Dolgo napovedovani in zelo natančno izpeljani načrt zamenjave na vrhu britanske vlade je laburistom prinesel željeno.
Tony Blair se je umaknil in sprektakularno odselil z Downing streeta št. 10. Njegovo slovo iz parlamentarne dvorane so tudi konzervativci pospremili s stoječimi ovacijami.

Konzervativni vodja David Cameron je sicer imel marsikaj pripomniti, a se ga ob vihravem prihodu Gordona Browna na vrh niti ni posebej dobro slišalo.

Kar koli je dodal Cameron je izvenelo kot da: sizifovsko kritizira že razrešenega Blaira, ali opozarja na probleme, ki jih ima Brown tako ali tako že med najpomembnejšimi nalogami v svojem notesniku in je njih ureditev tudi že veličastno napovedal.

Gordon Brown je neusmiljen pragmatik in je podivjano ambiciozen. Pospešitev reform v šolskem in zdravstvenem sektorju ter na področju stanovanjske politike so tako rekoč klasične liberalne prioritete. Z njimi naj bi bil Brown v primerjavi z Blairom spet bolj pri laburističnih koreninah, hkrati pa ravno prav populističen, kar mu bo dalo več kredita in predvsem časa, da bo lahko nekolikanj spremenil, tj. ohladil ljubezen do Bele hiše.

Če mu to tudi le delno uspe že do konca tega leta, potem je leta 2008 pričakovati predčasne parlamentarne volitve, seveda z vnaprejšnim javnomnenjskim zagotovilom, da bo novi premier Brown tudi v prihodnje na čelu vlade s potrjeno lastno, recimo kar avtorsko volilno zmago v žepu. To bi torej najbolj osrečilo laburiste in za to se bodo borili oz. zato so se tudi začeli leviti in preurejati svoje vrste. Zaenkrat njim kaže dobro, medtem ko si torijevci zdaj lahko le grizejo nohte in se otepajo more, ki najverjetneje vključuje tudi grenkobo prizora s tistim srednjim aplavzom odhajajočemu Blairu.

Matjaž Ambrožič