Ker se nekateri izmed vas niste mogli ali niste želeli udeležiti letošnjih romanj na slovesnosti v Marijine cerkve vam na Vesti z velikim veseljem objavljamo letošnje misli in govore slovenskih nadškofov in škofov, ki so jih prebirali udeležencem mašnih slovesnosti ob dnevu in prazniku Marijinega vnebovzetja.

In tudi zato, da spletna publika in verujoči prek interneta ne bi zamudili ali spregledali kakšne modre misli naših cerkvenih dostojanstvenikov. Pravo večerno branje, po prijetnem izletu, morda namakanju v vodi ali prespanem dnevu.

Nadškof in metropolit Alojz Uran na Brezjah, Slovenija Foto: Denis Sarkić/Vest

Govori škofov (po abecedi):

Št. 117/07
Ljubljana, 14. avgust 2007

Praznik Marijinega vnebovzetja – 15. avgust, Sveta Gora
Nagovor koprskega pomožnega škofa, msgr. dr. Jurija Bizjaka

Dragi bratje in sestre, dragi Marijini častilci! Slavimo Marijino vnebovzetje in se veselimo njenega slavnega poveličanja. Z veliko radostjo oznanjamo resnico, da je Kristus svojo Mater ob koncu njenega življenja z dušo in telesom vzel k sebi v nebesa. Naša nebeška Mati si je takšno nagrado zaslužila, saj je bila že ves čas svojega življenja na zemlji milosti polna in zato na svoj način v raju. Vsak človek, lahko rečemo, ki živi v Božji milosti, že na zemlji v sebi nosi košček raja. Marija je bila polna milosti, ker je bila polna treh Božjih kreposti: polna vere in upanja ter ljubezni.

Marija je bila polna vere, ker je verjela najprej nebeškemu Očetu, ki je k njej poslal nadangela Gabriela in ji oznanil, da bo postala Božja Mati: »Blagor ji, ki je verovala, zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod« (Lk 1,45). Tako jo je blagrovala sorodnica Elizabeta, ko jo je Marija obiskala. Potem je verjela Božjemu in svojemu Sinu Jezusu, ki ji je že dvanajstleten, najden v templju, odgovoril: »Kaj sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta« (Lk 2,49). In končno je verjela Svetemu Duhu, ki ga je skupaj z apostoli pričakovala (Apd 1,14) in prejela na binkoštni dan (Apd 2,1), kakor beremo v Apostolskih delih.

Iz Marijine žive vere je raslo njeno trdno upanje in zaupanje, ki ga je najlepše izrazila najprej s svojim odgovorom nadangelu Gabrielu: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Naslednji izraz njenega silnega zaupanja vre na dan iz naročila v Kani Galilejski: »Kar koli vam poreče, storite« (Jn 2,5). Največji dokaz njenega brezmejnega zaupanja v Sina pa je njena navzočnost pod križem in Kristusove besede apostolu Janezu: »Glej, tvoja mati« (Jn 19,27). S svojo trajno zvestobo in svojim brezkončnim zaupanjem v Gospoda je dosegla, da ji je Kristus kot materi zaupal svojega učenca in z njim vse svoje učence in vso svojo Cerkev.

Največja med tremi Božjimi krepostmi pa je ljubezen, ki je napolnjevala vso Marijino čisto dušo in vse njeno blago srce. Marijina brezmejna ljubezen do Gospoda je najlepše privrela na dan zopet pri srečanju z Elizabeto, v Marijinem odgovoru na Elizabetin pozdrav, v njeni edinstveni hvalnici, ki nima primerjave: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Zveličarju. Zakaj ozrl se je na nizkost svoje dekle, kajti glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi. Zakaj velike reči mi je storil on, ki je mogočen in je njegovo ime sveto!« (Lk 1,46–49).

Tudi vnebovzetje spada med resnice, ki jih vsak človek prinese s sabo na svet in jih celo življenje nosi v sebi kot uresničljive slutnje. Pri zadnji večerji je Jezus rekel: »V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če bi ne bilo tako, bi vam bil povedal, ker odhajam, da vam prostor pripravim. In če odidem in vam prostor pripravim, bom zopet prišel in vas k sebi vzel, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,2–3). Kar je Kristus obljubil svojim učencem, je že uresničil s svojo Materjo in jo vzel k sebi v nebo.

Marija je Mati Kristusova, Kristus pa je Božja beseda, ki je pod Marijinim srcem postala meso. Kakor je Marija sprejela k sebi Kristusa, Božjo besedo, tako je Božja beseda, Kristus, sprejel k sebi Marijo. Nekaj tega, kar je Marija dosegla že dokončno, tudi mi lahko okušamo že tu na zemlji. V letu Svetega pisma smo še posebej poklicani, da prisluhnemo Božji besedi in jo ohranjamo in premišljujemo v svojih srcih. Kakor imamo zapisano o Mariji: »Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Potrebno nam je le pozorno uho in skrivnostni šepet Vsemogočnega se oglasi tudi v našem srcu in v naši duši.

Danes vas moram opozoriti še na eno stvar. Skupaj z duhovniki naše škofije izražam svojo zaskrbljenost ob postavitvi megazabavišča na Goriškem. Igralniška dejavnost je sporna in zaskrbljujoča, ker ustvarja več škode kot koristi. Nova Gorica je po številu odvisnikov od drog glede na število prebivalcev na prvem mestu v Sloveniji. Če bi bili dobički od igralništva tako nedolžni, kakor jih prikazujejo pri nas, se jim druge države, tudi sosednje, ne bi odpovedale. Pozivam vas, da se odgovorno vključite v javno razpravo in da upoštevate moralne in družbene razloge, ki govorijo proti temu megazabavišču na Goriškem. Amen.

msgr. dr. Jurij Bizjak
koprski pomožni škof

Št. 117/07
Ljubljana, 14. avgust 2007

Praznik Marijinega vnebovzetja – 15. avgust, Čatež – Zaplaz
Nagovor novomeškega škofa, msgr. Andreja Glavana

»Ko je brezmadežna Devica, obvarovana madeža izvirnega greha, dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo. Gospod jo je povišal v kraljico vesoljstva, da bi bila v popolnejši meri upodobljena po svojem Sinu, najvišjem vladarju in zmagovalcu nad grehom in smrtjo.«

S temi besedami je papež Pij XII. kot najvišji učitelj Cerkve leta 1950 – potem, ko je o tem povprašal katoliške škofe po svetu – razglasil resnico o Marijinem vnebovzetju, v katero je Božje ljudstvo verovalo že od prvih krščanskih stoletij dalje.

V času Jezusovega rojstva, takrat ko je Marija pred Elizabeto zapela: »Moja duša poveličuje Gospoda« in v tej hvalnici napovedala, da jo bodo blagrovali vsi rodovi, je bil 15. avgust v rimskem cesarstvu velik državni praznik. Cesar Avgust, mogočen vladar, je imel ta dan rojstni dan, zato se je po njem imenoval celoten mesec. Katoličani 15. avgusta praznujemo Marijin rojstni dan za nebesa, ki je bila z dušo in telesom vzeta v nebesa, ko je dokončala zemeljsko življenje in začela novo poveličano življenje z dušo in telesom v Božji slavi.

To, kar nam je po krstu obljubljeno in dano ter bo uresničeno ob koncu časov, je Bog v Mariji že uresničil. Zakaj je bila Marija vredna te izjeme nam govori in pojasnjuje Božja beseda nocojšnje vigilije.

Prvo berilo govori o prenosu skrinje zaveze. V Stari zavezi je bila skrinja zaveze prostor, v katerem je bila shranjena postava, znamenje zaveze in čudežne Božje navzočnosti. Ob skrinji zaveze je Božje ljudstvo doživljalo Božjo navzočnost in čudežno pomoč v bojih proti svojim nasprotnikom. Marijo v litanijah imenujemo Skrinja zaveze. Tudi ona je bila odeta v Božjo besedo. V Njej novozavezno Božje ljudstvo gleda simbol Božje pomoči v borbi proti največjemu nasprotniku – grehu. V prenosu skrinje pa gledamo njeno vnebovzetje.

Drugo berilo nam obljublja, da – če bomo hodili po Marijini poti, če jo bomo imeli za vzornico vere in življenja po Božji besedi ter Božji volji – bomo tudi mi doživeli nesmrtnost. Božja beseda nas naredi nesmrtne, saj je Jezus rekel, da bo vse prešlo, njegove besede pa ne bodo prešle (prim. Mt 24,35) in kdor bo te besede učlovečil – ohranil v sebi in jih živel – bo deležen neumrljivosti.

Evangelij pa nam govori, v čem je bila Marijina veličina. Bila je živa skrinja zaveze, ki je v sebi v moči Svetega Duha spočela in rodila Božjega Sina. Toda Jezus, Božji Sin sam, njen Sin, je povedal, v čem je njena glavna veličina. Ko je Jezus oznanjal besede življenja, je neka žena, ki ga je poslušala, prevzeta in navdušena nad bogastvom lepote ter globino besed, ki so prihajale iz Božjih ust, povzdignila svoj glas: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile« (Lk 11,27). Hotela je reči, blagor tvoji Materi, kako srečna in ponosna je lahko. A Jezus ji je odgovoril: »Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo« (Lk 11, 28). S tem je seveda hotel reči, blagor tistim, ki jo živijo in v sebi utelesijo. Ob drugi priložnosti pa se je Jezus vprašal: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje? … Kdor namreč uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati« (prim. Mr 3,33.35).

