Liberalci za liberalca
24. avgust 2007 ob 19:23 | Denis Sarkić |Predsedniški kandidat Mitja Gaspari je poleg LDS-ovih evropskih poslancev Jelka Kacina in Mojce Drčar Murko danes na novinarski konferenci v svoji pisarni gostil tudi evropskega poslanca in vodjo britanskih liberalcev v evropskem parlamentu Andrewa Duffa iz skupine ALDE. Andrew Duff je v poslanski skupini Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (ALDE) zadolžen za vprašanje evropske ustavne pogodbe in bližnje medvladne konference. Duff je v svojem in imenu liberalcev podprl kandidata Gasparija za predsednika republike, povedal pa je tudi kakšna so v EU pričakovanja od novega vodje slovenske države.
Gaspari in Duff odgovarjata na vprašanja:
Gaspari: “Moj profil razmišljanja in pa življenja ni omejen na eno temo in tudi, če bi imel možnost biti predsednik, se ne bi omejil na tisto kar sem do zdaj največ v življenju delal - to je bila ekonomija.”
Celotna novinarska konferenca liberalcev in Gasparija za sladokusce:
Duff: “V veliko veselje mi je, da sem danes tukaj in izrečem besede podpore v imenu britanskih liberalcev …”
Denis Sarkić
25. avgust, 2007 ob 1:08
Mi je Gaspari od ‘velikih 3′ še najljubši kandidat. Predvsem najbolj samostojen. Če koga moti njegova že pregovorna dolgočasnost; za ostale zadeve obstajajo najrazličnejši talent-showi. Kar se tiče g. Duffa in če se izognem humorju, slabšega retorika bi LDS težko našla, le s težavo sem spremljal verzijo za sladokusce, verjetno je podaljšal konferenco za 15 min. Pomembna je predvsem vsebina, mi pa to delno razloži, zakaj so liberalci v VB bl marginalna politična skupina.
25. avgust, 2007 ob 1:24
V bistvu cel car da je pršu v evr, parlament!
25. avgust, 2007 ob 3:49
Britankse Liberalne demokrate v “marginalnost” (torej tretje mesto na volitvah) v prvi vrsti potiska večinski volilni sistem.
25. avgust, 2007 ob 8:26
Carlos, mi je popolnoma jasno, da rezultati stranke niso odvisni od jecljanja enega člana, kakšen stavek treba jemati z rezervo. Večinski volilni sistem seveda preferira 2 stranki oz. vodi do zmage le ene, kar pa ne pomeni, da je uspeh/preboj tretje nemogoč (četudi precej neverjeten). V primeru nadaljnih Britanskih invazij na tuja ozemlja, kdo ve? In kar se tiče odločanja na nacionalni ravni, lahko v tem primeru napišemo marginalnost kar brez navednic. Me pa navdušuje očitno veliko večja stopnja politične kulture, pri nas politik na ta način ne bi uspel niti na lokalni ravni. Še 1x bravo!
25. avgust, 2007 ob 11:00
Če liberalci zmagujejo no volitvah, niso več liberalci. 40% ail 50% prebivalstva ne more biti liberalnega.
26. avgust, 2007 ob 11:22
Ali lahko Gasparija v političnem kontekstu imenujemo liberalec?
Skoraj vsi politični tabori z izjemo fašizma, komunizma in versko-političnega fundamentalizma se po potrebi poslužujejo stališč liberalizma in jih predstavljajo kot lastne dosežke ter lastno politiko. Posledica tega je nejasnost in politična obraba pojma ter pomena “liberalizem”.
Med teoretiki in strankami, ki se označujejo za predstavnike liberalizma obstajajo temeljne razlike in nezdružljiva nasprotja, ki prispevajo k popačeni in izkrivljeni predstavi ideje liberalizma.
Temeljna pomota pri (ne)razumevanju liberalizma je enačenje na “ekonomskem liberalizmu” temelječi ideologiji
liberalizma ( pod ideologijo razumemo duhovne tvorbe, ki razlagajo in tolmačijo družbo, družbeno ureditev, možnosti in nujnosti njenega razvoja, za razliko od teorije, katere namen je razlaga, je ideologija usmerjena v zameglevanje in prekrivanje katerega namen je upravičevanje prisile, oblasti, oblike vladavine ) in “politične teorije” liberalizma. Tako sta se predstavnika sicer konzervativne politike Margret Thatcher in Ronald Reagen javnosti predstavljala tudi kot zagovornika “klasičnega liberalizma”.
Predvsem v času gospodarskih in družbenih sprememb in kriz se zgodi, da se predstavniki konzervativne politike in avtoritarne države zavzemajo za “ekonomski liberalizem” ter obrnjeno, predstavniki političnega liberalizma pa za konzervativno ekonomsko politiko ter ekonomski intervencionizem.
Tako se je T. Hobbes, ki je zagovarjal avtoritarno državo, zavzemal za ekonomski liberalizem, medtem ko je J. Locke, ki velja za velikega političnega liberalista bil ekonomsko “neliberalen”. Med vojaško diktaturo v Čilu se je izvajala zelo liberalna ekonomska politika, kar je privedlo do gospodarske rasti ampak tudi do masovne revščine in propada malih podjetnikov. Za še bolj očitno nasprotje je šlo v nacionalsocilistični Nemčiji, kjer je nacistična politika bila usmerjena v uničenje ideje liberalizma ter njegovih pojavnih oblik v državi ter družbi, na drugi strani pa je krepila principe liberalne ekonomije, ter odpravila kolektivno delovno pravo in sindikate.
Torej na podlagi katerih dejanj lahko Gasparija v političnem kontekstu označimo za liberalca? Morda na podlagi pripadnosti “blagovni znamki” LDS, katere ime namiguje, da naj bi šlo za liberalno stranko v smislu politične teorije liberalizma? Menim, da takšno poenostavljno pisanje o Gaspariju kot “liberalcu” meče slabo luč na “liberalizem”, ki v svojem bistvu pomeni nasprotje avtoritarno totalitarnim političnim teorijam ter družbenim praksam. Takšno pisanje ustvarja popačeno podobo “liberlizma” ter otežuje razvoj liberalizma ter liberalnih, neavtoritarnih vrednot v Sloveniji.
26. avgust, 2007 ob 15:40
Dobro utemeljeno razmišljanje, necnec.
27. avgust, 2007 ob 10:37
Razlike med ekonomskim in političnim liberalizmom ni. Brez enega ni drugega. Če imaš opravka s tistimi, ki bi sami sebe radi videli kot “politične liberalce”, pa zagovarjajo socialistično ekonomijo; tedaj imaš opravka s filozofskimi socialisti. Če pa imaš opravka s tistimi, ki bi jih filozofski socialisti radi imenovali zgolj za “ekonomske liberalce” pa imaš opravka z npr. Kitajci.
Mitja Gaspari doslej ni ustrezal opisu liberalca; načelno je bil bližje filozofskim socialistom. Liberalci oziroma klasični liberalci so npr. Dr. Ljubo Sirc, Mićo Mrkaić in deloma tudi Jože P. Damijan (ki je nekoliko v filozofskem socializmu).
27. avgust, 2007 ob 10:38
Klasični liberalci domujemo tule -
http://www.liberalci.eu