Nacionalni spomin
4. julij 2007 ob 11:08 | Jani Sever |TVS je včeraj zvečer na prvem programu ponovila oddajo Rognroll Filipa Robarja Dorina o pobojih po drugi svetovni vojni. Oddaja je bila posneta v času osamosvajanja. Takrat, ko je bila Slovenija še del Jugoslavije, ko je bil predsednik predsedstva Milan Kučan in je slovensko vlado koalicije Demos vodil Lojze Peterle. Po šestnajstih letih se zdi, da je bilo že takrat povedano vse.
Kljub temu, da so v njegovem filmu nastopili skoraj vsi, ki so imeli o zgodbi povojnega zločina kaj povedati, se je pred kakšnima dvema letoma zdelo kot da v Sloveniji nikoli nihče ni govoril o teh stvareh. No, izjeme seveda so - v Rognrollu ne pričata Mitja Ribičič in Vida Tomšič. A celo Matija Maček je Robarju povedal nekaj pomembnih stavkov. Denimo tistega, da je komunist postal, da bi prišel na oblast.
Pričevalcev, ki nastopajo v filmu je ogromno in so z vseh strani. Od žrtev, skesancev, domnevnih rabljev, opazovalcev, zgodovinarjev… Tujih in slovenskih. In slika, ki jo predstavi Robar je jasna, grozljiva, a kljub temu večplastna - zgodovinska. Nič ni zamolčano. Danes pa ima dokumentarec še toliko večjo vrednost, ker so mnogi pričevalci že umrli.
V Sloveniji je bila leta 1990 opravljena spravna slovesnost v Kočevskem Rogu in skoraj hkrati je bil posnet film, ki je v vsej srhljivi razsežnosti prikazal zločin povojnih pobojev vrnjenih domobrancev in drugih bolj ali manj naključnih žrtev. Kaj se je torej zgodilo, da travmatična zgodba slovenskega naroda še vedno razburja in je bila kasneje tolikokrat razglašena za prikrito?
Odgovor je enostaven - bilo je premalo ponavljanja. Premalo spravnih slovesnosti. Premalo dokumentarcev. Premalo obsodb. Premalo zavedanja. In vendar. Ali ni to povsem razumljivo? Soočanje s travmami ni enostavno. In povsem naravno je, da se pogled raje obrne stran. K ponavljanju mora biti pacient prisiljen. In prisiljen je bil.
Politika je neizprosna. Ko se je prejšnja oblast odločila, da bo rešitve v zvezi z zgodovino iskala z glasovanjem, je šla stvar predaleč. Čeprav je res, da je to opazilo pravzaprav zelo malo ljudi. A bilo je simbolno pomembno. Potem je prišla zamenjava oblasti in vsem je bilo jasno, da se bodo kosti vrnile. Ker pač še niso bile dostojno pokopane.
Zanikanje tega dejstva je trajalo dolgo. Tako dolgo, da je bilo medtem pozabljeno tudi to, da je bilo vse že enkrat povedano. Da so, medtem ko se o zločinu ni veliko govorilo, zgodovinarji šteli žrtve in jih tudi prešteli. Da so ob cerkvah zrasli pomniki.
No, žrtve še vedno niso dostojno pokopane. In tudi nova oblast še vedno ne najde formule, ki bi bila lahko sprejeta brez ostrih nasprotovanj. Žrtve revolucije in medvojnega nasilja ter izdajstva še vedno čakajo, da se jih bodo spominjali v miru. Najbolj spravna slovesnost ter najbolj širok dokument o povojnem zločinu sta še vedno tista iz časa osamosvajanja in rojevanja demokracije.
“Dolgega potovanja na začetek neke noči je konec, a bo preteklo še veliko vode, preden bomo ta krvavi omot prepustili preteklosti, mi pa se bomo posvetili prihodnosti …” To so besede scenarista in režiserja Dorina.