Kako si ne bi vzeli k srcu teh besed v letu Svetega pisma. Za nami je tudi tako odmeven biblični kongres o Svetem pismu Stare zaveze v Ljubljani. Marija nam je zgled poslušanja in življenja iz Božje besede.

Danes bomo obnovili posvetitev slovenskega naroda, ki smo jo prvič opravili pred petnajstimi leti iz hvaležnosti po mednarodnem priznanju slovenske države. Obnova posvetitve ne pomeni, da zmolimo določeno molitev. Izročiti se Mariji pomeni veliko več. Z njo izročamo svojo voljo in pripravljenost, da po Marijinem zgledu sprejemamo evangelij kot vodilo za svoje osebno, občestveno in narodno življenje, da sebe, medsebojne odnose in svet okoli nas preoblikujemo po evangeliju. Začeti pa moramo pri sebi. Posnemati moramo Marijo in živeti njene kreposti vere, ponižnosti in ljubezni.

Posnemati moramo njeno vero. Marija je ob spočetju izgovorila svoj odločilni »da«. V svojem srcu je kakor skrinja nosila Božjo postavo. Poslušala je Božjo besedo in jo ohranjala v svojem srcu in ostala zvesta Božji volji tudi v najtemnejših in najtežjih trenutkih. Bila je skrinja, iz katere je vsak hip prihajal Božji glas.

Marija nas usmerja h Kristusu. Njene zadnje besede, ki so zapisane v Svetem pismu, se glasijo: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5). Kje in kdaj naj izvemo, kaj nam Jezus naroča. Ko beremo in poslušamo Božjo besedo. Ko bomo besedo brali, poslušali in meditirali, bomo izvedeli, kaj Jezus pričakuje od nas. Toda branje in poslušanje ni dovolj – Božjo besedo moramo tudi živeti. Vse krize v Cerkvi so nastale, ko se Božja beseda ni dovolj brala in predvsem živela. Marija sama pravi, naj poslušamo, kaj Jezus hoče od nas, a naj to tudi storimo. Študij Božje besede ni dovolj, treba je tudi živeti. Ko Božja beseda postane Beseda življenja, jo tudi razumemo.

Istega mnenja so bili – poleg evangelija – tudi cerkveni očetje. Janez Zlatousti je trdil: »… Jezus pravi, da moramo najprej delati, šele potem učiti delati«. Delati dobro stavi pred poučevanje in tako kaže, da lahko uspešno učimo samo, če prej uresničimo, kar učimo, in nikoli drugače. Drugje Jezus pravi: »Zdravnik, ozdravi sebe.« Kdor ni zmožen dobro urediti svoje življenje in skuša vzgajati druge, je v nevarnosti, da se mu bodo mnogi posmehovali, še več – niti učiti ne bo mogel, saj bodo njegova dejanja pričala o nasprotnem kot njegove besede«.

Hkrati je dala Marija zgled ponižnega služenja in ljubezni. Takoj po spočetju z Jezusom pod svojim deviškim srcem je hitela na pomoč Elizabeti. Svet se lahko spremeni in postane boljši in pravičnejši le, če se bomo mi v moči Božje besede, zlasti Jezusove zapovedi ljubezni, trudili za večjo uresničitev ljubezni. Ne pričakujmo, da bo to kdo drug storil namesto nas.

Dragi bratje in sestre. Obhajali smo leto Svetega pisma, ki mora z vsem, kar nas je obogatilo, ostati trajna usmeritev. Živeta Božja beseda mora ostati v središču življenja. Začenjamo pa tudi leto družine. V molitvi, ki jo bomo ponovili, bomo Marijo prosili: »Tebi presveta Devica Marija izročamo naše družine.«

Vsi se zavedamo, kako je ta osnovna celica družbe in Cerkve ranjena, napadana, ogrožena in razvrednotena. Družino, ki je po Božjem načrtu skupnost ljubezni in življenja, v javnosti malo kdo brani. Mnogi pa jo napadajo. Jutri bomo v prvem berilu slišali odlomek iz Janezovega razodetja. Kača – zmaj je stregel po življenju in hotel uničiti novo življenje, ki naj bi ga žena rodila. O, kako se to življenje tudi danes med nami napada. Vsak, ki ga brani, se ga razglaša za nemodernega, nazadnjaškega in preživelega. To je pravi peklenski boj med življenjem in smrtjo. Kje je rešitev?

Tudi družina se lahko obnovi le v molitvi in življenju iz Božje besede. Božja beseda je edina luč za življenje v globoki ljubezni. Ljubezen pa lahko živi in se vzdržuje le iz medsebojnega usmiljenja, odpuščanja, spoštovanja dostojanstva in svobode vsake osebe, kar nas uči Evropa. Listina človečanskih pravic, je bila narejena po evangeliju.

Prvič pa bomo izročili Mariji tudi našo mlado novomeško škofijo. Prosili jo bomo, naj sprejme v svoje varstvo vseh 71 župnij, vse duhovnike, bogoslovce, vse redovnike in redovnice, vse župnijske sodelavce, bolnike in invalide in tudi vse ljudi dobre volje, da bi se tudi v tem delu našega naroda okrepilo Božje kraljestvo, ohranila ljubezen do domače rodne grude, volja do življenja in poglobila svetost. Jezus namreč pravi: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti« (Jn 8,51). V Mariji je to obljubo že uresničil.

msgr. Andrej Glavan
novomeški škof

Št. 117/07
Ljubljana, 14. avgust 2007

Praznik Marijinega vnebovzetja – 15. avgust, Struge
Nagovor ljubljanskega pomožnega škofa, msgr. dr. Anton Jamnik

Praznik Marijinega vnebovzetja, ki je duhovno središče meseca avgusta, je praznik krščanskega upanja. Govori nam, da življenje ni hoja v začaranem krogu, ampak da vodi v neskončna obzorja bivanja, v domačo hišo, kjer bo človek našel svoj mir in svojo polnost bivanja.

Marijina podoba ne bi bila popolna, če bi jo gledali samo v njenem zemeljskem življenju. Krščansko izročilo nam govori tudi o Mariji v nebeški slavi. Marija ni samo judovska žena, ki je ponižno in preprosto sprejela Božjo ponudbo in postala Odrešenikova mati. Marija ni samo skrbna in včasih zaskrbljena mati, ki težko žrtvuje vsa zemeljska pričakovanja. Marija ni samo mati na smrt obsojenega Sina, stoječa poleg križa, ki prav tako kot njen Sin ne razume, zakaj jo je Bog zapustil. Marija ni samo toplo središče mlade krščanske skupnosti in zvesti spomin na Jezusove besede in dejanja po njegovem odhodu k Očetu. Marija je tudi žena, ovita v sonce, z mesecem pod nogami, z vencem dvanajstih zvezd, kot jo je videl sveti Janez v Razodetju. Je dovršena podoba novega človeka, poveličana v svoji duši in svojem telesu.

Če nam je lahko v oporo Marijino zemeljsko življenje, ko vidimo, kako je v veri sprejemala dogodke, ki jih ni razumela, nam je njena sedanja slava v veselje in upanje. Današnji praznik je potrditev prepričanja, da ima življenje smisel in cilj. Govori nam, da se časno res prelije v večno, da se zemeljsko dopolni z nebeškim, da se minljivo spremeni v neminljivo. Marija je bila potem, ko je dokončala tek zemeljskega življenja, s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo, k isti slavi pa je poklican sleherni človek. Se nam zdi to nemogoče, neuresničljivo? Ali se ne kaže prav v vnebovzetju kal neskončnega v globini našega bivanja, ki nam govori o presežnosti, iskrica, ki hrepeni po polnosti luči?

Čas, v katerem živimo, si sebe predstavlja kot pluralnega, strpnega in odprtega. V vsakdanjem življenju prevladuje posvetni humanizem, ki razglaša, da je človek sam svoj gospodar. Obzorje človekovega bivanja se vse bolj krči na raven tosvetnega, kar pomeni veliko osiromašenje njegovega dostojanstva. Vsakdanja pragmatika in omamljenost z zgolj materialno uspešnostjo pogosto onemogočata, da bi človek v polnosti zaživel iz globin svoje presežnosti, ki se odraža v kulturi, umetnosti, glasbi in različnih drugih oblikah njegovega ustvarjanja. Morda bo človek prav v luči praznika Marijinega vnebovzetja le našel toliko moči in poguma, da bo presegel to filozofijo samozadostnosti in zgolj zemeljskosti ter pustil govoriti svoje srce, ki terja nesmrtnost, ki ve, da nismo ustvarjeni za smrt, marveč za življenje.

Slovenski kristjani radi prepevamo pesem Marija, skoz’ življenje. Naj Marija skozi to zemeljsko življenje naš čolnič srečno vodi k Življenju v polnosti!

