Da predsednik vlade hkrati zamenja tri ministre, ki ne vedo kaj se jim je zgodilo, a vseeno istočasno podajo odstopne izjave ter da istega dne zamenja še direktorja Sove, je dovolj šokantno samo po sebi. Je radikalno in zahteva pojasnila. A precej bolj šokantno je, da predsednik vlade tega skorajda ne komentira, da na to reče samo - nič posega, vse je v redu, le malo menjamo utrujene igralce, ki so doslej zelo dobro igrali. Podobno je Janez Janša kot premier ravnal že večkrat. In včasih je tudi delovalo. A ponavljanje iste strategije je vedno manj uspešno.

Spomnimo se samo nekaterih najbolj neprijetnih zanikanj realnega stanja. Na začetku je predsednik vlade, ki je izvedla pokojninsko antireformo, vsem zagotavljal, da to ni nič tragičnega. Kljub temu, da so mu praktično vsi ekonomisti in evropske inštitucije svetovali naj tega ne počne ter da so bili kasneje do te odločitve izjemno kritični, je Janša vztrajal. Upokojenci in sindikati so bili zadovoljni. Kot tudi mnogi, ki računajo, da se bodo kmalu upokojevali. Premier je brez težav preživel celo izjavo, da glede tega vprašanja tam nekje do leta 2020 ne bo treba storiti praktično ničesar.

Pred kratkim je predsednik slovenske vlade podobno reagiral na podatke o povišani inflaciji. Dejal je, da se ne godi nič zaskrbljujočega, da stopnja inflacije, ki se viša ni nič posebnega. Po svoji navadi se celo ni mogel izogniti napadu na svoje predhodnike, češ - ko smo pred leti imeli precej nižjo gospodarsko rast in hkrati višjo inflacijo, se zaradi tega nihče ni razburjal. Mimogrede, ob tem je Janša brez težav povsem pozabil, da se je ravno v obdobju, o katerem je govoril, inflacija hitro zmanjševala in da se sedaj viša in da so tudi tu, kot običajno povsod, predvsem pomembni trendi.

Ti so neizprosni. Po treh letih vladanja vedno manj ljudi verjame sprenevedanjem vlade. Reakcije javnosti so bile ob inflacijski zadregi vladnim interpretacijam zelo jasno nenaklonjene. Še manj verjetno je, da bi lahko predsednik vlade ob radikalni rekonstrukciji vlade leto dni pred zaključkom mandata še računal na to, da bo kogarkoli prepričal v to, da se ne dogaja nič posebnega. Razen seveda sebe. To se morda sicer zdi najbolj enostavno. A če predsednik vlade misli resno in pri njegovih besedah ne gre samo za igro namenjeno javnemu mnenju, bi morali biti vsi še toliko bolj zaskrbljeni.

Janez Janša vladno koalicijo obvladuje in je prepričan, da jo bo obvladoval do konca svojega mandata. Najbrž ima prav. Za vsako izmed vladnih strank bi bila odločitev, da zapusti koalicijo, vsaj izjemno tvegana. Pa tudi nobena izmed opozicijskih strank si leto dni pred volitvami ne želi v vlado. Vendar to vladi še zdaleč ne zagotavlja miru. Vse stranke koalicije bodo namreč v prihodnjem letu iskale predvsem načine, kako vzpostaviti razliko do prve vladne stranke in to, da SDS podpora v javnosti vse preveč strmo pada, jim bo to strategijo samo olajševalo.

Težave predsednika vlade so že tu. Povsem jasno je namreč povedal, da si želi čim hitreje dobiti nove ministre, tako da bo vlada lahko nemoteno nadaljevala z delom. Vendar to, vsaj v primeru NSi in SLS ne bo tako lahko. Ne le, da je glede tega procedura v Sloveniji precej zapletena, predvsem je težava v tem, da bo težko dobiti dobre kandidate za ministre. To se je že pokazalo, čeprav je premier pritisnil na NSi in SLS, ki morata, če želita ohraniti resorje, hitro najti zamenjavo za odstopljena ministra. Ni sicer dvoma, da jim bo to uspelo. Drugo vprašanje pa je, kdo bo na takšno vlogo pristal.

Poskus Janeza Podobnika, da bi v to, da prevzame ministrstvo prepričal svojega tekmeca za mesto predsednika SLS Bojana Šrota, ni bil uspešen. Kar je dovolj dober znak, da je Šrot izkušen politik. Prav tako je težko verjeti, da bi iz Bruslja prišla reševat ministrstvo za znanost Ljudmila Novak. A zdi se, da Janši tovrstne zadrege na nek način celo ustrezajo. Morda bi se mu zdelo še najbolj pripravno, da koalicijski partnerici v kratkem ne bi uspeli najti zamenjav. To bi SDS omogočilo, da poskusi z nadstrankarskimi kandidati, ki bi bili blizu SDS. In vendar. Ali to Janša sploh potrebuje? Oziroma ali se ne bi moral ravno tega najbolj bati?

Zdi se, da bi mu bolj kot ambicija po čim bolj popolnem obvladovanju - v tem primeru vlade - koristilo malce odkritosti. Prihodnje leto zanj namreč nikakor ne bo lahko. In zatiskanje oči pred težavami, ki so očitne, v nobenem primeru ne more voditi na pot njihove razrešitve.

Jani Sever