Mednarodna prihodnost
20. julij 2007 ob 11:05 | Jani Sever |Na skupščini Luke Koper so delničarji podprli predlog države o spremembi prednostnih delnic brez glasovalne pravice v navadne delnice z glasovalno pravico. Država je tako postala pravi največji in edini gospodar Luke Koper. Nekateri so to komentirali kot podržavljanje. Je reakcija pretirana? In kaj “podržavljanje” Luke Koper pravzaprav pomeni?
Finančni minister je spremembi statusa prednostnih delnic Luke Koper seveda naklonjen. Zelo naklonjen. Pravi, da so bile prednostne delnice nekakšna anomalija in ima kajpak prav. Zdaj so razmerja jasnejša. In tudi še bolj jasno je, da mali delničarji v Luki nimajo kaj početi. Sicer pa se večinoma skupščine niso niti udeležili. Torej je itak vseeno.
V oči bode predvsem, da je vlada, ki kot mantro že ves čas, odkar je na oblasti ponavlja svojo zavezo umiku iz gospodarstva, tako očitno povečuje svoj vpliv v Luki Koper. Ampak konec koncev vladnih liberalnih napovedi večina poznavalcev nikoli ni jemala preveč resno. Nekaj jih je sicer nasedlo. Kot denimo Mrkaić in Damijan. A še to le za nekaj časa.
Vse je torej povsem enostavno. Imamo vlado, ki je etatistična in bo svoj vpliv v gospodarstvu samo krepila. Kljub temu, da dosedanji primeri pričajo o neki nekoliko drugačni strategiji, ki pa se je že izkazala za precej nezanesljivo. Vlada se je iz nekaterih podjetij že umaknila. Najbolj vzorčen je seveda primer Mercatorja. Umik je bil sicer izveden tako, da je vpliv, preko prijateljskih kupcev, še vedno ohranila. Vendar ne za dolgo. Lastniki imajo pač svoje interese in z njimi je treba trgovati.
Se je vlada torej iz tega naučila, da je bolje, da ima kar sama vajeti v svojih rokah in se je zato odločila, da bo poslej svoj vpliv krepila neposredno? Dodaten argument za takšno razmišljanje je tudi to, da Luka Koper ni samo neko podjetje. Je morda najpomembnejše podjetje v Sloveniji in je nedvomno podjetje, ki ima izjemen simbolni pomen. Njegov položaj je konec koncev eden glavnih argumentov v disputu s Hrvaško za izhod na odprto morje.
Se je torej vlada samo odločila zaščititi svoje interese v Luki? Težava je v tem, da ji tega niti ne bi bilo treba. Tako ostane na mizi samo še teorija o nadzorovani prodaji Luke Koper oziroma njenega deleža poslovnemu partnerju. Nič nenavadnega torej. Že dalj časa se o tem govori in kandidat za partnerja je pravzaprav samo eden. Nemčija in nemške železnice. V Nemčiji interes za to vsekakor obstaja. In v Sloveniji tudi. Že zaradi železnic, ki jih sami najbrž ne moremo ravno hitro modernizirati.
Angela Merkel in Janez Janša sta menda velika prijatelja. Menda je dovolj že samo namig in tako pomembni obiski, kot je bil denimo tisti, ki je bil dogovorjen z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, so odpovedani. Mimogrede, za Luko Koper so se že zanimali tudi Rusi, ki pa so v primerjavi z Nemci, v Sloveniji mnogo šibkejši igralec. Oddaljenost, zgodovina, povezanost gospodarstev, skupna država - vse govori v prid Nemčiji. Konec koncev je Nemčija vedno tudi najbolj zaslužna za slovensko gospodarsko rast.
Je torej vse v redu? Ne povsem. Za vlado bi prodaja Luke Koper in Slovenskih železnic Nemcem gotovo pomenila težave med publiko, ki jo skrbi nacionalni interes. Kako močan bo glas te skupine je odvisno tudi od moči argumentov za in proti prodaji Luke. Posodobitev železnic, širitev Luke (ki je lahko razumljena kot argument za ali proti) in prednost pred neposredno konkurenco v Italiji in na Hrvaškem, vse to govori v prid prodaje.
