Pred kakim tednom je za hip kazalo, da so se nekateri politiki v Sloveniji streznili. Glas razuma je najprej prišel iz vlade. Iz Nove Slovenije - stranke, ki jo vodi finančni minister Andrej Bajuk. Presenečenje je bilo nadvse prijetno. Nova Slovenija se je zavzela, da bi Slovenijo razdelili na “samo” šest pokrajin, namesto na 16, kolikor jih je doslej predlagala vlada. Ne glede na morebitne simbolne motive (prekrivanje škofij in pokrajin) je bila poteza izjemno simpatična. Za trenutek se je zdelo, da je zmagal razum. A trajalo ni dolgo.

Predsednik vlade je včeraj, po končanem sestanku s predstavniki vladnih strank sporočil, da bo vlada vztrajala pri svojem predlogu. Ne samo to, dejal je, da bi bilo bolje, če bi imeli morda celo kakšno pokrajino več, v primeru, da bi si kaj takšnega zaželelo ljudstvo. Modrost nad modrostmi. Nejasno je sicer zakaj potem sploh potrebujemo politiko - mogoče zaradi korupcije, a to je neka druga tema - saj bodo ljudje tako ali tako sami določili vse, kar si želijo. A predsednik vlade že ve kaj govori.

In Nova Slovenija? Kot smo morali pričakovati je popolnoma počepnila. Do konca. Minister za finance, ki je še pred kratkim govoril, da je veliko število pokrajin neprijeten finančni zalogaj, je po novem prepričan, da je povsem vseeno koliko pokrajin imamo. No, še vedno je menda bolje 14 kot 15, ampak če bi Janša rekel, da jih rabimo 16 bi gotovo pristal tudi na to. Ali na 17, saj je vseeno. Politična realnost je pač takšna. Če ti na eni strani zvijajo roke na terenu in na drugi Janez Janša, je življenje res težko.

NSi bi v primeru, da bi vztrajala postala izdajalka. Posebej v trenutku, ko je vlada ostala brez treh ministrov in dodatnega problema res ne potrebuje. Poleg tega je na idejo NSi o šestih pokrajinah takoj reagirala opozicija. Pavel Gantar je celo pozval k nekakšnemu oblikovanju “koalicije treznih”. Malce pozno, saj je tudi prejšnja vlada ob pokrajinah vedno omenjala strašljivo visoke številke. A kljub temu - tudi za njih velja enako kot za NSi - bolje pozno kot nikoli. Vendar je zdaj ta poizkus racionalne politike propadel.

Slovenija bo imela nekaj sto občin in več kot deset pokrajin. Kdo laže, da je Slovenija mala. Ni mala, ni mala … Dokaz za to je na dlani, če si kdo zaželi pokrajino, jo dobi. Prostora, ljudi in denarja je dovolj za vse. In kar je najbolj pomembno; v Sloveniji se spoštuje ljudska volja. Ne glede na to ali je to smotrno ali ne. Tako vsaj je mogoče razumeti vlado in njenega prvega moža. Seveda tudi v tem sistemu obstajajo izjeme, vendar so tu samo zato, da potrjujejo pravilo. Tako kot je to pač v navadi.

Izjema je Ljubljana. Samo tu se namreč pojavljajo neke nenavadne težave. Ni povsem jasno ali naj bi bila Ljubljana posebna enota ali ne. Le zakaj? Razlaga, da v Ljubljani trenutna vladna koalicija še dolgo ne bo zmagala, je gotovo samo natolcevanje in to, da vlada glavno mesto kaznuje, ker se premier ne razume z županom, že ne more biti resnično. Res je sicer, da ga ne doživlja kot župana največjega mesta, temveč kot pomembnega političnega nasprotnika, ampak to z vladnim ravnanjem že ne more biti povezano.

Vlada je namreč ljudska in takšna bo ostala. Pokrajine so samo način kako odločanje čim bolj približati ljudstvu. Bolj ko bo to uspelo, boljše bo. Razvojne priložnosti bodo večje in življenje prijaznejše. Celo stroški javne uprave bodo nižji, kljub temu, da bo uradnikov precej več. Nerešeno vprašanje je samo razmejitev bodočih pokrajin. Tu se utegnejo stvari zaplesti, čeprav bo vlada tudi glede tega upoštevala ljudski glas. Kar ne bo lahko, saj ima vsaka morebitna pokrajina vsaj nekaj “Joškov Jorasov”.

Tudi to zgodovinskega projekta regionalizacije Slovenije seveda ne more več zaustaviti. Vlada se je odločila in vsako popuščanje glede njene odločitve bi ji lahko samo škodilo. Tega se zavedajo vsi koalicijski partnerji. Po novem tudi NSi, ki je trenutno slabost dobro prestala in se spet počuti odlično. Konec koncev odločitev za totalni populizem ni bila težka. Precej težje bi bilo menda vztrajati pri predlogu šestih pokrajin. Kajti vsako dvorišče si v Sloveniji želi postati krajevna skupnost, vsak zaselek občina in vsaka dolina pokrajina.

Vprašanje, ki se ob tem postavlja je pravzaprav enostavno: ali je ljudstvo res tako slepo?

Jani Sever