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof

Brezje, Slovenija Foto: Denis Sarkić/Vest

Št. 117/07
Ljubljana, 14. avgust 2007

Praznik Marijinega vnebovzetja – 15. avgust, Ptujska Gora
Nagovor mariborskega nadškofa in metropolita,
msgr. dr. Franca Krambergerja

»Danes slavimo vnebovzetje Marije, deviške Božje Matere, ki je začetek in podoba poveličane Cerkve, trdno upanje in tolažba potujočemu Božjemu ljudstvu. Nisi hotel, da bi v grobu trohnelo telo Žene, ki je nosilo Začetniku življenja in svetu rodila tvojega učlovečenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa.«

Te besede bomo slišali v hvalospevu današnjega praznika. Z njimi Cerkev v svetem bogoslužju predstavi vsebino in teologijo Marijinega vnebovzetja.

Skozi 2.000-letno zgodovino je Cerkev o Mariji razglasila štiri verske resnice, štiri dogme, ki so vse tesno povezane z vero v Jezusa Kristusa, v njegovo skrivnost, pa tudi v skrivnost same Cerkve.

Prva in temeljna resnica o Mariji je, da je Božja mati, da je rodila Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek (koncil v Efezu leta 431 in kalcedonski koncil leta 451). To je največ, kar moremo reči o Mariji. To je korenina, iz katere raste vse drugo, kar o njej izpovedujemo in verujemo. Iz današnjega evangelija izvemo, da je Elizabeta, mati Janeza Krstnika, Marijo ob njenem obisku v mestu na Judovem, ob vstopu v Zaharijevo hišo pozdravila z besedami: »Blagoslovljena ti med ženami … In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« (Lk 1,42–43), mati napovedanega Odrešenika, Jezusa Kristusa. To resnico izpoveduje Cerkev skozi vso zgodovino, ko ponavlja: »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike …« Da, Mati Božja – kaj večjega o Mariji ni mogoče povedati.

Druga dogma o njej je, da je vedno devica – devica Marija (carigrajski koncil l. 381 in kalcedonski cerkveni zbor l. 451). Tudi ta resnica je povezana z vero v Kristusa in v njegovo skrivnost, saj nam pove, da Marija Jezusa ni spočela po naravni poti, se pravi s sodelovanjem moža, ampak je bil spočet od Svetega Duha. Cerkev naglaša Marijino devištvo pred, med in porodu Jezusa Kristusa. To ne pomeni, da Cerkev prezira ali zapostavlja naravno družinsko ali zakonsko življenje, marveč hoče povedati, da je Kristus v resnici Božji Sin, Sin Boga Očeta, ki ima svojo zemeljsko mater Marijo, v nebesih pa svojega Očeta. To resnico izpovedujemo, ko v apostolski veroizpovedi ponavljamo: »Verujem v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega, ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Device Marije.«

Tretja dogma o Mariji je, da je bila spočeta brez madeža izvirnega greha, ki jo je papež Pij IX. leta 1854 razglasil z bulo Ineffabilis Deus – Neizrekljivi Bog. S to resnico izpovedujemo, da je bila Marija v prvem trenutku svojega zemeljskega življenja, potem ko je bila po naravni poti spočeta in je zaživela pod srcem matere Ane, obvarovana izvirnega in tudi vsakega drugega greha v poznejšem življenju. V polnem pomenu besede je bila sveta Mati Božja.

Zadnja, četrta dogma o Mariji pa je njeno vnebovzetje, ki je vsebina današnjega praznika. To resnico je papež Pij XII. leta 1950 razglasil z bulo Munificentissimus Deus – Nad vse darežljivi Bog. Ko je brezmadežna Devica Marija končala tek zemeljskega življenja, je bila z dušo in telesom vzeta v nebeško slavo. Ne smemo misliti, da je bila razglasitev te resnice papeževa osebna odločitev. Pred razglasitvijo te dogme je papež Pij XII. vprašal ves svet, vse škofe Katoliške Cerkve, naj odgovorijo, ali Božje ljudstvo živo veruje v Marijino vnebovzetje. Ko je prejel odgovore svojih škofov, se je izkazalo, da svet, se pravi vsi verniki, verujejo v Marijino vnebovzetje, zato je vsebino te vere razglasil za versko resnico. Resnica o Marijinem vnebovzetju je pričujoča tudi pri pravoslavnih kristjanih, pa tudi protestantom in evangeličanom ni tuja.

Praznik Marijinega vnebovzetja dokazuje, da je Marija resnično blizu nas, da jo doživljamo kot eno izmed nas. To prihaja do vidnega izraza ob različnih pobožnostih – pri šmarnicah meseca maja, pri rožnem vencu meseca oktobra, ob romanjih za Marijine praznike, najbolj pa se to vidi na današnji praznik, ko se ob Njej zbirajo množice in ko verniki polnijo njena svetišča. Upravičeno današnjemu prazniku rečemo velika maša. Samo dva praznika imenujemo velika: velika noč, ko je Kristus z lastno močjo vstal od mrtvih in premagal smrt, in velika maša, ko je svojo mater takoj po njeni smrti obudil in jo z dušo in poveličanim telesom vzel k sebi v nebesa. Marijino vnebovzetje je za nas kristjane druga velika noč, ki nam sporoča, da se naše življenje ne izteka v prazen nič, v brezno slepe usode, marveč v vstajenje in večno življenje. Kristusovo vstajenje je za našo vero zadostno zagotovilo, da bomo tudi mi vstali in zaživeli večno življenje, vendar nam je Božji Sin z Marijinim vnebovzetjem dal dodatno zagotovilo, še en dokaz, še eno obljubo, da se bo to uresničilo tudi za nas. Ne samo On, ki je vsemogočni Bog, ampak tudi Ona, ki je samo človek, ki je ena izmed nas, je že dosegla, kar je nam vsem obljubljeno in zagotovljeno.

Upravičeno smo v današnjem prvem berilu slišali: »In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Marija v poveličanju, v nebeški slavi! In pred tem znamenjem, pred to podobo danes obnavljamo in poglabljamo posvetitev našega naroda Mariji.

Omenjeni svetopisemski odlomek nas spominja na dogodek izpred treh let, ko je bila 1. maja 2004 Slovenija sprejeta v Evropsko zvezo ali v družino evropskih narodov. Na našem ozemlju je zaplapolala evropska zastava z dvanajstimi zvezdami. Tisti, ki je to in tako zastavo predlagal, je imel pred očmi današnji odlomek iz prvega berila, čeprav se večina Evropejcev ne zaveda, da se njihovo življenje odvija pod tem Marijinim znamenjem. Sporočilo nas nagovarja, naj po Mariji pri Kristusu iščemo pravo smer za svojo prihodnost. Že papež Janez Pavel II., pa tudi sedanji papež Benedikt XVI. Evropo opominjata, rekoč: spoznaj svoje krščanske korenine, krščansko identiteto. Danes, ko obnavljamo našo posvetitev Mariji, lahko rečemo: »Slovenija, slovenski narod, spoznaj svoje krščanske korenine, svojo identiteto!« Če se evropski človek – in pri tem mislim tudi na slovenskega – odreče krščanskim koreninam in se pred Bogom zapre vase, se odpoveduje svoji prihodnosti.

Poznamo veliko starih civilizacij, ki so v svojem izobilju pozabile na temeljne človeške vrednote in na Boga, zato so šle v pozabo, so preminule in jih ni več. Mnogi zanje in za njihov obstoj sploh ne vedo. Če se človek zapre vase in pretrga zvezo z Bogom, začne poklekovati pred svoje bogove – življenjski standard, uživanje, izživljanje – in izgubi tisto, po čemer resnično hrepeni, po večnem življenju. To je kultura smrti, ki rodi razočaranje, otopelost za duhovno, sveto in zares Božje, zasvojenosti vseh vrst, brezvestno uničevanje narave … Vse to so sadovi pozabe Boga. Obnoviti posvetitev Mariji pomeni, da si v zavest prikličemo in poživimo tiste korenine, iz katerih živimo kot ljudje, kot kristjani in člani svete Cerkve, pa tudi kot slovenski narod.

Drugo, kar moramo imeti pri obnovi posvetitve slovenskega naroda Mariji, je spoštovanje človekovega življenja. Par dni pred današnjim praznikom smo v dnevnem časopisju brali o množičnih pobojih, ki so se po drugi svetovni vojni dogajali na teritoriju naše nadškofije, v okolici Maribora in na Pohorju. Gre za največje morišče v Evropi po drugi svetovni vojni. Tedanja oblast je brez sodne obravnave ubijala in morila nedolžne, ne oziraje se na narodnost, državljanstvo ali vero. To so sadovi komunizma, fašizma in nacionalizma. Morda v tankovskem jarku okrog Maribora leži 100.000 nedolžnih žrtev, na tisoče Mariborčanov leži v pohorskih gozdovih. Vse to se oglaša in nas vprašuje ter opominja, naj te zadeve vendar uredimo. Čeprav smo mali narod, imamo na sebi veliki madež, največji madež v Evropi. Nikogar ne želimo obsoditi, po zgledu pokojnega papeža Janeza Pavla II. želimo očistiti zgodovinski spomin, to pa pomeni spoznati in priznati resnico, prositi za odpuščanje in tudi odpustiti, za vse žrtve pa opraviti pietetno dejanje.