Pravzaprav se zdi argumente proti nekoliko teže izbrskati na plan. Najmočnejši govorijo o čustvih ter nadzoru. Ne Luka Koper ne Slovenske železnice namreč niso tovarna kot denimo Lek, ki po prevzemu ni naredil koraka naprej, temveč nazaj. Predvsem kar se tiče razvoja. Nedavno je predstavnica gospodarske zbornice Nemčije v Sloveniji na TVS povsem odkrito priznala - Nemške firme razvoja ne prepuščajo podružnicam v drugih državah. To velja za vsa “zahodna” podjetja.
Gospa je potrdila samo to, kar vsi vedo že dolgo časa. In prav to vedenje poganja negativna čustva, ki so na žalost pogosto najmočnejši argument. Zato bi najbrž že poskus privatizacije Luke in Slovenskih železnic pred volitvami pomenil neverjetno tveganje. Po drugi strani pa si je težko predstavljati vlado, ki bi znala poiskati za Luko Koper in Slovenske železnice kakšne potencialno uspešnejše rešitve.
Jani Sever
20. julij, 2007 ob 14:01
Zanimivo je še, da je na skupščini Istrabenz podprl predlog vlade. Na političnem področju sta baje nekompatibilna, ko pa zaplujeta v gospodarske vode se med njiju usidra sproščenost.
Primorska, ki je nekoč bila pod Italijani, bo sedaj zgleda postala nemška provinca. Kupili so Splošno plovbo, kmalu bojo Luko Koper in železnice. Potem se bojo ozrli še proti Ljubljani, kjer jih čaka Telekom, ki mu bo najbrž pridan pridevnik Deutsche. V Mariboru pa jih čaka banka.
Kako pa kaj “naši” vlagajo v gospodarstvo? Naši tajkuni skrivajo denar nekje v Holandiji, Kajmanskih otokih, Sejšelih… A so na Sejšelih obiskovali vrtce; a so jim Kajmanski otoki omogočili brezplačno šolanje. Ne čutijo nobene pripadnosti Sloveniji. Tukaj so “zaslužili” denarce in prav bi bilo, da bi jih tukaj tudi porabili. Domovina jim je v mladosti kar veliko dala, zato bi se spodobilo, da bi vsaj nekaj vrnili preko davkov, tako kot to počnemo navadni državljani. Seveda, obstajajo tudi izjeme (ki potrjujejo pravilo).
O mecenih v Sloveniji, ki jih moraš iskati z lupo, pa kdaj drugič.
PS Upam, da nam bo šlo vsem bolje, ne glede na to, kateri scenarij se bo uresničil.
Srečno!
20. julij, 2007 ob 14:54
Kje bi pa ti hranil denar, če bi ga imel? V Sloveniji? Dvomim.
S svojim kapitalom lahko vsak počne kar hoče, denar lahko troši kjer hoče. Davki se plačujejo takrat, ko se kapital “ustvari”, kasneje nima lastnik nobenih obveznosti več do nikogar.
Če še nisi opazil, od leta 1991 imamo kapitalistični sistem.
lp
20. julij, 2007 ob 16:29
@jaz: seveda, imaš prav, toda … ti tajkuni dvolično paktirajo s tistimi v politiki, ki najbolj glasno trobijo o nacionalnem interesu in o tem, kako morajo stvari ostati v domačih rokah; oglej si npr. zgodbo banke s klenim slovenskim imenom “Krekova banka” - zaslužek stoletja za nekatere, ki sicer delajo na tisočletni rok.
21. julij, 2007 ob 8:13
O nacionalnem interesu: Morda kdo o njem res “trobi”, ampak spomnil bi, da sta pred leti prav dva znana primorska rodoljuba prodala Koprsko banko Italijanom. Pazite - ne komurkoli, ampak prav Italijanom. In banka je zdaj, kot slišim, prav uspešna. Takrat nisem slišal ali bral nobenih pripomb o nacionalnem interesu in podobno, res pa je, da sta bila eldeesovca ali nekaj takega, mediji pa sproščeni. Res pa je tudi, da forumov na omrežju takrat še ni bilo.
