V Cankarjevem domu v teh dneh gostijo prvi svetovni kongres o nadomestnem zdravljenju odvisnikov od prepovedanih drog. Tema srečanja, ki ga je pripravila jugovzhodna evropska mreža Seea, je torej razberljiva že iz zapisanega.

V soboto denimo so predstavili novo zdravilo suboxone, ki ga pri nas pričakujemo avgusta, in če gre verjeti raziskavam, in najbrž jim gre, je med njegovimi največjimi prednostmi, da povzroča manjšo odvisnost in manjše tveganje za razvoj tolerance na droge, zaradi manjše možnosti zlorabe pa je zdravilo primerno tudi za zdravljenje v zaporih. Na kongresu se bodo jutri pogovarjali še o predoziranju in spolno prenosljivih bolezni, sklenili pa ga bodo z vodenim ogledom mesta.

Andrej Kastelic, predsednik kongresa in SEEA net:

“Je pa globoko netolerantna do drugačnosti … Ta stopnja je tista, ki me žalosti.”

Stijn Goossens iz organizacije Inpud:

“Veliko ljudi bo trpelo, ampak nazadnje bodo ugotovili, da ni druge možnosti.”

Dolgo sem odvisen od amfetaminov. Uživati sem jih začel 1990, ko sem bil v belgijski vojski. Jemal sem jih vsak dan. Droge nikoli nisem injiciral. Ampak je pač ilegalna. Za Harmreduction sem delal v zatočišču za brezdomce v Antwerpnu in potem sem tam čez čas postal poklicno dejaven. Mislil sem si, da bi kaj takšnega lahko storil tudi zase, da bi se torej poskusil ubadati z lastno zasvojenostjo. Kar počnem, je vendar nelegalno, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Je zelo stresno, ker ne veš, kje boš dobil drogo, je pa poceni in denar nikoli ni bil problem. Če si v organizaciji Harmreduction, veš, da ti lahko amfetamine predpišejo na recept, in to je seveda veliko bolje. Veš, kakšna je čistost, veš, da vselej dobiš isto količino. Ker ti jih predpišejo na recpet, veš, da jih boš vedno tudi dobil. Zato ni več stresno. Droga predpisana na recept odvisnika prikrajša za stres. Postane rutina in čez čas je kot zdravilo. Zjutraj vstanem, vzamem tablete in mi nanje ni treba misliti ves dan. Iz odvisništva preideš v rutino. In kot sem dejal, stresa ni več.

Nisem imel opravka z marginalizacijo, pač pa z netolerantnostjo. Nikoli nisem bil na cesti, imel sem nadzor nad svojim življenjem. Zdaj opazujem vrstnike, ki nimajo te možnosti. Naj se poskusijo organizirati. Potem bi lahko govorili o svojih težavah. Ne morem govoriti kot brezdomec ali odvisnik, ki si injicira droge. Nikoli ne govorim v prid odvisnikom, govorim kot odvisnik.

Nisem porabil veliko, približno 60 evrov na teden, ker je dovolj poceni.

Dobra praksa zdravljenje tistih, ki jemljejo droge? Imam težavo s centri, kamor prihajajo odvisniki. Sam imam družinskega zdravnika. Zato mi ni treba v center, kamor zahajajo vsi odvisniki. Tam si bolj številka kot oseba. Grem k svojemu družinskemu zdravniku. Tam sem še vedno tretiran kot oseba. Na tem želim delati v vseh centrih za odvisnike, torej na individualnem pristopu. Pomembno je, če želiš pomagati skupini … tam so vsi isti in nimaš občutka za razlike med posamezniki. Na tem občutku bi morali graditi.

Nisem še spoznal slovenskih odvisnikov. Jih bom pa nabrž danes popoldne ali zvečer. Z Mileno septembra organizirava Input srečanje v Sofiji, tja bova poskusila povabiti nekaj Slovencev, da bi delali za evropsko podružnico Inputa. Kot predstavnik civilne družbe bomo sodelovali z evropsko komisijo in ko bomo ta odnos vzpostavili, bo to za nas doma dobra referenca.

Sem iz Belgije. Politika do drog je zelo konservativna. Smo flamsko in francosko govoreči. Francoski so za Harmreduction delovanje, nizozemski so bolj starokopitni, konservatvni in zagovarjajo abstinenco od drog. Igle zamenjujemo komaj od leta 2000. To je noro. Še v Bolgariji jih zamenjujejo od konca 80. let.

Nimam občutka, da bi nam šlo bolje. Na koncu je neizogibno: Harmreduction bo prišel do tebe. Če se situacija slabša, ni druge možnosti. Počakali bomo. Veliko ljudi bo trpelo, ampak nazadnje bodo ugotovili, da druge možnosti ni.

Fragmenti z novinarske konference:

Andrej Kastelic: “Dr. Dubajić je dobro rekel: to je tako, kot bi od pacientov, ki se zdravijo zaradi depresije, zahteval, da najprej dvakrat naredijo samomor, poskušajo, potem jih bomo pa zdravil.”

- Sem na substitucijskem zdravljenju. Z dvema zdravnikoma iz Bolgarije - sem iz Bolgarije - smo se pogovarjali o tem, kar smo dosegli. Prepričana sem, da se sploh ne zavedate, kako pomembno delo sta opravili tukaj. Želim sporočiti vašim medijem, da je vaša država daleč pred vsemi, tudi mnogimi drugimi evropskimi državami, ki so vložile veliko truda in denarja, da so vzpostavile takšen sistem. Vi ste najboljši.

- To je izrazito pomemben dogodek ravno zaradi raziskav, ki smo jih opravili o nadomestnem zdravljenju, ne le na področju odvisnosti od opiatov, ampak tudi pri zdravljenju HIV in tudi pri zagotovitvi nege za paciente s HIV.

- Ta konferenca je zelo pomembna (prihajam iz NVO, ki se ukvarja zlasti z metadonsko terapijo). Ker sta si Makedonija in Slovenija precej podobni, lahko rečem, da je Slovenija vsaj dvajset let pred Makedonijo. Mi smo s to nadomestno metodo začeli prej, ampak ste v Sloveniji uvedli več drugih načinov nadomestnega zdravljenja, v Makedoniji pa še vedno poznamo le metadonskega in še ta ima omejen doseg. V glavnem mestu, v Skopju, ki ima 800 tisoč stanovalcev, novi pacienti, odvisniki, čakajo na zdravljenje z metadonom štiri leta. Nikogar ni, ki bi bi podprl nadomestno zdravljenje.

- To je nora situacija. Če ljudje pridejo v zapor, jih zdravijo z metadonom, ko pridejo ven … Zatečejo se v kriminial, samo zato, da pridejo v zapor.

- Zdravljenje v večini nadomestnih programov v Bolgariji, predvsem v Sofiji, je veliko dražje kot kupovanje heroina. Če hočeš ozdraveti, plačaš več. Dejstvo je, da živimo v regiji, kjer se HIV epidemija najhitreje razrašča. Pri vas imate več HIV zdravnikov kot uživalcev drog. Rešili ste že toliko življenj. Zame ste heroji.

Video: Maja Čakarić