Razstava Enotni v zmagi – demokratizacija in osamosvojitev Slovenije bo očitno šla v zgodovino slovenskih kulturno-političnih škandalov. Odpira namreč tisto fronto, ki nekako ni prišla do dobre javne obdelave.
Lansko leto se je pokazalo, da ljudje znajo praznovati prelom, ki ga pomenita demokratizacija in osamosvojitev Slovenije. Ko smo intenzivno pripravljali lanske in letošnje projekte, smo v vsaki temi, ki smo se je lotili, odkrili množico neraziskanih dejstev. Zlasti leta 1987-1991 so nabita z intenzivnimi, demokratično in osamosvojitveno revolucionarnimi dejstvi. Ta tip protitotalitarnega gibanja, protikomunistične rezistence je sprožil silovito dinamiko tudi v vladajočih vrstah, ki so nazadnje množično izdale svoje komunistične dogme in se podale v boj za obstanek in oblast.
Nasprotujoči si akterji takratnega dogajanja so vsak s svoje strani (ali kot pospeševalci, demokratski in osamosvojitveni prvoborci, revolucionarni ali kot zaviralci, samoupravno-komunistični konzervativci) nujen sestavni del dogajanja. Vendar pa si vsak po svojih predstavah domišljajo, kako si prilastiti čimveč osamosvojitvenega kapitala. Zato niso sposobni javnega soočanja, zato zavirajo razvoj odprte, dialoške, tudi konfliktne spominske kulture.
Temeljni vir nelagodja pa je seveda generalni strateški premik. Ko sprejmemo demokratizacijo in osamosvojitev z vrhom v zmagoviti in nekrvavi vojni za obrambo samostojne RS kot vrhunec slovenskega nacionalnega vzpona, se v temeljih podre identitetno-memorialni sistem, ki je temeljil na čaščenju krvave revolucije in titoističnega totalitarizma.
Dogajanje na ljubljanskem gradu sodi nekako v polje tega temeljnega spopada. Ne naročniki postavitve ne tisti, ki so jo prepovedali, ne znajo povedati, zakaj so razstavo naročili in zakaj so jo prepovedali.
Ali drugače povedano: Prepoved razstave na Ljubljanskem gradu prav gotovo ni bila bližnjica, s katero bi dosegli resnico.
Zgodovinski spomin ni nič manj aktivno dogajanje kot je zgodovina sama.

Jože Dežman