Povsem se strinjam, da je vprašanje luke Koper pravo nacionalno vprašanje, ki ni samo gospodarsko in je zelo dalekosežno. Zato je prav, da država nadzira prodajo in jo usmerja v skladu z državnimi interesi, kot si jih pač zamišlja. Če nemški kapital vstopa v naše gospodarstvo, hvala bogu. Saj gospodarstva ne bodo odnesli s sabo, upravljati pa ga znajo, po rezultatih sodeč, bolje kot mi. O nacionalnem interesu glej zgoraj. Soglasja o tem, komu in pod kakšnimi pogoji prodati, pa itak ne bo nikoli.
Mimogrede: Na začetku se je podjetje, o katerem je govora, imenovalo Pristanišče Koper. V “luko” se je moralo preimenovati zato, ker je bila ta beseda v nekem zveznem zakonu (v srbohrvaščini), ki se je nanašal na morska pristanišča.
21. julij, 2007 ob 9:29
zgleda, da primorski domoljubi lahko prodajo najvecjo regijsko banko brez problemov… sej Primorci so tako ali tako ze navajeni Italijanov… ampak, da nihce nic ne rece?
tudi v Banki Koper, ko so prisli Italijani - nihce nic… sicer so bili novi lastniki naravnost zadovoljni, ker jim ni bilo potrebno nicesar prevesti v IT - vse je bilo ze narejeno
vrhunec pokorscine pa je pomenil govor ob novem letu, ki so ga imeli novi sefi - v italijanscini… in NIHCE se ni pritozil ali jih okrcal, da ni bilo prevoda tudi v slovenscino
ali lahko torej pricakujemo, da bo nov uradni jezik Luke Koper nemscina?
21. julij, 2007 ob 11:11
Boris, naj te spomnim, da je v Kopru italjanščina uradni jezik.
lp
21. julij, 2007 ob 19:23
Vemo, da je italijanščina uradni jezik, toda spodobilo bi se, da bi bil vsaj prevod v slovenščino. Dvomim, da vsi komitenti banke govorijo le italijansko. Tukaj gre za kulturo in omikanost.
Seveda nimamo več socializma in vsak lahko dela s svojim zaslužkom kar hoče. Tudi barona Žigo Zoisa nihče ni silil, a vendar je kljub temu bil mecen. In prav zaradi tega je najbolj znan. Slava mu! (Zanj bi bilo 10 letališč premalo!)
In to je bila moja poanta. Zakaj danes bogataši (razen redkih izjem) nimajo te potrebe, da bi podpirali še kake druge dejavnosti razen športa (pa še tu je veliko ribarjenja v kalnem)?
Boris, jaz bi svoj milijone evrov hranil v Sloveniji. To pa zaradi tega, ker vem, da bi ta davek, ki bi ga plačal, šel za javno zdravstvo, javno šolstvo, pomoč ljudem v stiski… Čeprav včasih vlada dela z denarjem kot svinja z mehom, bi vseeno plačeval davke v Sloveniji in ne v Holandiji. To pa zaradi tega, ker vem, koliko mi je domovina dala. Veliko. Tukaj gre za etiko in davčno olajšavo, seveda.
Če bi bil milijonar, bi vsako leto namenil 10% procentov svojih prihodkov v humanitarne, kulturne in športne namene. Vsako leto bi organiziral en rockovski in en koncert z resno glasbo. Vstop brezplačen. Štipendiral bi talentirane glasbenike, kemike in informatike (in seveda tudi ostale).
Zgradil bi pravi kulturni hram Siruche. Nekaj podobnega kot amfiteater, vendar malo bolj moderniziran oz. futurističen. Zgradil bi športno dvorano Siruche. Ustanovil bi sklad in inštitut, ki bi se ne (boste verjeli) prav tako imenoval Siruche. Zgradil bi bolnišnico za otroke z imenom Siruch (tokrat brez e-ja), ki bi imel še park. V parku bi imel potok in iz brona narejene živali: slon, delfin, pony, osliček in tiger.