Danes, ko slovenski narod posvečujemo Mariji, prosimo, da bi bilo v našem narodu manj razklanosti, agresivne zaprtosti vase in samozadostnosti, manj sovražnosti do drugega, več solidarnosti in pripravljenosti pomagati drugemu, več spoštovanja in odprtosti do življenja, predvsem pa več vere v Boga. Naj Božja Mati s svojo priprošnjo pomaga zaceliti rane naše preteklosti!

msgr. dr. Franc Kramberger
mariborski nadškof in metropolit

Št. 117/07
Ljubljana, 14. avgust 2007

Praznik Marijinega vnebovzetja – 15. avgust, Log pri Vipavi
Nagovor koprskega škofa, msgr. Metod Piriha

Praznik Marijinega vnebovzetja je najstarejši od vseh Marijinih praznikov. Posvečen je poveličanju Božje matere. Njen Sin Jezus Kristus, ki je po njej prejel človeško telo, jo je ob koncu njenega zemeljskega življenja vzel k sebi v nebo z dušo in telesom ter jo kronal za kraljico. Tega se vedno spominjamo, ko molimo zadnji dve desetki častitljivega dela rožnega venca, ki je tebe, Devica, v nebesa vzel in ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.

Praznik Marije vnebovzete je potrditev prepričanja, da ima naše življenje smisel in cilj. Govori nam, da se časno res prelije v večno, da se zemeljsko dopolni z nebeškim, da se minljivo pretoči v neminljivo in umrljivo v neumrljivo. Marija je med vsemi ljudmi to izkusila. Ker je naša mati, bo poskrbela, da to izkusimo tudi mi.

V nebeški domovini Marija ni potisnjena na rob. Postavljena je v sredo, poleg Jezusa. V nebesa ni vzeta zato, da tam uživa v nedejavnosti. Najtesneje povezana z Bogom dobiva novo moč in novo poslanstvo. Njena priprošnja je še učinkovitejša povsod tam, kjer je potrebno. Marija dobro ve, da smo na zemlji njeni otroci, ki jih mučijo dvomi, bolezni, grehi, nevera, sovraštvo, duhovno in telesno gorje ter mnoge druge stiske. Verujemo, da v nebesih prosi in posreduje za nas.

Letos sem imel do zdaj 24 pastoralnih obiskov in birm po škofiji. Na vseh 24-ih krajih je bilo pri birmi 563 mladih. Le v redkih župnijah je bilo več krstov kakor pogrebov. Podobno je doživljal pomožni škof Jurij.

Kako velika mora biti naša prošnja k Božji materi, da bi zakonske skupnosti oblikovale svoje družine po Božji volji.

Med prvo in drugo svetovno vojno ter neposredno po njej je bila naša zemlja polna krvi. Pobitih je bilo na tisoče nedolžnih ljudi. Narod, ki ima toliko mučencev, ne sme izumreti. Njihova kri ne vpije po maščevanju, ampak po življenju in spravi.

Ker je velik del naše Primorske demografsko ogrožen, prosim vse odgovorne v naši družbi, naj storijo vse, kar je mogoče, da se stanje izboljša. Popraviti je treba, kar je v tem oziru zagrešil poprejšnji sistem s svojo zgrešeno politiko do podeželja in kmetijstva. Družino je treba zakonsko zaščititi in jo tudi materialno podpreti pri izpolnjevanju njenih nalog. Može in žene, ki so sposobni posredovati življenje, spodbujam, da bi imeli tudi po več otrok. Verjeti moramo, da je večje število otrok znamenje posebnega Božjega blagoslova. Jezus pravi: »Kdor sprejme otroka v mojem imenu, mene sprejme« (Mt 18, 5). Gotovo prispeva k premajhnemu številu otrok tudi dejstvo, da se vse manj mladih poroča. V kolikor sta za to vzrok sebičnost ali udobnost, je to slaba napoved za prihodnost naše družbe. Nekateri pari se ne poročajo več v cerkvi, ampak preprosto živijo skupaj. Kako naj se za večje število otrok odločita dva, ki gresta živet skupaj in ne vesta koliko časa bosta sploh ostala skupaj?

Mlade spodbujam, naj se ne bojijo sklepati zakonskih zvez. Cerkvena poroka je zakrament, po katerem prihaja Bog v življenje zakoncev, da bi jima pomagal v skupnem življenju. Ni res, kar nekateri trdijo, da je vseeno, če se poročiš v cerkvi ali ne. Za tistega, ki veruje, to ne sme veljati. Seveda je strah pred novimi in nepoznanimi nalogami razumljiv. Celo Marija se je v prvem trenutku ustrašila poslanstva, da bo postala Božja mati, a ji je angel rekel, naj se ne boji, saj je našla milost pri Bogu (prim. Lk 1, 30).

Mladim, ki v sebi čutijo duhovni poklic, pa še kolebajo, svetujem, naj premagajo strah in se ne bojijo. Bog, ki vas kliče v svojo posebno službo, vam bo dal moči, da boste premagali vse ovire in vztrajali.

Ne verjemite tistim, ki trdijo, da človek, ki sledi Božjemu klicu, ni srečen. Ravno narobe je res. Nesrečen je tisti, ki zavrne Božji klic. Ko sem postal škof, mi je pokojni papež Janez Pavel II. v pismu ob imenovanju napisal, da mi bo Bog dal potrebnega razsvetljenja, moči in tolažbe, če ga bom v vsakodnevni molitvi prosil. In to delam že 22 let.

Na podoben način morajo verjeti tudi krščanski zakonci, da jim Bog ne bo odrekel milosti za skupno življenje, če ga bodo zanjo prosili pri cerkveni poroki in pozneje z rednim krščanskim življenjem – s skupno vsakdanjo molitvijo, z nedeljsko mašo, s spovedjo in zlasti s prejemom sv. obhajila.

Imejmo neizmerno zaupanje v Boga in v njegovo milost ter pogum in ljubezen do življenja. »Bodoča usoda človeštva je položena v roke tistih, ki bodo znali prihodnjim rodovom posredovati nagibe za življenje in za upanje« (CS 31).

Danes vas moram opozoriti še na eno stvar. Skupaj z duhovniki, številnimi verniki ter ljudmi naše škofije, ki jim ni vseeno za prihodnost našega naroda, izražam svojo zaskrbljenost o nameri postavitve megazabavišča na Goriškem. Igralniška dejavnost je sporna in zaskrbljujoča, ker ustvarja več škode kot koristi. Nova Gorica je po številu odvisnikov od drog glede na število prebivalcev na prvem mestu v državi. Če bi bili dobički od igralništva tako nedolžni, kakor jih prikazujejo pri nas, se jim druge države, tudi sosednje, ne bi odpovedale. Prosim in pozivam vas, da se odgovorno vključite v javno razpravo in da upoštevate moralne in družbene razloge, ki govorijo proti megazabavišču na Goriškem.

Danes bomo ponovno obnovili izročitev Božji materi. Izročili ji bomo sami sebe, svoje otroke in družine, svoje župnije, škofijo in ves naš narod. Velikodušno in povsem se hočemo izročiti Marijini materinski skrbi in ljubezni.

Marijo prosimo, naj nam izprosi vseh tistih darov in milosti, za katere ve, da so nam prav v sedanjih časih najbolj potrebne za zemeljsko in za večno življenje. Prav posebej pa prosimo sveto Božjo mater, da bi življenje spoštovali in ljubili ter hrepeneli po njem.

msgr. Metod Pirih
koprski škof

Št. 117/07
Ljubljana, 14. avgust 2007

Praznik Marijinega vnebovzetja – 15. avgust, Petrovče
Nagovor celjskega škofa, msgr. dr. Antona Stresa

Ko se poletje že prevesi v svojo drugo polovico, ko je žetev končana, sadje in trta pa že zorita in se počasi pripravljamo na trgatev, obhajamo praznik Marijinega vnebovzetja, praznik sklepa njenega zemeljskega življenja, ko je tudi ona v obilju požela to, kar je sejala vse življenje. Vse življenje je sejala v velikodušni požrtvovalnosti, zato ji je Bog, ki se v velikodušnosti ne da prekositi, njeno velikodušnost v izobilju poplačal s tem, ko jo je z dušo in telesom vzel k sebi. Njeno vnebovzetje je praznik njenega življenja, ki se ni končalo s smrtjo, ampak je bilo kakor najbolj zlata pšenica sprejeto v žitnico Božjega prijateljstva. Marijino življenje je bilo eno samo požrtvovalno in nesebično služenje. Vsa se je dala na razpolago Bogu za njegovo kraljestvo med nami ter s tem dozorela za Božjo bližino, za večno Božje prijateljstvo.

