S Hrvaško nam nekako ne gre in ne gre. Nekako ne pridemo skupaj, če uporabim besede večnega zunanjega ministra. Zdi se, da je na delu slovensko-hrvaški paradoks: bolj ko si vladi izrekata poklone o prijateljstvu, bolj škripa. Bolj ko sta vladajoči garnituri podobnih političnih barv, bolj se oddaljujejo rešitve. Bolj ko se bližajo volitve, bolj so problemi usodni. Bolj ko se prepiramo, več slovenskih politikov letuje na Hrvaškem. Je pa letos dokaj nepričakovano neznano kam poniknila maksima, ki je veljala dolgih 15 let: ribiči Piranskega zaliva, nabrusite osti za avgust. Letošnji avgust je bil namreč z incidenti skromen. Kolikor je znano, je terjal komaj 50 ribiških mrež. Na hrvaški strani. Pa še o teh si vladi – zanimivo – nista nič žugali, nič grozili. Politikov ni bilo zraven ne tako ne drugače. Vladi imata torej božji mir za dogovor o meji. A kaj ko tudi zelo zelo malo časa. Hrvaški vladi so pred jesenskimi volitvami šteti dnevi, slovenska pa se kmalu takim banalnostim ne bo mogla posvečati, saj bo načelovala Uniji. Janša in Sanader sta torej obdobje, odkar sta premierski dvojec, pač slabo izkoristila. Zdaj ju prehiteva čas. Pa vendar ni mogoče reči, da nista storila nič. Pač. Uspelo jima je pokopati idejo o dogovorni rešitvi sporov, ki sta se je državi oklepali polnih 15 let. Mejo med Slovenijo in Hrvaško bo očitno določil nekdo tretji. Če se kakšen kreativec v Zagrebu ali Ljubljani ne bo domislil česa pametnejšega, bo presojalo sodišče v Haagu. Jasno, na podlagi mednarodnega prava, ki Sloveniji – in to je menda vsem jasno – niti približno ni pisano na kožo. Iz nobene konvencije namreč ni mogoče razbrati apriorne, naravne pravice Slovenije do teritorialnega izhoda na odprto morje ali do celotnega Piranskega zaliva. In od tod pobožna želja, da bi sodišče pri razsojanju upoštevalo tudi načelo pravičnosti. A se mora s tem načelom strinjati tudi prijateljska Hrvaška. S katero pa – če zopet zlorabim ministrovo misel - nikakor ne pridemo in ne pridemo skupaj.