Tega denarja mi ne bi bilo nikoli žal. Nikoli!
V oporoki bi polovico zapustil sorodnikom, polovico pa družbi in njenim organizacijam.
PS Lepo pozdravljam vse, ki čofotate nekje v vodi. Prav tako pozdravljam tiste, ki se kopajo v denarju. Vse nas greje isto sonce. Vsaj upam, da je tako.
Srečno!
21. julij, 2007 ob 19:26
Opravičujem se Borisu. Stokrat mi je žal. Mislil sem na Jaz-a in ne na Borisa. Mea culpa.
Srečno!
21. julij, 2007 ob 21:04
Siruche, iskreno ti želim, da bi obogatel, čeprav ti zaradi tvojega, sicer prijaznega, ampak nekoliko naivnega pogleda na družbo, žal ne pripisujem veliko možnosti za to.
Jaz pa, podobno kot vsi bogataši, ne bi ničesar zapustil “domovini”, ker nimam občutka, da mi je le-ta kaj dala. OK, recimo, da mi je družba omogočila šolanje. Ampak to sem že do zdaj več kot povrnil skozi davke, ki jih plačujem.
Tajkuni pa so obogateli zato, ker so v danih okoliščinah racionalno razmišljali, in zato hranijo sedaj svoj kapital izven Slovenije. Prav dobro namreč vedo, kako tukaj funkcionira pravna država. Eden izmed vzvodov njihovega bogatenja je bilo tudi sklicevanje na “nacionalne interese”. Tako so se pri razdeljevanju družbenega premoženja elegantno znebili morebitnih konkurentov iz tujine, ki so imeli denar, in zato več možnosti za uspeh v poslu. Ker jim ti niso mogli konkurirati, so relativno poceni pokupili firme, družbene nepremičnine, itd. Jaz jim tega nič ne zamerim, izkoristili so pač ugodne razmere (beri zarukanost tukajšnjega življa in posledično oblastnikov).
Da ne zaidemo preveč iz teme članka:
Sklicevanje na nacionalne interese ni unikum v Sloveniji, s tem pojmom so operirali vsi totalitarni režimi v 20. stoletju. Sam pojem pa izvira iz začetkov kapitalizma v 19. stoletju, tedaj je pač kapitalizem najbolje funkcioniral na zaprtih trgih znotraj nacionalnih držav. Vendar pa velja dandanes ta pojem v razvitem svetu za anahronizem. Izjave Angele Merkel, navedene v članku, sam ne razumem v smislu zaščite nacionalnih interesov, ampak da si želijo razvoja doma zato, ker je ta dejavnost najbolj dobičkonosna, torej lahko država pobere več davkov. Seveda pa je za razvoj treba imeti ustrezno izobraženo delovno silo. Mimogrede, kaj meniš, je lažje dobiti delovno vizo v Nemčiji ali v Sloveniji? Jaz še nisem slišal za trume znanstvenikov, ki bi čakale na slovenskih ambasadah za pridobitev delovne vize. Imam pa nekaj znancev s končano fakulteto, ki so po velikih mukah dobili papirje, pa ne vsi! Pa enkrat sem gledal na Tedniku prispevek, kjer zdravnik ni mogel dobiti dovoljenja za delo v Slovenj Gradcu, kjer primanjkuje zdravnikov. In ne se tolažit, češ da so to osamljeni primeri, to je tukaj pravilo! Do sedaj so vse slovenske vlade storile vse, da se razvojne dejavnosti tukaj ne bi preveč razbohotile. So pa uspešno zaščitile “nacionalne interese”. Tako imamo vsaj dvakrat nižje plače pri istih cenah kot v Nemčiji in v ostalih državah, s katerimi se želimo primerjati. Pa da ne bo zvenelo, da krivim vlade za to: ljudstvo ima tako oblast, kot si jo zasluži.
lp
22. julij, 2007 ob 11:36
Ko simpatizer komunistov začne lapati o gospodarskih temah, se brž primem za denarnico.