Odkar smo neodvisni, smo doživeli kar lepo število obiskov tujih državnikov. Niti Bush in Putin nista manjkala in si gledala v oči, kar je vsaj Američan smatral za pomembno. Seveda bi hoteli tudi veljati za evropsko prestolnico. To tudi govorimo, vendar nam še kar nekaj manjka. Denimo, gostovanja velikih dirigentov. Koliko vode preteče, preden doživimo kakšnega Kleiberja, pred leti, ali sedaj Mehto. Tako kot pri kupovini sijajnih in dragih košarkarjev ali nogometašev, tudi za tuje dirigente ni veliko denarja. Bodimo srečni, ko poslušamo, kot smo sedaj, kakšnega takega, kot je Indijec evropske kulture, Zubina Mehto. Dirigiral je Schubertovo takoimenovano Veliko simfonijo - prvovrstno! Ni velik kot lirik, nepozabno pa tolmači skrito moč in veličastnost. Dvorana Cankarjevega doma je bila polna, drugače pogosto tudi ni. Rabimo torej tudi veliko poslušalcev, da bi si bolj pogosto privoščili velike dirigente. Zanimivo bi bilo vedeti, kdaj bomo to dosegli in ali bomo sploh. Z vseh strani in vseh gostišč doni človeku nasproti nekaj čisto drugega. Če je dobro, ne vem, je pa hrupno. Odločali bomo sami, seveda tudi meceni – firme, ki so šele od nedavnega dojele, da si tudi tako povečujejo ugled. Zadeva je popolnoma samostojna, če ne bomo imeli velikih kulturnih imen, bomo še vedno dobri za vojaške izlete v Afganistan in druga razrvana mesta. Toda zapomnimo si, da si samo s tem mednarodnega slovesa ne bomo pridobili. Moramo biti tudi prestolnica! Brez Mehte in njemu enakim ne bomo to postali, evropska prestolnica že ne.

Jurij Gustinčič