Sloni med porcelanom
31. julij 2007 ob 11:05 | Jani Sever |Desus je zagrozil z izstopom iz koalicije. Težava so vojni zakoni in poteze koalicijskih partnerjev, ki Desusa ne vključujejo v pogovore o tej temi. Koalicijske stranke (brez Desusa) so tik pred počitnicami pripravile nov predlog zakona in ga poslale v podpis vsem poslanskim skupinam. Začelo se je namreč muditi. Novembra poteče rok, ki ga je predpisalo ustavno sodišče. Ampak na horuk z vojnimi zakoni pač ne gre.
Vprašanje je - ali lahko status žrtve vojnega nasilja dobijo tudi narodni izdajalci. Do novembra bi moral državni zbor popraviti zakon, ki je diskriminatoren, saj priznava status žrtve samo civilnim osebam, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem okupatorja in njegovih sodelavcev. Zadeva je zapletena, ker je ustavno sodišče hkrati razsodilo, da bi bila rešitev, ki bi priznavala status žrtve tistim, ki so sodelovali z okupatorjem, lahko neustavna in v neskladju z načeli mednarodnega prava.
Državni zbor ima vsekakor zelo težko nalogo. Nevšečnosti se začnejo že pri vprašanju, kaj je to izdaja. Odgovor ni enostaven in merila, ki bi jih lahko pri tem uporabili so predvsem zgodovinska. Kdo so narodni izdajalci? Vsi Domobranci? Samo vpoklicani Domobranci? Domobranci kar tako? Samo oficirji? Pripadniki vaških straž? Je bil sodelavec okupatorja denimo likvidirani ban Natlačen?
Glede teh vprašanj niti zgodovinarji nimajo povsem enotnega mnenja. A pri vojnih zakonih vendarle ne gre za zgodovino, oziroma vsaj ne samo za zgodovino. Gre predvsem za politiko in ideologijo. In manj za pieteto. Ali sploh ne. Vsaj pri večini. Oziroma za pieteto gre v prvi vrsti, kadar se razmišlja o “svojih”. Nasprotniki so isti kot so bili pred leti in še dolgo se očitno nič ne bo spremenilo. Videti je celo, da mlajše generacije v velikem delu prevzemajo vzorce starejših.
Spoštovanje do vseh žrtev je tisto, kar je vendarle najbolj pomembno. S kom so sodelovali in s kom ne je, kljub vsemu, pravzaprav povsem nepomembno z vidika spoštovanja življenja. Vse žrtve nasilja imajo eno skupno lastnost. So žrtve. V kaj so verjele in kakšni so bili njihovi zločini je mogoče ugotavljati samo posamično. Od primera do primera. Z oteževalnimi in olajševalnimi okoliščinami vred.
Nekaj drugega je politika. Kljub temu, da je ustavno sodišče dalo državnemu zboru na voljo eno leto, se je prvi odločilni premik zgodil tik pred iztekom roka. Za povrh še na zelo nenavaden način. Brez ene od koalicijskih partneric. In to tako, da so opozicijske stranke predlog dobile v obliki počitniškega branja. Kdo se tu norčuje iz koga? Ob tem so SDS, NSi in SLS celo zagrozile, da bodo v primeru nesodelovanja, same vložile zakon v parlamentarno proceduro. Ker se namreč mudi.
Reakcija predsednika vlade, ki je dejal, da sam nasprotuje sprejemanju takšnega zakona s preglasovanjem, ni kaj prida pomirila strasti. Posebej ker je hkrati dovolj ostro okrcal tiste, ki zaradi tega grozijo z izstopom iz koalicije. In čeprav je Desus glede tega vprašanja razklan, je pristop, ki so ga ubrali predlagatelji zato, da bi bil uspešen, enostavno preveč netakten. Razen, če ni bil namen od vsega začetka samo razburkati strasti. To je vsekakor uspelo.
Glede na besede Janeza Janše o preglasovanju, Desus za izstop iz koalicije sicer ne bo imel ravno zelo trdnih razlogov. Kljub temu, da ravnanje koalicijskih partnerk do stranke upokojencev nikakor ni lepo ali korektno. Ampak pred predsedovanjem EU so kakršne koli tovrstne poteze slej ko prej še najbolj podobne političnemu samomoru. Torej je vse v redu. Pa še tik pred predsedniškimi volitvami je bila ponovno sprožena tema, ki se ji kandidati ne bodo mogli izogniti.
V predlogu, ki je sicer še vedno javnosti neznan, menda vztraja dikcija, ki omogoča, da so žrtve vsi. Nediskriminatorno. Tudi tisti, ki so povsem očitno sodelovali z okupatorjem in morda celo zagrešili zločine proti človeštvu, kar pomeni, da predlog ni ravno v skladu z navodili ustavnega sodišča. Je pa v skladu s tem, da so žrtve pač žrtve. Ampak - kot rečeno - gre za dikcijo, ki je občutljiva. In ravno zaradi tega je pri njeni obravnavi način toliko bolj pomemben.