Na poseben način je uresničila tisto, kar je njen Sin Jezus Kristus povedal s prispodobo o pšeničnem zrnu. Če pšenično zrno pade v zemljo in strohni, se pravi, če se človek zna odpovedovati samemu sebi in se žrtvovati za druge in za Boga, obrodi obilo sadu. Najpopolnejši primer takega plodovitega pšeničnega zrna je Jezus sam. Na križu se je iz ljubezni do nas odpovedal sebi, zato pa je ta njegova požrtvovalna smrt rodila obilen sad, sad njegovega vstajenja.

Ker je bila Marija Jezusu v življenju najbliže, mu je postala najbliže tudi v vstajenju. Kar je velikonočni praznik za Jezusa Kristusa, je Marijino vnebovzetje za njegovo Mater Marijo. Ker je tudi ona vse svoje življenje preživela v službi Bogu in njegovemu kraljestvu brez najmanjšega pridržka, brez najmanjšega kančka sebičnosti in samoljubja – to pomeni, da je bila brez madeža, brez greha spočeta in je ves čas življenja brezmadežna tudi ostala – ker je bila torej tudi ona podobna zrnu, ki požrtvovalno odmre samemu sebi, je to življenje stokratno, tisočkratno, neskončno dobila nazaj, ko je bila z dušo in telesom vzeta v srečo neminljivega Božjega prijateljstva.

Tako na Jezusovem in Marijinem zgledu vidimo, kaj je pravi namen našega življenja. Ne živimo zato, da bi si za vsako ceno čim več privoščili. Lahko si privoščimo samo tisto, kar je pravično, dobro in pošteno. Še več pa je vredno tisto, čemur se odpovemo iz ljubezni in požrtvovalnosti do Boga ali do bližnjega. Smisel našega življenja ni v uživanju za vsako ceno in kjer koli je mogoče. Kdor tako misli in tako dela, bo kmalu začel uživati tudi za ceno nesreče, bolečine in trpljenja svojih bližnjih. Menil bo, da je glavno, da uživa on, za druge pa mu ni mar in drugi naj poskrbijo za sebe, kakor vedo in znajo. Žal prevladuje danes takšna miselnost v marsikaterem okolju. Krščanski pogled na življenje, ki ga Cerkev oznanja in mora oznanjati, ker ji je tako Jezus naročil, pa uživaški miselnosti nasprotuje. Če hočemo biti kristjani zvesti Jezusu in Mariji, moramo imeti pogum in biti drugačni, imeti moramo notranjo moč, da z dejanji in besedami oznanjamo življenjske vrednote nesebične požrtvovalnosti in velikodušne odpovedi za Boga in za bližnjega ne glede na to, če nas zaradi tega svet zasmehuje ali celo sovraži.

Samo požrtvovalnost je rodovitna in osrečujoča. Že v tem življenju. Marija je bila najbolj požrtvovalna in hkrati srečna, kakor izpričuje njena hvalnica, ki smo jo slišali v evangeliju in ki se začenja z besedami: »Moja duša poveličuje Gospoda«. Marija se ni smilila sama sebi, ker se je odpovedala svoji volji in svojim načrtom in se dala na voljo Bogu in njegovim načrtom, ko je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi«. Izkušnja nas jasno uči, da je človek vedno bolj nesrečen in nepotešen, če se predaja uživaštvu, ker ga nima nikoli dovolj. Nesrečnega dela sebe in tiste, ki jih izkorišča za svoj užitek in svoje sebične koristi.

Danes veliko damo na svoje telo, na telesno zdravje in dobro počutje. Zdravje je gotovo velika dobrina. Tudi naše telo je namenjeno za Božjo slavo. Marija je bila z dušo in telesom vzeta v nebo. Tudi naše telo bo poveličano. Toda predvsem tedaj, če bomo po Marijinem zgledu telesne moči in sposobnosti porabili za nekaj dobrega in plemenitega, velikodušnega in nesebičnega. Uživaštvo vodi v najrazličnejše zasvojenosti, od alkoholizma do mamil in igralništva, na koncu pa vedno v lastno nesrečo in nesrečo bližnjih. Marija pa nas za Jezusom uči, da je treba telesne moči, zdravje in sposobnosti porabiti za darovanje drugim.

Za požrtvovalno darovanje imamo nešteto priložnosti. To je, na primer, skrbno očetovstvo in ljubeče materinstvo, spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, požrtvovalno in pošteno delo za blagor svoje družine. Ne nazadnje je to tudi požrtvovalno prostovoljno delo za napredek Cerkve in krščanske vere po naših župnijah in novih škofijah, sodelovanje pri poučevanju verouka, pri Karitas in drugih dobrodelnih organizacijah, sodelovanje pri bogoslužju, skratka, nesebično služenje povsod, kjer nas potrebuje Bog in čakajo na nas soljudje.

Ko na današnji praznik slavimo Marijo vnebovzeto, globoko v srcu čutimo, da to ni samo njen praznik, ampak je praznik nas vseh. Vsakega od nas kliče njen Sin in naš brat Jezus k požrtvovalnemu življenju in nato v srečo svojega vstajenja, da se tako pridružimo Mariji vnebovzeti. Marijino vnebovzetje bi lahko zato imenovali praznik smisla človeškega življenja. Na svetu smo zato, da tudi mi dozorimo. Dozorevamo, ko ljubezen, kakršno nam je na križu pokazal Jezus Kristus, naše življenje tako oblikuje, da po zgledu in moči Jezusa Kristusa in Device Marije nesebično delamo in se žrtvujemo povsod, kamor nas kliče Bog, kjer nas potrebuje Cerkev, kjer nas potrebujejo soljudje. Tedaj tudi mi hodimo in romamo po poti, po kateri je pred nami šla Devica Marija, dokler ne bomo tudi na koncu tudi mi prišli tja, kamor je dospela Ona, katere vnebovzetje obhajamo danes. Amen.

msgr. dr. Anton Stres
celjski škof

Verniki na kolenih v cerkvi na Brezjah, Slovenija Foto: Denis Sarkić/Vest

Št. 117/07
Ljubljana, 14. avgust 2007

Praznik Marijinega vnebovzetja – 15. avgust, Olimje
Nagovor mariborskega pomožnega škofa, msgr. dr. Petra Štumpfa

Spoštovani bratje in sestre, kot skupnost romarjev iz vseh krajev naše domovine danes v tem olimeljskem svetišču oziramo naš pogled in srce k Materi Mariji, saj obhajamo praznik njenega vnebovzetja. Marija, Božja in naša Mati je v vsej polnosti deležna Jezusove slave v nebesih. To pomeni, da je tudi ona skupaj s svojim Sinom premagala smrt in trohnobo telesa v grobu. Cerkev zato veruje, da je vzeta v nebesa z dušo in telesom.

Narava današnjega praznika nas v bistvu opomni na odgovornost do smrti, sodbe, nebes ali pekla. Te resničnosti imenujemo poslednje reči, ki nas določajo za vso večnost. Ljudje danes na splošno verjamejo v posmrtno življenje. Zato ni več vprašanje, ali obstaja življenje po smrti ali ne, ampak kakšno je to življenje. Kristjani verujemo v nebesa, budisti v reinkarnacijo, naivneži kličejo duhove umrlih. Če bi bili ljudje sami sposobni dajati odgovore o tem, kaj je po smrti, bi dobili toliko odgovorov, kolikor je pač ljudi, pa nobeden ne bi bil pravilen. Resnica je namreč že v svetu in v nas! Ni je potrebno toliko odkrivati ali iskati, ampak jo je potrebno preprosto sprejeti, priznati, se ji pokloniti in jo moliti. Resnica je Jezus Kristus, ki je Večna učlovečena Beseda in po njej celotno stvarstvo nosi odsev njegove osebe, kajti vse je ustvarjeno po njem in zanj, on vse podpira, da se ne povrne v prah. Jezus je premagal smrt in vstal od mrtvih, on je prišel nazaj k nam. On živi z nami, nas spremlja in podpira v naših težavah. Kadar nam je težko, takrat je on najbolj z nami. On nam je povedal, kaj je onkraj smrti in kakšna je naša prihodnost. Apostol Pavel to resnično v pismu Korinčanom tudi potrjuje z besedami: »Kakor v Adamu namreč vsi umiramo, tako bomo v Kristusu vsi oživeli« (prim. 1 Kor 15, 22).