Jani Sever
4. julij, 2007 ob 13:32
Capljanje na mestu če ne celo pogrezanje v blato zgodovine bo naša usoda, dokler se ne bo v javni zavesti legitimiralo spoznanje, da je bil vzrok in generator zla, ki je doletelo slovensko nacijo v dvajsetem stoletju, v cerkvenem politikantstvu. Cerkvena politika na Slovenskem se je v 19. stoletju, ko so v Evropi vstajali narodi, sijajno znašla: Prebujajočo državotvorno zavest Slovencev je (pre)usmerila v etnijo in religijo, disciplinirano “verno čredo” pa za privilegije in posest prodala Dunaju, ki je mirno izvrševal “civilno” oblast. Ni se mu bilo treba bati nergačev, ki so krotko molili po slovensko, peli po slovensko, pod lipo plesali po slovensko, a po nemško korakali, poslušali sodbe in državne ukaze. Kam dlje pa niti po nemško niso prišli, saj je Cerkev lepo povedala, da je “le katolik Slovenec”. Zato tudi ni smelo biti slovenske univerze, za katero so si (uspešno) prizadevali Tavčar, Cankar itd. Namesto za univerzo, ki bi Cerkvi odpeljala monopol visoke izobrazbe in naraščaj za pastirje ponižne črede, je knezoškof pri cesarju sforsiral “samo” (slovensko!) srednjo šolo - s čemer je dodatno otežil vpis mladih na univerze mimo(!) volje Cerkve oz. domačih župnikov/pokroviteljev.
Da je bil nenapisani dogovor z dunajsko oblastjo dejanskost, dokazuje panični beg na drugo ladjo, k drugemu (spet tujemu) kompanjonu pri manipuliranju z “verno čredo”. Kakor so brez rezerve kolaborirali na omenjeni način z Dunajem, so po njegovem izginotju jadrno enak dogovor spletli s srbskim monarhom, pri čemer jih sploh ni motilo, da je (tisti čas ni bilo nobenega ekumenizma) pravoslavni antikrist… Za oblast na svojem zelniku se ne gleda na malenkosti….
Kako silno so v srcu sovražili pravoslavje (ne pa oblasti z njegovo pomočjo!), dokazuje sankcija, ki je doletela Plečnikovega brata Andreja. Odletel je nemudoma s položaja veroučitelja v Ljubljani in je bil izgnan v Kočevje, ker je z bratom Janezom obiskal srbske pravoslavne samostane!!!!!!!!!)
Dobili so tudi lepo nagrado v obliki gozdov, ko so krotili zrevoltirane Slovence leta 1939. Takrat so Hrvati dobili obsežno avtonomijo, Slovenci pa so lahko občudovali šumeče pokljuške gozdove, svežo pridobitev RKC. (zgodovina se ponavlja kot farsa!)
Ker je cerkvena “skrb za narod” imela neizogibno posledico umanjkanje vsakršne državotvorne potence med ljudmi, ker se ni mogla vzpostaviti nobena lastna, notranja državotvorna struktura, smo se med drugo vojno znašli goli in bosi. Prepuščeni na milost in nemilost okupatorjem in vsakomur, ki je imel trenutek časa, da se je pod kakršnokoli že firmo nad nami izživljal. Ničesar kakršnikoli oblasti podobnega namreč nismo imeli: Oblastnim strukturam stare Avstrije smo se sami odpovedovali, jugoslovanarskih nikoli nismo sprejeli za svoje, in so povrh tudi te, kot one prejšnje leta 1918, izginile ob okupaciji 1941. Cerkvena politika kolaboriranja s tujo civilno - tokrat okupatorsko - oblastjo, ki ji je prepuščala “skrb za narod” (kot verno čredo in etnijo), se je v norih okoliščinah vojne, revolucije in vseh sort divjanja uresničevala v vseh svojih pošastnih razsežnostih. Nič čudnega, če cerkveni politiki ob dokončnem propadu nacifašističnega koncepta “svobodne Evrope” ni padlo prav nič modrejšega na misel, kot da je v skrbi za lastne … pognala v brezglavi beg tolikšne množice… tudi oborožene, saj so bile njeno delo. Posledice poznamo.
Dokler slovenska zavest ne bo razčistila s tem generatorjem slovenske tragedije dvajsetega stoletja, je vse govorjenje o spravi, sožitju in prihodnosti naše države prazno čvekanje.
4. julij, 2007 ob 21:27
andlen, odlično spisano, hvala za nekaj meni novih informacij!