Vladna koalicija je ponovno dokazala, da ima izjemen talent, kako lomastiti po najbolj krhkih stvareh.
Jani Sever
31. julij, 2007 ob 12:16
In, če še to ne vžge, potem se pojavijo še NLP-ji.
31. julij, 2007 ob 13:08
“Ampak pred predsedovanjem EU so kakršne koli tovrstne poteze slej ko prej še najbolj podobne političnemu samomoru.”
Oh , da bi se tvoje besede ……. :-)
31. julij, 2007 ob 13:18
Prav tragikomično že postaja, da še zdaj ne vemo, katera stran je bila v II.svetovni vojni ta dobra in katera ta slaba. In kdo je zmagal. Kaj se še kje v Evropi in po svetu kaj podobnegakdo sprašuje kdo ali pa nimam pravih medijev?
31. julij, 2007 ob 13:29
Imaš Japonce in Kitajce Barlon. In Italijane in Slovence.
31. julij, 2007 ob 14:20
Jani, izdajalci so vendar partizani. Kaj se sprašuješ, saj to govori ,,vesoljna cerkev,, in njeni podložniki iz Ljubljanske pokrajine s sedežem v Grosuplju.
31. julij, 2007 ob 15:00
jani, jasno je kdo se je boril za osvoboditev izpod okupacije in kdo je bil na strani okupatorja. ali pač, bi rajši bil gianni ali johannes?
31. julij, 2007 ob 16:37
Če smo že pri načinu delovanja Desusa v koaliciji, je treba povedati, da so stranko Desus ustanovili odsluženi partijski aparatčiki, ki so ugotovili, da bi se dalo na ta način cuzati državo, njihova baza bi bili pa rahlo dezorientirani člani zeka, ki jim je stranka neprestano menjala barvo. Upokojencev jim je bilo malo mar, kar dokazuje njihovo preteklo delovanje; upokojenci to dobro vedo. Zdaj, ko se bližajo volitve, se je treba bazi spet približati, zato uporablja njihov poslanec težke besede, kakršnih nismo vajeni že nekaj desetletij. O načelnosti pri politiki nima smisla govoriti.
Tematika je resnično občutljiva in povezana z mnogimi osebnimi travmami. Ne verjamem, da je stanje duha na Slovenskem že toliko umirjeno, da bi bil možen za vse sprejemljiv dogovor o polpretekli zgodovini ali o njenem delu, katerega predmet je zakon, o katerem je govora. Enostavno ne gre in, če kaže, da bi končno lahko šlo, se že najde kakšen “načelnež” in stvar minira.
In kako vidim usodo zakona? Je ne vidim. S preglasovanjem ne bo šlo in tudi ne bi imelo smisla. Morda bi bilo treba vprašati ciganko. V skrajnem primeru pa nam bo ostalo lamentiranje na tem, za razliko od mnogih, dokaj strpnem forumu.
31. julij, 2007 ob 20:25
Slon v trgovini s porcelanom
Tale slon je pa v zadnjem času lomastil med porcelanom že vsaj v desetih člankih. Že samo Jež je v Delu to metaforo uporabil vsaj dvakrat. Bo treba izdati knjigo prispodob, kot priročnik za slovenske komentatorje.
31. julij, 2007 ob 22:03
Ja, zanimiva je tale s preglasovanjem ker …. Morda česa ne razumem, ampak a nima Koalicija minus DeSuS točno 45 glasov, torej ravno polovico od parlamentarnih 90? In a se ne sprejemajo zakoni z večino?
In če se, na čigavo podporo še računajo Janša, Bajuk in Podobnik? Na podporo poslanca italijanske ali madžarske manjšine? Morda obeh? Opozicija se je namreč, kolikor vem, izjasnila proti trenutnemu predlogu zakona.
1. avgust, 2007 ob 7:29
Koaliciji je jasno nekaj: Imajo še tri mesece časa,da spravijo ta zakon skozi. Mislim,da potem nekaj let ne bo možnosti. Tega se zavedajo. Zato bodo dali zakon na glasovanje in kar bo pa bo.Zgubiti nimajo kaj, saj na to čakajo že leta in leta. Upajo, da se bo našel nekdo na levi ali v Desusu, ki bo zakon podprl zaradi osebnih interesov (odgovor EnXen-u). Glasovanje pa je tajno! Tu Janša, kot ponavadi, laže, ko pravi, da je potrebna širša podpora zakona. Ima figo v žepu, saj vemo, da ima tudi osebne interese za ta zakon.