Mi, ki verujemo v posmrtno, večno življenje, premalo govorimo o smrti, še manj o nebesih. Otroke in mlade bi na vsak način radi obvarovali pred krutostjo smrti. Vendar pa so mladi vneti iskalci. Odgovore na temeljna vprašanja življenja mnogokrat iščejo sami, in to tam, kjer so samo še iluzije, fantazije, sanjski ali celo pravljični svet. Pred kratkim je zahodni svet preplavilo navdušenje ob izdaji sedme knjige o čarovniškem junaku Harryju Potterju. Menda zanimivo branje, zato se je sto tisoče mladih po svetu poistovetilo s tem likom, ki pa jih odteguje od življenjskega vsakdana, njegovih izzivov in zahtev ter jih peha v lažni svet magije, ki je lahko samo pravljično-sanjski in neuresničen ali pa zaradi radovednost in naivnosti preide v okultne prakse, kjer pa se že zelo otipljivo pojavljajo duhovne sile zla. Ta skrivnostni svet se mladim zelo učinkovito vriva na področje verskih vsebin in se lahko v skrajni obliki izrodi v satanističnih sektah in ritualih. Danes smo brali Božjo besedo iz Knjige razodetja, ki nam predstavi boj zmaja z ženo. Zmaj pomeni skrivnost osebnega, duhovnega in inteligentnega zla v najbolj skrajnih oblikah, ki ga imenujemo satan ali hudi duh. Pred to skrivnostjo niso odporni ne družba, družine ali posamezniki, še najmanj pa mladi. V vseh časih in civilizacijah zmaj meče na ljudi ogenj laži in nasilja, vojn in terorizma. Posledica tega so smrt neštetih nedolžnih, jok in bolečina ter porušeni domovi.

Naše domovine v tem pogledu zmaj trenutno ne preizkuša na tak način, vendar pa sedaj znova odkrivamo njegove grozote izpred šestdesetih let. Sto tisoči, pobiti po bratski roki, ležijo zagrebenih v slovenski zemlji. Vsaka ped te prelepe zemlje od Jadranskega morja do Panonije je prepojena s krvjo. Med nami pa še živijo krvniki in ljudje, ki to odobravajo. Ne bojijo se nikogar, ker jih roka pravice ne doseže! Zdi se, da je pot sprave s temi pobitimi še zelo daleč. Zato pa med nami tako močno čutimo hladni dih kulture smrti, ki se ne veseli življenja od spočetja do naravne smrti.

Toda Knjiga Razodetja nam pokaže na znamenje zmage nad zmajem in smrtjo. To je Skrinja zaveze, ki je v Božjem svetišču. V Stari zavezi je bila Skrinja zaveze simbol nenehne navzočnost Boga med Izraelci. V Novi zavezi je ta simbol zamenjala resnična živa oseba, to je Devica Marija. Ona je resnično prebivališče živega Boga, saj ga je devet mesecev nosila pod srcem. Njen Sin je večni Bog, ki se je učlovečil, Jezus Kristus, naš Gospod. Ta živa Skrinja zaveza, se je noseča odpravila na težavno pot v gore, kot pričuje evangelist Luka, k teti Elizabeti. Za nekaj časa je zapustila svoj dom v Nazaretu, da bi ji lahko stregla. Toda Elizabeta, njen mož Zaharija in še nerojeni Janez Krstnik, niso pričakovali samo Marije in njene pomoči v strežbi, ampak Otroka, ki je skupaj z Marijo, pod njenim srcem, tudi vstopil v njihov dom. Ti trije so predstavniki vseh, ki hrepenimo po Jezusovi bližini. Sveti Duh je navdihnil Elizabeto, da je izpovedala: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljeni sad tvojega telesa. In od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda« (Lk 1,42–43). Prav tako je Sveti Duh vlil v srce še nerojenega Janeza Krstnika milost, ki mu jo je Bog podaril po Mariji. Elizabeta je to tudi občutila in Mariji priznala: »Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je dete v mojem telesu od veselja poskočilo«(Lk 1,44). Marija torej kot mati Boga, Jezusa ne hrani ljubosumno le zase, ampak ga velikodušno podarja vsem ljudem. Zaradi te Marijine velikodušnosti sta tudi Elizabeta in njen še nerojeni otročiček po delovanju Svetega Duha postala živi skrinji Jezusove navzočnosti. Janez Krstnik je pozneje to tudi izpričal kot največji izmed prerokov ob reki Jordan, ko je pripravljal pot Odrešeniku in potrdil svoje delovanje z mučeniško krvjo. Marija kot skrinja zaveze pa Jezusa svetu ne podarja samo v skritosti in preprostosti Elizabetinega doma ali pa pod njegovim križem, ko postane naša mati, temveč ga podarja tudi v vsem nebeškem sijaju, ki ga je deležna kot poveličana Božja Mati. Knjiga Razodetja namreč prerokuje: »In prikazalo se je veliko znamenje na nebu: žena, obdana s soncem, in pod njenimi nogami mesec in na njeni glavi venec iz dvanajstih zvezd. Bila je noseča in vpila je v porodnih bolečinah in mukah. In porodila je moško dete, ki naj bi paslo vse narode z železno palico; in vzeto je bilo njeno dete k Bogu in k njegovemu prestolu« (Raz 12,1–2.5). Tudi v tem času hudega medijskega preganjanja in zasramovanja Cerkev v tej Marijini slavi prepoznava sebe, ko v današnjem prazniku njenega vnebovzetja zre svojo dokončno slavo v nebesih kot poveličana Cerkev. Vsi, ki so že v nebesih, so namreč poveličana Cerkev. In Marija je mati te preganjane, zasramovane in tudi poveličane Cerkve.

Dragi bratje in sestre, praznik Marijinega Vnebovzetja vse bolj postaja znamenje slovenske identitete, ko po vsej Sloveniji v Marijinih svetiščih okušamo vrednost naše tradicije, iz katere kot narod, kljub tragični zgodovini, ki sem jo prej omenil, prepoznavamo izzive vsakdanjega življenja. Pri sveti maši poglabljamo vero v Jezusa Kristusa, ki je med nami navzoč v Božji besedi ter v svojem telesu in krvi pod podobama kruha in vina. Ta edinstvena, živa Jezusova navzočnost nas povezuje kot brate in sestre! On nas zato oblikuje v živo Skrinjo zaveze, njegove nosilce. Mati Marija naj bo z vami vsemi, dragi bratje in sestre, da boste na poteh vašega življenja prinašali Jezusa vsem, ki ga še niso srečali ali ga še iščejo, oziroma so se mogoče od njega oddaljili. Bodite prinašalci upanja vsem, ki hrepenijo po takšnem življenju, ki ga ne uniči smrt, ampak dobi svojo dopolnitev v Bogu, kajti »česar oko še ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce še ni prišlo, je Bog v nebesih pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).

msgr. dr. Peter Štumpf
mariborski pomožni škof

Št. 117/07
Ljubljana, 14. avgust 2007

Praznik Marijinega vnebovzetja – 15. avgust, Turnišče
Nagovor murskosoboškega škofa, msgr. dr. Marjana Turnška

Dragi romarji pri Mariji pod Logom!

Praznik Marijinega vnebovzetja nas je v letu Svetega pisma zbral pri njej, ob kateri nam, kot je nekoč Elizabeti, zatrepeče notranjost in se po njeni priprošnji odpre v poslušnost Božji Besedi. Ona sama, najbolj poslušna Bogu, nas uči poslušati Božjo besedo, jo ohranjati v srcu in jo premišljevati tako, da lahko rodi sadove. V odlomku Lukovega evangelija smo slišali: »Blagor ji, ki je verovala; zakaj spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod« (Lk 1, 45). Bog je govoril, Marija pa je postala ena sama poslušnost Božji besedi. Elizabeta jo blagruje zato, ker ni videla, a je verovala v izpolnitev Božje besede. Po Mariji je Bog odločilno obiskal svoje ljudstvo in ljudstvo ga je v njej in po njej prepoznalo. Prav to prepoznanje Boga s strani človeka, ki ga Bog želi odrešiti, je cilj Božjega odrešenjskega načrta in Božjega prizadevanja. Če Marija ne bi verovala, ne bi bilo Tistega, ki so ga učenci videli in verovali. In tudi mi ne bi mogli po njihovi veri in oznanilu verovati Vanj, ki ga bomo nekoč gledali v nebeški slavi. Po stari vzhodni molitvi je Marija eno samo uho. In njeno Božje materinstvo se je prej kot pod srcem zgodilo po vernem poslušanju Božje besede v njenem srcu. Takšna Marija nam je v letu Svetega pisma izziv, da bi tudi vsak izmed nas z vero v Božjo obljubo omogočil, da Božja beseda po poslušanju v njem zaživi danes in tukaj, sredi naših življenjskih zgodb in jih usmeri v izpolnitev nebeških obljub.

Te obljube so vsebina današnjega praznika, ki ga Kompendij Katekizma Katoliške Cerkve takole predstavlja: »Tudi po svojem vnebovzetju /Marija/ še naprej prosi za svoje otroke, ko je za vse vzor vere in ljubezni in nad vsemi uresničuje svoj zveličavni vpliv, ki priteka iz preobilja Kristusovih zaslug. Verniki v njej gledajo podobo in predujem vstajenja, ki jih čaka, in jo kličejo kot priprošnjico, pomočnico, besednico in srednico. /…/ Ko Cerkev gleda na Marijo, vso sveto in že poveličano po telesu in duši, zre v njej to, k čemur je sama poklicana na zemlji, in tisto, kar bo v nebeški domovini« (tč. 197 in 199). Te besede povzemajo smisel našega življenja in vsega našega delovanja: kot Marija postati eno samo uho za Božjo besedo, jo z vero v srcu sprejeti kot Božjo besedo, ki lahko deluje v nas, nas spreminja in po nas spreminja zgodovino. Da bi se v nas lahko še bolj živo dogajal ta duhovni proces, potrebujemo kraje, ki so posebej zaznamovani z Marijino materinsko bližino in ki vzpodbujajo vero v delovanje Božje besede. In takšen kraj je tukaj pri turniški Mariji.

