Danes so me ob 7 h zjutraj poklicali s francoskega radia Radio France Culture, za javljanje v živo. Zadnjih 5 let me vedno pokličejo konec avgusta, v času festivala Mladi levi in vedno mi zastavljajo ista vprašanja. Kaj je se je v Sloveniji na področju kulture spremenilo odkar smo samostojna država in kaj odkar smo v EU? In vedno jim odgovorim isto. Nič posebnega. In kje se to pozna? Morda ravno v odnosu do sodobnih umetnosti. Medtem, ko je odnos do sodobne umetnosti v razvitih zahodnih državah izjemno pozitiven: države jo bogato financirajo, in publika masovno konzumira, ko lahko rečemo, da je tam v centru dogajanja, je v manj razvitih državah sodobna umetnost še vedno nekako na periferiji. Lahko bi rekli, da je odnos do sodobne umetnosti nekakšen lakmusov papir stopnje demokratizacije neke družbe. Države se je bojijo, ker pogosto razpira pomembna in morda tudi nezaželjena družbena vprašanja in publika se boji, ker da je preveč hermetična, inovativna in da je slučajno ne bo razumela. Morda so prav Bunker predvsem pa festival Mladi levi vsaj malo prispevali k drugačnemu pojmovanju sodobnih umetniških praks, ko Mladi levi konec avgusta zavzamejo mesto in sodobno umetnost prestavijo v center dogajanja, ko se začno razpirati meje in premikati prag tolerance in razumevanja ne samo do sodobnega arta, ampak tudi do drugačnega, tujega, nenavadnega. In ko gledam polne dvorane in publiko ki očitno uživa v odkrivanju, da sodobna umetnost ni nujno na smrt zatežena ali dolgočasna, spoznavam, da se je do sodobne umetnosti spremil vsaj odnos publike.

Nevenka Koprivšek