Sever: Res je, da je spoštovanje žrtev pomembno in da je z vidika spoštovanja življenja nepomembno, na kateri strani so bili ter da je treba glede izdajstva zadevo rešiti individualno od primera do primera, vendar mislim, da je to nemogoče. Kdo bo to raziskoval? Kot pa je meni znano, država izplačuje odškodnine svojcem domobrancev že nekaj let. Mislim, da je to dovolj!!
Zakaj sem proti Zakonu? Pa ne moremo biti spet edini v Evropi, ki bomo sprejeli zakon, ki je v nasprotju z načeli mednarodnega prava. To je sicer možno, vendar bomo spet dokazali, da smo država, ki sprejema zakone po ideologiji trenutne oblasti. Pa še nekaj: če priznamo status mrtvim domobrancem (vpoklicanim in prostovojcem) se postavlja vprašanje. Ali bodo na podlagi tega status zahtevali tudi še živeči??
Zgodovina je tu udeležena samo posredno. Pri tem gre samo za politiko in ideologijo, samo pri svojcih, kot ugotavljaš, pa tudi za pieteto.
1. avgust, 2007 ob 7:59
Ja Drago, se strinjam, da nekdo računa na “Pucko efekt”.
Bo vsekakor zanimivo opazovati nadaljnji razvoj dogodkov. Se zna namreč res zgoditi kontradiktorna prelomnica, ko bodo status žrtve dobile civilne osebe, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem okupatorja in njegovih sodelavcev in hkrati tudi ti isti sodelavci.
1. avgust, 2007 ob 11:31
Politični cilj kulturno-bojevništva je polarizirati volilno telo in preprečiti prebege na drugo stran zaradi opredeljevanja do sodobnih problemov.
Kulturno-bojevništvo je igra na 62-let cementirane politične pozicije; zagotavlja bolj predvidljivo politično opredeljevanje; contemporary Sloveniji pa v bistvu škodi, ker zamegljuje resnične družbene težave in onemogoča opredeljevanje na podlagi rešitev aktualnih družbenih problemov.
Svojci naj pokopljejo žrtve, še živeči akterji naj se vzdržijo močnih izjav oziroma jih nesejo s sabo v grob, saj je očitno, da mnenja ne bodo nikoli spremenili.
Glavno vprašanje namreč ni, kdo je žrtev. Glavno vprašanje je kdo je v državljanjski vojni narodni izdajalec? Kako se to meri? Po moje so edini način, da se narod za nekaj izreče svobodne in demokratične volitve. Teh pa ni bilo, niti se na oblast ni vrnila predvojna vlada; kar bi pomenilo minimalno restavracijo “demokratičnega”.
Tako da…
1. bila je državljanska vojna v kateri je bilo 9 od 10 mrtvih Slovencev,
2. mrtve je potrebno pokopati,
3. kaj bo pisalo na nagrobnikih naj odločijo njihovi svojci in ne država, vsako sporočilo, ki ga svojci tja napišejo je sprejemljivo,
4. preganjanje morebitnih zločinov je stvar pravosodne in ne izvršne veje oblasti, slednja naj raje skrbi, da lahko prva čimbolje deluje.
1. avgust, 2007 ob 13:03
La vecchia si je domislila naslednje: Omenja se ciganka,ki lahko edina prerokuje v kupu slovenskih problemov in ugank. Evo vam rešitve.Za uradno slovensko cigansko vedeževalko se postavi Jelka Strojan. Jelka prerokuje vse živo, računa skromno (vir nagrajevanja je treba še doreči, v zagotovitev objektivnosti je treba izključiti vladni proračun, znosnejša je denarnica predsednika države) in ima ogromno dela. Uradno rezidenco ima tam, kjer zdaj bivajo Strojani in s tem se avtomatično na dolgi rok reši ali vsaj preloži tudi problem Strojanovi.
2. avgust, 2007 ob 4:34
Bernarda, verjetno je, da Meta Malus ve, in mogoče da tudi za denar ne pove, ker ljudje so podvrženi k stremlenju po vplivih.
Mogoče se noče igrati z prihodnostjo. Nisem ziher, če je nakazala na Peterleta?
2. avgust, 2007 ob 9:34
Tule moram priznati napako in jo popraviti -
“preganjanje morebitnih zločinov je stvar pravosodne in ne izvršne veje oblasti, slednja naj raje skrbi, da lahko prva čimbolje deluje”
Tožilstvo se sicer (nam, ne-juristom) sliši kot “pravosodna veja”; v resnici pa je izvršna (če ne bi bila bi imeli “kadija tuži - kadija sudi” princip na nivoju vej oblasti). Preganjanje morebitnih vojnih zločinov je zato stvar tožilcev in sodišč, ne pa tudi politike; ta pa jim mora nuditi vso potrebno podporo.