Nacional je poročal, da sta se hrvaška in slovenska vlada dogovorili. O meji med državama naj bi odločalo Mednarodno sodišče v Haagu. Vsi vpleteni so novico promptno zanikali. No, zanikali so predvsem, da naj ne bi bilo nikakršnega tajnega dogovora. Vsaj zaenkrat. Hkrati se je potrdilo, da bo v nedeljo res prišlo do srečanja med Janezom Janšo in Ivom Sanaderjem na Bledu. Še prej se bo Sanader sestal s hrvaškimi političnimi voditelji. Podobno kot je to že storil Janša v Sloveniji. Teren za dogovor je torej pripravljen.

Novica, ki je izšla v Nacionalu je bila seveda namenjena hrvaški javnosti. Videti je skoraj kot da gre za psihično pripravo na nekakšen dogovor, ki naj bi sledil. Hrvaška je, po interpretaciji Nacionala, dosegla tako rekoč vse. In še za povrh - za še boljšo preparacijo javnega mnenja - dogovor je omogočil napredek Hrvaške kot kredibilne in gospodarsko uspešne države. Sliši se kot najbolj poceni vladni PR. Posebej ker se je novica pojavila skorajda tik pred hrvaškimi parlamentarnimi volitvami. Kdo ne bi bil navdušen. Na Hrvaškem seveda.

V Sloveniji je zgodba nekoliko drugačna. A tudi tu jo je mogoče razumeti kot izvrsten PR prispevek istega avtorja. Novica je namreč tu delovala kot nekakšen lakmusov papir, ki je beležil sprejemljivost takšnega morebitnega dogovora med obema vladama oziroma državama. In rezultat? Za slovensko javnost in politiko je bilo pisanje Nacionala sicer nekoliko bolj neprijetno. Vendar žolčnih odzivov skorajda ni bilo. Razen Jelinčičevega. Vsaj zaenkrat je “Nacionalov dogovor med vladama” prestal preizkušnjo.

Se nam torej obeta veliki premik - ali vsaj odločilni korak k takšnemu premiku - v slovensko-hrvaških dogovarjanjih okoli določitve meje? V to skoraj nihče ne verjame. Izkušnje preteklih let so slabe, hkrati pa nad dogovarjanjem vedno visi tudi teža bližajočih se volitev v eni ali drugi državi. A zdi se, da je tokrat mogoč tudi drugačen scenarij. Bližajoče volitve so konec koncev lahko tudi argument, da se nekaj zgodi in ne le, da se ne more zgoditi in po mirnem poletju so miroljubne rešitve videti toliko bolj mogoče.

Če zlonamerno predpostavimo, da sta Janša in Sanader res tako dobra zaveznika ali celo prijatelja, da sta se že pred leti dogovarjala kako pomagati drug drugemu pred volitvami, zakaj njuna bližina ne bi prinesla še enega takšnega dogovora. Tokrat namesto o incidentih, o mednarodni arbitraži pred sodiščem v Haagu. Sanader bi to lahko doma, tik pred volitvami, interpretiral kot veliko zmago. Z nekaj spretnosti pa bi to lahko storil tudi Janša. Konec koncev je vsak premik k rešitvi mejnega spora s sosedo lahko samo dobrodošel.

Da je zadeva resna, bi bilo mogoče sklepati tudi iz novice, ki so jo danes objavile Finance. Gre še za en PR dogodek v organizaciji dvojca Janša - Sander. Slovensko gospodarstvo se bo septembra predstavilo kot partner na Zagrebškem velesejmu. O nastopu, za katerega pripravo naj bi bilo na voljo rekordno malo časa, sta se predsednika vlad dogovorila junija. Slovenija pa naj bi se v organizaciji gospodarskega ministrstva v Zagrebu predstavila s tehnološkimi presežki našega gospodarstva.

Sliši se malce socialistično. A če bo imelo pozitiven učinek na javno mnenje (predvsem na Hrvaškem), je najbrž mogoče reči, da se nenavadni strošek promocije splača. Pravzaprav je še najbolj čudno, da so vsi PR poskusi namenjeni samo hrvaški javnosti. Kot da bi bilo v pravičnost dogovora potrebno prepričati samo tamkajšnje ljudi. Kot da se bo slovenska javnost tako ali tako morala sprijazniti s kakršno koli rešitvijo. Kar je pravzaprav blizu resnice. Glasovi Jelinčiča ali Jorasa tu kakšne odločilne teže pač nimajo.

Za slovenske politične stranke se zdi, da vsaj približno razumnim rešitvam ne bodo nasprotovale. Največja neznanka glede tega je seveda SLS, kjer besede Marjana Podobnika in Joška Jorasa vendarle nekaj štejejo. Za povrh je SLS vladna stranka. Kar pa po eni strani pomeni, da je zato njena moč večja, a po drugi se morajo zaradi tega tudi bolj prilagajati. Odhod SLS iz vlade si je namreč v vsakem primeru zelo težko predstavljati. Kljub temu, da Janez Podobnik še vedno rad govori o celovitosti Piranskega zaliva.

Rešitev, ki se napoveduje je vsaj videti razumna. Arbitraža o celotni meji v Haagu morda res pomeni predvsem zmago hrvaških aspiracij in argumentov. A izhodov, ki so na voljo itak ni na pretek in vsi so bolj ali manj slabi. Hrvaška vlada se sicer lahko hvali s tem, da je pokopala dogovor Drnovšek - Račan in da je sodišče v Haagu kot institucijo za reševanje spora predlagala prva. Vendar si kakšen uspeh lahko pripiše tudi slovenska vlada. Nič posebnega. Samo, da se spor končno rešuje in da naj bi se odločalo o celotni meji.

Konec koncev je to tisto, kar je pomembno. Kakšen bo rezultat pa bo - v primeru, da do dogovora res pride - znano šele čez nekaj let.

Jani Sever