolk fency,ker sta skupaj delala Tarantino&Rodriguez. Mogoče,če bi bilo vse narejeno,kot bi moralo biti(Grindhouse),bi bilo še v redu,ampak ta film sam je nenormalno zanič,sej 1/2 je v redu,ampak druga polovica je pa porazna.Drugač pa nad vlogo Tarantina v tem filmu sploh nisem presenečen
12. september, 2007 ob 7:56
Res bi bilo kul, če Tarantina-igralca ne bi bilo v teh filmih. V Planetu terorja je sploh moteč z najbrž najslabšo predstavo od vseh. Ampak saj lahko to spregledamo … Drugače Planetu kaj manjka? Vse se zdi gladko, za kamero in pred njo. Filmska zabava, nič manj. Ne razumem xyz-jev. (Pa brigata me imena! Sploh sem večji fan drugih režiserjev in drugačnih filmov, ampak če je film super, navijam zanj.)
12. september, 2007 ob 9:09
Deaf proof je boljši film! Tudi Grindhouse!
12. september, 2007 ob 10:28
Zgodba PT res širša od DP, ampak bolj plitva, infantilna. “Taglina”: two against the world, connecting the dots, jo dobro povzameta. Nisem se domislila True Romance, ampak zgodba se res sumljivo enako zaplete in konča, čeprav tam poba preživi.
12. september, 2007 ob 10:42
Tarantinov vajenec! Kako lahko pišete takšne stvari? Leta 1992 (El Mariachi in Reservoir Dogs) je bila “situacija” podobna kot je zdaj. Edino če mislite da je The Wizard poleg tega da je vajenec še neumen in se ni v petnajstih letih nič naučil.
Zdi se mi da v času Kubrickov Lolite (današnji)MPAA sistem ocenjevanja in oznak še ni obstajal. Vsi (studijski) filmi pa so morali spoštovati Production code.
12. september, 2007 ob 11:36
T. in R. bi sam obravnaval bolj ločeno, čeprav imata veliko skupnih točk. Rodriguezovi filmi se mi nikoli niso zdeli pretirano story-driven.
Bi se pa še malo ‘obesil’ na Tarantina. Morda je bil problematičen ogled nekaterih njegovih intervjujev. Namreč dialogi… Vsekakor so 1A, vendar je zanimivo, da lahko prepoznaš Tarantinove besede že v dveh povedih. Kljub množici posnemovalcev. To pomeni, da skoraj enako govorijo roparji v Psih, morilci v Šundu, kung-fu pretepačice v Billu in nazadnje bejbike iz Californije. Nekako si predstavljam, kako bodo tudi vojaki v Inglorious Bastards ždeli v kafiču in klepetali. Izjema je Jackie Brown, karakterji so toliko njegovi kot od Elmorja Leonarda.
Ni mišljeno kot kritiziranje, scenariji so boljši od 99% drugih, small talk je njegov zaščitni znak. Gre pa zato toliko večja kritika njegovemu nastopanju. Nekaj je zanič igra, drugo je poudarjanje zgoraj opisanega občutka - da skozi igralce govori on. Tako mi je njegova pojava v Smrtno varnem kljub manši minutaži bolj moteča.
Kubrick pa.. Čeprav so bile omejitve hujše, malokdo danes uspe posneti zgodbe s tako intenzivnimi občutki. ‘Ples v dežju’ je veliko bolj neugoden kot katerokoli klanje Roba Zombia. Takisto blodnje Jacka Nicholsona. Izjema je Lolita, zaradi cenzure se zgubi bistvo zgodbe, poželenje lahko zmotno zamenjamo z ljubeznijo. V tem oziru je remake bolj uspešen. Spolnost je bila pač vedno manj sprejemljiva od nasilja in krvi.
13. september, 2007 ob 12:49
Kubrick je edinstven … Upam, da bo Kinoteka še enkrat vrtela Odisejo na jesenski retrospektivi ZF-filmov, ker to bi bil DOGODEK.
15. september, 2007 ob 1:07
Jaz potrpežljivo čakam na Grindhouse dvd, upam, da bom deležen te sreče.