V prvem letu življenja naše nove škofije smo spoznali, da kot škofija potrebujemo skupen kraj, kamor se lahko zatečemo k Mariji, zato bomo danes Turnišče razglasili za osrednje škofijsko Marijino romarsko svetišče. Najprej zato, ker ljudje kot telesno-duhovna bitja potrebujemo konkreten prostor, kjer s svetostjo lahko pridemo tako rekoč v telesni stik. Človek mora videti, slišati, se dotakniti, da se mu lahko nato zgodi milost. In to je mogoče na krajih, kjer so se številne generacije zbirale k molitvi, prošnji in zahvali; kjer so se stoletja v zaupnem zatekanju k Božjemu usmiljenju izpovedovale duše vernikov in kjer se še zgrinjajo množice k slavljenju Boga; kjer se grešniki spreobračajo, bolniki ozdravljajo, žalostni potolažijo, izmučeni pa dobijo novo moč. Tla in zidovi takšnih krajev in prostorov so duhovno prepojeni s svetostjo, ki jo je Bog po Kristusovi žrtvi naklonil mnogim, ki so po Marijinem zgledu odprli svoja srca Božji besedi, ki je Kristus sam. In takšen kraj je Marijino svetišče v Turnišču. Vsaj od 12. stoletja naprej so se ljudje tukaj zbirali k molitvi. Prihajali so posamič in v procesijah, revni in bogati, od blizu in od daleč, a vsi ubogi pred Bogom in žejni njegovega usmiljenja, potrebni njegovih milostnih darov po Marijini priprošnji. Zgodovinar in duhovnik Jožef Košič (1788–1867) nam sporoča, da so bili časi, ko tod okoli nihče ni stopil v zakon, ne da bi prej prišel k Mariji pod Logom, ko nihče ni prej sprejel službe hlapca ali dekle, ne da bi si prej zagotovil, da bo enkrat na leto mogel poromati k Mariji v Turnišče. In veliko tega je preživelo vse do danes. Vi, dragi romarji, ste dokaz za to. In naj se to zaupanje krepi naprej, naj se nadaljuje v prihodnje rodove. Prisotnosti svetosti na tem kraju ne smemo prekiniti. Dolgujemo jo tudi rodovom za nami.

Zato bomo še naprej prihajali k Mariji pod Logom. Tu naj se zbirajo prošnje in molitve z vseh predelov naše škofije in to je drugi razlog za današnjo razglasitev. Tukaj bomo skupaj prosili za velike škofijske, vseslovenske in evropske potrebe, klicali bomo milosti na stiske vsega sveta, pa tudi izrekali zahvale in peli hvalnice. Osrednje škofijsko Marijino romarsko središče naj nas združuje in povezuje, da bomo mogli enotno izpolnjevati poslanstvo krajevne Cerkve. Starši, z zaupanjem vodite otroke na ta milostni kraj in jim o njem pripovedujte, da bodo znali sem usmeriti svoj korak, ko bo v življenju težko in ko bo lepo; zakonci, naj se vaše skupne molitve pogosto znajdejo tu pri Mariji; mladi, ne iščite zdravilnih točk, ampak prihajajte semkaj in se prepuščajte svetosti, ki jo Bog naklanja temu kraju … Romanja k Vnebovzeti naj nam utrdijo zavest o krščanski resnici, da smo na tem svetu romarji, ker imamo domovino tam, kjer je Marija že poveličana z dušo in telesom; vse na tem svetu pa naj nam služi, da jo bomo dosegli.

Že danes vas, dragi romarji, prosim, da poleg svojih osebnih potreb in želja po Mariji izrazimo še dve skupni prošnji: eno za našo domovino in drugo za Cerkev na Slovenskem. Na kraju stoletnega očiščevanja in sprave prosimo usmiljenega Očeta najprej za milost notranjega očiščenja, sprave in medsebojnega odpuščanja v mrtvih in živih na slovenskih tleh, ki so povezani z izvensodnimi poboji med in po drugi svetovni vojni. Ob soočanju z vedno novimi množičnimi grobovi po naši domovini raste potreba po očiščenju narodove duše. Da se je zločin zgodil na naših tleh, je dejstvo, ki teži in prizadeva slehernega, pa naj to skrivamo ali si priznamo. Bratomor kot negativna duhovna resničnost razdiralno vpliva na celotno dogajanje pri nas. Vsaka ustanova družbene skupnosti mora pri popravljanju posledic zločina opraviti svoj delež v službi resnice in pravice. Kristjani pa smo poleg tega dolžni tudi storiti vse, da se v duhovnem smislu kraj zločina spremeni v kraj svetosti. To seveda ni v naši moči, je pa v Božji. Kristus je to objektivno že storil na križu. Naš delež ob Marijini priprošnji, ki lahko proces pospeši na ravni posameznikov, naj bo prošnja za pobite žrtve v teh grobovih in še žive, pa tudi, in morda še bolj, za rablje. Pridružimo se Kristusovi molitvi, ki jo je izrekel enkrat za vselej na križu za vse krvnike zgodovine: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23, 34). Takrat je sam, kot utelešena Božja ljubezen, stopil na mesto grešnikov, da bi nam omogočil odrešenje. Duhovna sužnost, ki jo še premnogi nosijo v sebi in se je ne morejo rešiti sami, kliče, da se danes povežemo tudi v prošnji zanje.

Druga skupna molitev naj nas poveže v klicanju Božjega blagoslova na drugo leto življenja naše škofije, da bi skupaj z ostalimi škofijami goreče iskali novih poti za evangelizacijo tistih, ki so se od Kristusa oddaljili. Še posebej si z gorečo molitvijo izprosimo duhovno rodovitnost novega pastoralnega leta, ki ga v Sloveniji želimo posvetiti poglabljanju verskega življenja v družinah, ki so prvi »teren«, na katerem se obdeluje notranjost in poslanstvo človeka. V Evropi je družina zaznamovana z ne-kulturo individualizma, konzumizma in laicizma. Boleha za razširjenim ateizmom, netoleranco do resnice, alergijo do vere in Cerkve ter za strahom pred Kristusom. Pri nas to čutimo tudi kot beg pred nepreklicno ljubečo podaritvijo fantov in deklet v zakramentu svetega zakona, ki se med kristjani kaže v porastu izvenzakonskih skupnosti. Tudi v takem okolju ste starši povabljeni dati življenje, vzgajati in otrokom posredovati vero, da bi lahko prišli do polne svobode v zrelih in odgovornih odločitvah. Svetost je treba novi generaciji predstaviti tako privlačno, da ji bodo z veseljem sledili. Pri tem pa naj otrok nikoli ne postane predmet manipuliranja, egoističnega projiciranja lastnih teženj ali celo sprevrženih zlorab. Zato si prizadevajmo, da bi naše družine postajale male domače Cerkve, svetišča življenja, prostori rodovitnosti in naravne trsnice duhovnih poklicev.

»In kar prosimo, verujmo, da smo že prejeli,« tako nas vabi k poglobljeni veri Sveto pismo (prim. Mr 11,24). Tudi če še ne vidimo izpolnitve prošenj, vztrajajmo v goreči molitvi in veri, da si Bog še bolj želi sreče naših dragih in nas, pa tudi našega naroda in prebivalcev naše dežele, kakor mi sami. Pa tudi mogočna Marijina priprošnja podpira našo molitev. Marija Vnebovzeta, prosi za nas! Amen!

msgr. dr. Marjan Turnšek
murskosoboški škof

Št. 117/07
Ljubljana, 14. avgust 2007

Praznik Marijinega vnebovzetja – 15. avgust, Brezje
Nagovor ljubljanskega nadškofa in metropolita, msgr. Alojza Urana

Dragi bratje in sestre v Kristusu!

Na slovesni zapovedani praznik Marijinega vnebovzetja, veliki šmaren, v jubilejnem letu, ob 100-letnici kronanja milostne podobe Marije Pomagaj, smo se zbrali, da bi se pri tej sveti maši skupaj izročili v Marijino varstvo, v povezanosti s svetim očetom Benediktom XVI., ki je že ob 8. uri zjutraj obhajal sveto daritev v poletni rezidenci Castelgandolfo, in z drugimi škofi in duhovniki, ki po vseh Marijinih svetiščih in župnijah obnavljajo posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Pri tej sveti daritvi na Brezjah molimo Gospoda po Marijinem brezmadežnem Srcu predvsem za nove služabnike oltarja, ki bodo današnji ranjeni in razkrojeni svet ozdravili z zdravili odrešenja.

