Nedavni odstop Marjana Senjurja z mesta predsednika strateškega sveta bi ob podatku, da smo z njegovim naslednikom Petrom Groznikom dobili že četrtega predsednika strateškega sveta lahko sprožil nelagodje v gospodarstvu in volilnemu telesu, seveda če ob tem ne bi že dlje časa vedeli, da Janševa vlada dejansko ni sposobna izvesti tistega, kar si je v javnosti zastavila, je pa prekleto dobra v kadrovskih zamenjavah. Spomnimo, da je bil strateški svet ustanovljen kot operativni organ, ki naj bi vladi predlagal reforme. Ker aktualna vlada ni bila sposobna izvesti niti najbolj benignih reform je že zelo kmalu opustila liberalni koncept reform in ga pretopila v etatistični model reform, ki ga je kasneje oblikoval Odbor za reforme in ga je skušalo usmerjati Ministrstvo za razvoj. Ker je bil tudi ta nabor reform za sedanjo vlado politično težko sprejemljiv je nastal koncept velikih javno – zasebnih projektov, ki so predvidevali najbolj fantastične učinke, najbolj nenavadnih investicij, denimo otoka v jadranskem morju. Torej, tri konceptualne spremembe ekonomske politike, štirje predsedniki strateškega sveta in trije ministri za razvoj kažejo, da imamo opravka z vlado, ki si za cilj ni zastavila gospodarskega razvoja ampak splošen kaos v katerem lahko prosperirajo zgolj interesne skupine. Ideja, ki vleče svoje korenine še v devetdesetih letih, in sicer da potrebujemo kot kontrapunkt levi eliti tudi desno elito, ob tem pa nas ne zanima blagostanje državljanov, je tako očitno edini generator Janševe ekonomske politik.

Rado Pezdir