V Lipici se izteka pripustna sezona. To je čas, ko se že lahko oceni obseg naraščaja, ki bo v Lipici raznežil slehernega obiskovalca in razveseljeval še tako kritično slovensko dušo. Po obsegu naraščaja pa je moč oceniti predvsem uspešnost delovanja kobilarne. Kot se pritiče, moramo kar naravnost povedati, da je glede naraščaja stanje porazno in zaskrbljujoče. Od načrtovanih šestdeset, je namreč brejih samo približno dvajset kobil. Trikrat premalo torej. Lipicanskih kobil je brejih manj kot lani in še manj kot leto poprej. Kakšna ironija! Ves ta čas je namreč predsednik sveta javnega zavoda, nihče drug kot Brejc. Glede na tako uborno število brejih kobil, se na tem mestu sprašujemo ali bo Brejc sploh še lahko prodajal svoj »koncept« oživitve lipiške kobilarne? In kako dolgo še? No ja, seveda vemo, da mi Slovenci moremo biti prav hlapčevsko potrpežljivi. Ali pa tako ponižni kot ste tisti trenerji in učitelji jahanja v Lipici, ki so vas že ali pa vas še bodo premestili na kakšno poniževalno delovno mesto. Tudi vemo, da vas je učiteljev jahanja v lipiški jahalni šoli manj kot prstov na rokah. Zato vas opozarjamo, da niti slučajno ne odklonite, ko boste v kratkem denimo prenešeni v kakšen d.o.o., ker vam bodo potem »morali« izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Bog ne daj. Le kako boste potem lahko služili Vladi RS v njenih prizadevanjih po preusmerjanju premikov v ohranjanje in razvoj kulturnega spomenika.
Kajti spomenik je izjemnega državnega pomena za Republiko Slovenijo. In v teh konjih, lipicancih, je nekaj veličastnega. Ta veličastnost je pristna in samonikla – rezultat dolge zgodovine prednikov ter potrpežljivosti in predanosti ljudi, ki zanje skrbijo. V očeh lipicanca se zrcali zgodovina in njegov duh je prežet z ljubeznijo do ljudi. Vse pasme so lepe in o mnogih poznamo zanimive zgodovinske zgodbe, vendar pa zgodba lipicanca preseže vse, za katere vemo. Kajneda.
Pravzaprav bi to moral vprašati kulturnega ministra Simonitija, ki je za 425-ti rojstni dan KL dejal: »Ne bo nam več treba zabarantati kraljestva za konja, dovolj bo, če spet odpremo Lipico za lipicanca in podpremo Kras skozi njegov najlepši okras«.
Bilo bi fino, ko bi minister v dveh letih kaj od napovedanega tudi uresničil. Žal je od velikih besed ostaloj zgolj barantanje.

Etbin Tavčar