Včeraj so pokopali upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja. Legenda slovenskega cerkvenega in političnega življenja se je poslovila. Šuštarja so imeli radi vsi. Verni in neverni. Levi in desni. Domobranci in partizani. Takšnih osebnosti Slovenija v vsej zgodovini ni premogla veliko. Le kako mu je to uspevalo?

Odgovor je enostaven. Z umirjenostjo. Ne s pretencioznostjo. Ne z agresivnostjo. Z razumevanjem. Ali si lahko predstavljamo, kako bi spravno slovesnost leta 1990 vodila Rode in Kučan? Morda. Mogoče bi bil celo učinek takšne “domišljijske” spravne slovesnosti globlji in bolj dolgoročen. A vseeno. Najbrž bi bil tudi precej bolj konflikten.

Za Alojzijem Šuštarjem je Milan Kučan skoraj s solzami v očeh govoril o svetovljanstvu in razumevanju drugače mislečih. In Franc Rode je pripovedoval o Šuštarjevih opozorilih, da je komunizem v Sloveniji sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja še zelo močan. Oba sta imela prav.

Šuštarjeva priljubljenost ni hkrati pomenila tudi priljubljenosti cerkve. Težko bi rekli, da je bila rimskokatoliška cerkev v njegovem času kaj bolj priljubljena med ljudmi kot v času škofovanja Franca Rodeta. Kaj šele, da bi bila bolj uspešna. Bilo je manj konfliktov. Vendar tudi manj dosežkov. Bi zmernost Šuštarja lahko pripeljala do sklenitve “Vatikanskega sporazuma”?

A velja tudi obratno. Ali bi Franc Rode lahko dogovoril “Vatikanski sporazum”, če pred njim spravne slovesnosti ne bi, tako kot jo je, izpeljal Alojzij Šuštar.

Slovo od Alojzija Šuštarja je bilo deževno in na trenutke presenetljivo. Kardinal je znova pokazal veliko politične spretnosti, ko je takoj prispel iz Rima in prevzel vodilno vlogo na poslednji maši za Šuštarja. Bilo je pričakovano. Morda je bila nenavadna samo ostrina njegovih besed. Robovi namesto mehkobe. Ampak Rode je bil vedno takšen.

Pravi govornik presenečenja na pogrebu je bil Janez Janša, ki si ni mogel pomagati, da ne bi z Alojzijem Šuštarjem primerjal Jožeta Pučnika. Drugače je govoril o Šuštarjevih zaslugah za osamosvojitev Slovenije. Tako malce propagandistično. Nič posebnega pravzaprav. Ampak predsednik vlade je pač predsednik vlade.

Zadnje slovo od Alojzija Šuštarja je o njem na nek način slikalo neko drugo podobo. Ne le zaradi besed. Že zaradi nastopa predsednika vlade in kardinalovega pristopa - tudi, ko je Rode citiral Šuštarjeve besede, so iz njegovih ust izzvenele skoraj nekako grobo - je bilo vse skupaj videti nekoliko manj svetniško. Zdelo se je, kot da se je v pogrebno svečanost, v nekoliko vsiljivih količinah, vpletla politika.

Alojzij Šuštar ni bil politik. Vsaj v zavesti ljudi ne. Prav to mu je dajalo svetniško auro in najbrž tudi sposobnost razumevanja različnih političnih različnosti. Prav zato so imele zadnje svečanosti tako intenziven simbolni pomen. Videti je bilo, kot da je celo dež dajal prave poudarke. Ob koncu je ponehal. Nadaljeval se je slovenski real politični dramolet.

Milan Kučan in Lojze Peterle sta se rokovala in se poslovila. Janez Janša je mimo Peterleta, ki ga njegova stranka podpira kot kandidata za predsednika republike, odšel brez pozdrava.

Eni tako - drugi drugače. Le kako bi ravnal Alojzij Šuštar?

Jani Sever