Sta se Janez Janša in Ivo Sanader kdaj dogovarjala o incidentih? Tega najbrž ne bomo nikoli vedeli. Bilo bi sicer zanimivo in imelo bi pomembne politične posledice. A precej bolj pomembno je vprašanje ali bosta omenjena državnika lahko kaj prispevala k umiritvi odnosov med državama in storila kakšen korak k temu, da se sporne teme razrešijo. Je torej zadnja pobuda resen poskus, kako napraviti zgodovinski korak? Ali samo še ena predvolilna pomoč prijatelja prijatelju?

Janez Janša in Ivo Sanader sta bila velika prijatelja. Vsaj tako je bilo videti. Nekaj časa. Člana konzervativne internacionale, kolega, ki sta pred nekaj leti napovedovala hitre rešitve, sta kmalu obupala. Vsaj zdi se tako. Skupna seja vlad na Brionih je bila samo ena. Ni se več ponovila niti kje drugje. Brionski “detant” je bil praktično mrtev, ko se je rodil. Zdaj se zdi, da predsednika vlad sosednjih držav niti nimata več veliko časa, da bi kaj resnega storila.

Na Hrvaškem se bližajo volitve. Še tri mesece in Sander najverjetneje ne bo več predsednik vlade. Vsaj tako pričajo ankete. In ravno v tem predvolilnem času, za povrh pa še med počitnicami, se je slovenska vlada odločila, da naredi prvi odločni diplomatski korak po brionskem srečanju, ki se ga raje ne spominja več. Slovenija naj bi bila končno za arbitražo. In izbrala naj bi tudi že arbitra Roberta Badinterja. Človeka, ki meje bivših jugoslovanskih republik zelo dobro pozna.

Kaj se je zgodilo? Poteza je zanimiva zaradi več okoliščin. Predvsem je pomembno, da bo Slovenija čez nekaj mesecev predsedovala Evropski uniji. Država, ki predseduje si težko privošči, da je zapletena v obmejni spor, posebej če gre za nerazrešeno mejno vprašanje z državo, ki še ni članica EU. S tem, da je slovenska diplomacija predlagala arbitra in storila korak naprej v iskanju rešitve, je pravzaprav naredila samo to, kar je morala narediti.

Zdaj lahko spet malo počiva. Konec koncev bi moral zdaj začeti delovati arbiter. Še prej pa bo morala reagirati Hrvaška, ki prav veliko manevrskega prostora pri svojem odgovoru nima. Ponudbo lahko v resnici samo sprejme. Badinter je ugleden in znan posrednik, ki je na Hrvaškem prav tako spoštovan kot v Sloveniji. Dodelili so mu celo častni doktorat. Za arbitražo pa se je tako ali tako najprej zavzemala Hrvaška.

Težave seveda bodo. Vendar so sedaj na hrvaški strani, saj se zdi, da je pobudo končno prevzela Slovenija. Hrvaška mora seveda najprej odgovoriti - potem ko bo pobuda sploh postala uradna, kar za enkrat še ni, čeprav o vsem skupaj pravzaprav ni nobenih dvomov več - ali lahko arbitraža poteka o celotni meji. Temu je doslej odločno nasprotovala. In prav nobenega razloga ni, da bi sedaj spremenila svoja stališča. Ampak to na predsedovanje Slovenije EU že ne more več vplivati. Važno je, da je pokazala dobro voljo.

Kaj pa Hrvaška? Ali lahko slovenska poteza vseeno koristi Sanaderju in njegovi HDZ? Slovensko - hrvaški odnosi sicer na hrvaškem političnem parketu niso tema številka ena. In vendar je videti, da lahko zadnja poteza slovenske diplomacije Sanaderju samo koristi. Predstavi jo lahko kot svoj uspeh - Slovenija konec koncev samo sprejema hrvaški predlog o arbitraži. In kar je gotovo pomembnejše - vse skupaj bo izgledalo strašno evropsko. Uglajeno. Tako kot bi moralo.

Hkrati Sanaderju za zaostrovanje vedno ostane dovolj prostora, saj se bo treba dogovoriti o čem bo Badinter arbitriral in ali bo njegova arbitraža zavezujoča ali ne. Pobuda je bila s slovenske strani dana v povsem pravem trenutku, da bo zadeva lahko pravi zamah dobila natančno v predvolilnem boju na Hrvaškem. Primerno? Morda. Tako kot je za Sanaderja vsekakor primerno skromno reagiranje na škandalozno hrvaško prodajo zemljišč na spornem ozemlju.

Vsekakor bi bilo lepo, če bi zadnja pobuda slovenske diplomacije delovala. A na žalost se zdi se, da bo do takrat preteklo še ogromno časa.

Jani Sever