Ko je pred dnevi v javnost prišla zgodba o intervencijskem financiranju Slovenske Matice iz posebnega fonda ministra za kulturo Vaska Simonitija, je tajnik in glavni urednik Matice Drago Jančar postal nedosegljiv. Ko sem ga povabila na intervju, je njegova tajnica zatrdila, da je na 14-dnevnem dopustu z družino. In da najbrž tudi potem, ko se od tam vrne, vsega skupaj najbrž ne bo komentiral. In da naj pač počakam, da se vrne.

Na pogovor sem povabila še Mitjo Čandra, ki v založniških vodah pluje že leta, trenutno pa je predsednik Strokovnega sveta Študentske založbe in odgovorni urednik Baletrine. In seveda je beseda tekla tudi o (precej) aktualni finančni shemi kulturnega ministrstva.

Mitja pravi, da od vsakega (kulturnega) ministra pričakuje, da ima- ko gre za podeljevanje intervencijskih sredstev (katerih fond je še vedno precej skromen glede na celoten proračun ministrstva) - posluh za vse, ki zaidejo v škripce, ne glede na njihovo politično, ideološko, generacijsko, estetsko ali kakršnokoli drugo določenost.

Situacijo, ki se je zgodila s podelitvijo intervencijskih sredstev, Mitja opiše kot “nesrečno, ker je očitno prišlo do nje zaradi človeške napake”. Dodaja, da bi morala biti skrb ministrstva stabilizacija producentskega okolja, da bo lahko funkcioniralo na daljše proge.

Morda je problem, kot pravi Čander, tudi v naslednjih dejstvih:
- sredstva za knjigo v po-osamosvojitvenem času realno padajo, delež sredstev za knjigo ob osamosvojitvi v celem proračunu Ministrstva za kulturo je bil okoli 5 odstotkov, skozi leta pa je padel na 3 odstotke celotne državne porabe za kulturo (ki pa tudi pada).
- proračun za leto 2008 zaenkrat (pred rebalansom) predvideva 200 000 evrov manj za področje knjige, vsi producenti na področju knjige pa so obsojeni na zgolj programsko financiranje.

“Če hočeš gradit neko institucijo na dolge proge, se moraš trudit, da delaš res kvalitetno, kajti z blefom lahko prideš skozi samo znotraj enega mandata”

Katja Lenart