»Ko je presveta Devica Marija izpolnila tek zemeljskega življenja, je bila s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo« (KKC, 974). Danes obhajamo to veliko skrivnost. Marija je bila udeležena pri Kristusovi zmagi nad smrtjo. Prva od kristjanov je doživela to, kar je Bog namenil vsem, da bi kot nova stvar stali pred Božjim prestolom in bili v polnosti deležni njegovega božanskega življenja. Marijino mesto v nebesih je znamenje upanja za vse nas. Tudi mi bomo vstali. Tudi mi bomo zrli Božjo lepoto iz obličja v obličje. Tega se smemo že vnaprej veseliti. Že zdaj z Marijo poveličujemo Gospoda in mu na vse, kar predlaga za naše polno veselje, odgovorimo z »da«. Že zdaj so v Njem naše rane zaceljene, že zdaj spreminja naše bolečine in žalosti, solze, strah, negotovost in trpljenje v radost novega življenja. Že zdaj lahko okušamo mir pripadnosti nebeškemu Očetu, mir, ki ga daje vstali Kristus.

To resnico oznanjamo in po njej živimo, ko vanjo globoko verujemo. Ko verujemo, postanemo glasniki upanja in se veselimo takšnega zastonjskega daru. Tako pravi sv. Janez Krizostom (O pokopališču in križu, 2): »Ali si videl čudovito zmago? (…) Si proučil, kako je bila izbojevana ta zmaga? Spoznavaj, kako se je izvršilo to dejanje brez našega truda! Nismo orosili orožja s krvjo, nismo stali v bojni vrsti, nismo bili ranjeni, nismo izkusili bojnega meteža in vendar smo slavili zmago. Gospod se je boril in venec je naš. Použita je smrt v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Podzemlje, kje je tvoje želo?«

Današnji praznik je kot svetilka v naši bolj ali manj temni življenjski dolini, ki daje smisel našemu bivanju. Oznanja živega Odrešenika, Zmagovalca nad smrtjo, ki daje življenje in je On sam pot, resnica, vstajenje in življenje. Nebeška Mati Marija prosi za nas, da bi se vedno znova z njenim Sinom rojevali v novo življenje in postajali prinašalci novega življenja, ki nam ga Kristus deli po svoji daritvi.

»Vozel Evine nepokorščine je bil razvozlan z Marijino pokorščino; kar je devica Eva zavezala s svojo nevero, to je devica Marija razvozlala z vero in v primerjavi z Evo, ki rojeva za smrt, imenujemo Marijo ‘mater živih’. Kakor prihaja ’smrt po Evi, življenje po Mariji’ (C 56)« (KKC 494).

Sveti Avguštin je še jasnejši, ko govori o materinstvu Cerkve in pravi: »Cerkev kot celota nas rojeva vse in slehernega« (Pismo 98,5). S tem nas spominja, da smo mi vsi Cerkev in ne le kot novorojeni člani, ampak kot roditelji, prinašalci novega upanja. Vsi verniki smo deležni rodovitnosti Cerkve pri njenem porajanju novih otrok v zakramentih. Po krstu in evharistiji se nam znova odpira izgubljeni raj. Zato je »tako v Rimu kot v Afriki, na Vzhodu kakor na Zahodu starodavno bogoslužje ponudilo novokrščencem med njihovo prvo evharistijo mleko ali med. Tako naj bi označilo, da so končno našli deželo obljube in da se pred njimi odpira vrt blaženosti« (A. G. Hamman: Korenine naše vere. Ljubljana: 1993, 132).

Vzporednica med Evo in Marijo nam danes daje misliti na prvo in novo stvarstvo v okviru enega in istega Božjega načrta. Apostol Janez prikaže zgodovino kot dramo smrtnega boja, kjer se tema dviga proti luči, da bi jo udušila. Ljudje se razdelijo na tiste, ki sprejmejo luč, in tiste, ki jo zavrnejo. Apostol Pavel poudarja antitezo »dva Adama«, »smrt in življenje«, »meso in duh«. Na osnovi osebnega in pastoralnega izkustva in z vsakodnevnimi podobami plev in zrnja, zlata in topilnice, preizkušnje in boja, izgnanstva in domovine, je sveti Avguštin izražal tragičnost človeškega življenja, tragičnost Cerkve, ki je še izpostavljena skušnjavi in grehu (prim. A. G. Hamman: Korenine naše vere. Ljubljana: 1993, 70–71).

Ali ni to, bratje in sestre, tudi naša vsakdanja izkušnja? Ali ni tudi sodobni svet in človek razpet med dejstvom, da živi kot nekdaj Judje v babilonskem ujetništvu in dejstvom, da iz globin svojega pregnanstva hrepeni po vrnitvi v Jeruzalem? Kristjan je tudi danes razpet med Babilonom, ki ga mora zapustiti, in Jeruzalemom, ciljem njegovega romanja. Drama vsakega človeka je v izbiri med enim in drugim mestom. »Prihodnji Jeruzalem, končna postaja in cilj vseh človeških karavan, stopi pred nas kot Händlova Aleluja, kot sklep neizmernega vesoljnega oratorija. Videnje, polno upanja, ki prihaja razsvetlit vsakodnevno izkustvo razdeljenosti, razcepljenosti, zmešnjave, nasprotovanj,« je nekoč predaval največji poznavalec sv. Avguština, p. A. G. Hamman (A. G. Hamman: Korenine naše vere. Ljubljana: 1993, 70). Ko se vsak dan svojega življenja znajdemo med Babilonom in Jeruzalemom, kako se odločamo kot posamezniki in skupaj kot narod, kot Cerkev, kot mlada evropska država?

Prisluhnimo Avguštinovemu vodilnemu motivu pridiganja in njegovih del, vse do mojstrovine O Božjem mestu: »Dve mesti, mesto grešnikov in mesto svetih, gresta po svoji poti od začetka človeškega rodu vse do konca sveta. Zdaj sta pomešani v svojih telesih. Ko pa bo prišlo do ločevanja v voljah, se bo to odrazilo tudi v telesih, na dan sodbe.« In nadaljuje: »Veliko jih posluša hudiča, in malo jih hodi za Gospodom: dobrega zrnja je komaj kaj v primerjavi s plevami. Toda ali kmet ne ve, kaj bo storil z ogromnim kupom plev? Množica grešnikov ni nič pred Bogom in on že ve, kaj bo storil z njo. Kaj pomaga hudiču, če potegne za sabo množice, zmage ne bo odnesel. Premagali ga bodo maloštevilni« (O poučevanju neuvedenih).

Dragi bratje in sestre! Danes je na prvi pogled res vse zmedeno, tako dogodki kot ljudje. Drug ob drugem so dobri in slabi, soočajo se in se mešajo kot pšenica in plevel, pa vendarle nekaj povsem drugega je hrepenenje in usoda enih in drugih. Ladja – Cerkev, ki jo premetavajo valovi, je kljub vsemu mirna, kajti zgrajena je na Kristusovi ljubezni. Tukaj se z Avguštinovimi besedami postavlja bistveno vprašanje: »Katero mesto je tvoje? Kateremu vodji si poslušen? Preglej svoje srce, preišči svojo ljubezen. Ljubezen je tista, ki gradi. Po ljubezni bomo sojeni. Žal je tudi naše srce razdvojeno. Kdo je zasejal to vojno vame? Meja med Kristusom in zlom gre sredi mene samega, med mojo krščansko in mojo pogansko dušo. Nihče drug ne vidi te meje razen Boga, ki preiskuje obisti in srca« (Razlaga Psalmov 93,20).

Današnji praznik nas vabi v to notranje iskanje. Marija je hitela k sorodnici Elizabeti, da ji pove veselo vest o novem življenju. Bog daj, da bi vsak najprej spoznal vezi svoje ujetosti in potem še pot do osvoboditve, ki jo Kristus odpira za življenje v polnosti. Kristus je naše upanje, samo On je naša rešitev, rešitev naše domovine, Evrope in vsega sveta.

Ko bomo sedaj posvetili sebe in naš narod Bogu po Jezusu Kristusu in na priprošnjo naše Matere, Marije Pomagaj, se s hvaležnostjo spomnimo pokojnega ljubljanskega nadškofa, msgr. Alojzija Šuštarja, ki je pred 15-imi leti tukaj na Brezjah, po samostojnosti Slovenije z mednarodnim priznanjem, slovenski narod prvič posvetil Božji Materi Mariji. Takole nam je v nagovoru 15. avgusta 1992 dejal: »Današnja posvetitev slovenskega naroda in slovenske države (…) ima izreden pomen posebno zato, ker odpira razsežnosti preko meja tega sveta in zgodovine. Po svoji vsebini, smislu in namenu nas po Mariji povezuje z Bogom in z večnostjo. Povezani smo tudi z vsemi našimi rajnimi, ki so že z Marijo vnebovzeto v nebeški slavi, posebno z našimi škofi Jegličem, Rožmanom, Vovkom, Pogačnikom, Leničem, s slovenskim mučenci in vsemi rajnimi Slovenci, ki so pri Bogu«.

V povezanosti z njimi in v iskreni prošnji, naj ta ponovna posvetitev prinaša resnični »povratek in vrnitev domov k Materi«, skupaj obnovimo krstne obljube in se izročimo naši Materi Mariji.

msgr. Alojz Uran
ljubljanski nadškof in metropolit

Verniki v cerkvi na Brezjah, Slovenija Foto: Denis Sarkić/Vest