4. julij, 2007 ob 23:22
jani, zakaj nova oblast ne najde formule, da bi žrtve dostojno pokopala? To ji pa vendarle ne bi bilo težko, saj brez težav spravi skoz še tako oporekano zadevo? Zakaj je vrgla v smeti že izdelana (dobra) obeležja, s katerimi naj bi označili grobove? Zakaj je na račun borčevskih organizacij ojačala Dežmanovo ekipo, v spomenike pa je vlagala le takrat, ko je pred njimi imela proslave (npr. za oder pred nedokončanim obeležjem Tigrovcem na Cerju)
In…koneckoncev, zakaj je pustila drugo, nekoč njej tudi ljubo zgodbo, nedokončano? Izbrisane, namreč.
4. julij, 2007 ob 23:24
kar je res je res, bobu bob
o oblasti pa dokumentarec The great books, Orwell, 1984
5. julij, 2007 ob 6:31
Zakaj problem še ni zaključen?
Zato ker cilj vladajoče koalicije (in njenega botra RKC) ni sprava, ampak popolna rehabilitacija domobranstva in rehabilitacija vloge cerkve med NOB.
Tega cilja jim ne bo uspelo doseči, kljub vsem vzvodom oblasti, kajti večinsko mnenje Slovencev je vendarle drugačno.
5. julij, 2007 ob 7:21
Čas je da gremo naprej, mlade generacije si ne zaslužijo stalnega zastrupljanja ne z črne in bele niti iz rdeče strani.
5. julij, 2007 ob 10:32
Dajmo vse gozdove Cerkvi, bo že bog vedel kaj narest z gozdovi. Zakaj potrebuje Cerkev gozdove in kako jih je pridobila? Saj ni važno, denacionalizacija je denacionalizacija! Vse pridobitve socialistične revolucije je potrebno ukinit. Tud vse pozitivne. Prvič smo Slovenci bili tudi lastniki zemlje na kateri živimo in temu smo se zelo na lahko odpovedali, in to je pač izkoristla RKC. Cerkvi gozdovi pač več pomenijo kot nam slepim Slovenčkom! Hlapci za vedno!!! Neznamo sami sebi vladati, potrebujemo nekoga višjega, nedosegljivega, ki nas vodi in izkorišča, mi pa mu slepo zaupamo!!
Kakšna je vloga Cerkve v družbi? Da vodi svoje ovčice, v tem krutem svetu!!! Deluje po principu velikih korporacij (sociopatsko obnašanje) vendar brez zakonskih obveznostih in z velikimi privilegiji. Zgodovina se ponavlja, skozi!!!
6. julij, 2007 ob 13:10
Andlen, kje hudiča si pa našel pravoslavje ??Mislim,da pošteno kališ…bistro vodo.
6. julij, 2007 ob 13:34
Ležestoju: Imaš popolnoma prav! Pošteno mešam štrene pokvarjenim manipulatorjem z zgodovinskim spominom in resnico.
16. julij, 2007 ob 8:31
Ne politika; vojna je neizprosna.
Razen tega pa se mi zdi, da se - sploh, odkar ima tako ali drugače glavno besedo na TV Možina in dokler je tako usmerjenih presenetljivo veliko zgodovinarjev - nenehno govori o pobitih domobrancih.
Za razliko od pobitih partizanov. Še malo, pa bomo povsem pozabili, da so obstajali.
16. julij, 2007 ob 12:08
Kar pravi andlen je lahko tudi res, kot je res tudi, da otroke nosijo štorklje. Vendar v bistvu sploh ne gre za to, kaj in kdo je bil generator, saj so vrednostni kriteriji glede enih in drugih v veliki meri že poenoteni. Gre za to, da se je po vojni zgodil strahoten zločin. Govorjenje o tem, zakaj se je to zgodilo in kdo je kriv ali nekriv je eno samo bežanje pred golim dejstvom: zgodil se je poboj. Relativiziranje tega dejstva v bistvu pomeni, da ga odobravamo, čeprav nam je ob tem malo nerodno. Za končno pomiritev duš bo treba že kaj drugega kot deklarativna sprava (z roko do komolca v žepu).
20. julij, 2007 ob 6:43
Bilo bi lepo, če bi bilo tako, kot meni Duko. Toda pometanje dejstev (razlogov, vzrokov itd.) pod preprogo ima neizprosno za posledico ponavljanje zgodb. Prav opozarjanje na vzroke in razloge, na dejanja, na ideologe in ideologije je edina (žal skromna, a edina) pot, da se zgodba ne ponovi.