Pahorjeva levica
27. junij 2007 ob 10:57 | Jani Sever |Predsednik SD Borut Pahor se je odločil. Bolje rečeno - premislil si je. Na jesenskih predsedniških volitvah ne bo kandidiral za predsednika republike, ampak bo stranko popeljal na parlamentarne volitve. Stranke ne želi pustiti na cedilu. Kar je vsekakor lepo od njega. A razlogi zakaj se je tako odločil so manj pomembni kot posledice, ki jih njegova odločitev prinaša.
Na Pahorjevo odločitev je celotna slovenska politika čakala skoraj eno leto. Njegova dilema je pomenila razliko med različnimi potmi rekonstrukcije opozicijskega političnega prostora. Njegova odločitev za predsedniško kandidaturo bi namreč neizbežno prinesla notranje boje za nasledstvo v SD in posledično zmanjšanje strankinega ugleda.
Pravega naslednika Boruta Pahorja socialdemokrati nimajo. To se je pokazalo kmalu po Pahorjevi odločitvi. Njegov neimenovani naslednik in eden od svetovalcev, človek z izrazitimi političnimi ambicijami Igor Lukšič, je na TVS mirno dejal, da bi Pahor morda lahko še enkrat premislil.
Lukšičev argument je bil videti naravnost bizaren. Levica trenutno nima dobrega kandidata za predsednika republike. To je to. A za njegovo argumentacijo je bilo vendarle čutiti predvsem osebni interes. Morda občutek vara. Vendar so njegove besede izzvenele kot češ, daj Borut - kandidiraj za predsednika republike, da bom jaz lahko kandidiral za predsednika stranke.
Lukšič se s Pahorjevo odločitvijo ne more sprijazniti. Ljubše mu je celo tveganje popolnega kolapsa ugleda predsednika SD, do katerega bi skoraj zagotovo prišlo, če bi si še enkrat premislil. Je sploh mogoč boljši dokaz za domneve o težavah SD v primeru, da bi jih Pahor jeseni zapustil?
Pahor je sredinski politik. Tega se je naučil v svoji stranki. In sedaj bo moral to svojo držo samo še bolj intenzivno uporabljati. Biti predsednik med Lukšičem, Pečanovo, Potrčem, LDSovci, mladimi … to vsekakor zahteva precej naporov. A hkrati prinaša tudi točke. To se je v preteklosti jasno pokazalo. Pahor je stranki dvignil priljubljenost do skoraj nepredstavljivih višin.
Pahorjev PR je uspešen. Strpen, sredinski, lep in kakor pravijo nasprotniki - prazen. In vendar. Ali ni prav ta praznina prostor kjer se lahko srečujejo različne politike? Celo cincanje glede kandidature, ki je bilo tako pripraven material za norčevanje, se je izkazalo za učinkovito. Sedaj mora do konca leta samo še sestaviti vlado v senci in predstaviti alternativni vladni program.
Le kaj bo v tem primeru ostalo LDS in Zares? Zdi se, da ne prav veliko. Kako biti bolj
sredinski od Pahorja? Morda to lahko uspe LDS s povsem liberalnim programom, ki pa bi stranko najbrž zelo zamejil. In Zares? Videti je kot da društvu, ki pravi, da ni ne levo ne desno, ostaja samo še leva levica.
Celo to, da bo SD v prihodnjem obdobju zagotovo postal glavna tarča vladnih napadov, konkurence ne more veseliti. Konec koncev so tudi napadi znak moči napadenega.
Jani Sever
27. junij, 2007 ob 11:21
Ja, Lukšič bi definitivno rad izpodrinil Pahorja ampak je zelo prekratek
27. junij, 2007 ob 12:05
Jani,
oprosti moji predrznosti. Ampak, kaj pa če si ti delaš rezano podobo? Kaj pa če Pahor in Lukšič sodelujeta v dobro obeh. Kaj pa če en zavestno, kanalizira “negativno energijo”, da lahko drugi nemoteno vlada? In če malo pogledaš zgodovino stranke, in vodstva, iz te perspektive. Mogoče se pa da zagovarjati obrnjen vzorec?
27. junij, 2007 ob 12:55
Tole je pa apologija Pahorjanstva. Sem kar negativno presenečen nad komentarjem. Dejstvo je, da je Pahor najbolj levo parlamentarno stranko popeljal močno na desno in s tem cel horizont slovenske politične arene premaknil na desno. Celo tako na desno, da mu je zdravstveni program napisal Mičo Mrkaič in da se ne oglaša ob nobeni temi, ki oži socialne pravice, še več sam celo govori kapitalistični menedžerski novorek o učinkovitosti, nadideološkosti… Javnosti uspešno prodaja imidž, ker kritične javnosti žal več ni in ker se nihče več ne ukvarja z vsebino takšne stvari lahko uspevajo. Vprašanje pa je kam gremo? Kaj lahko ponudi Pahor? Kdaj bo sploh javno predstavil svoj program? Kako lahko politik brez programa dosega takšne rezultate?
27. junij, 2007 ob 14:15
Klarus: “Celo tako na desno, da mu je zdravstveni program napisal Mičo Mrkaič”
No tole pa je misel. Očitno si levičarstvo, liberalizem ali libertizem v tej državi lahko lastijo le bivši komunisti in simpatizerji diktatorskega režimal.
Se pa strinjam s tabo, da je edina leva in socialistična (=delavska) stranka postala SDS. Nenazadnje izhaja celoten vodilni oz. odločujoči kader te stranke iz KP
27. junij, 2007 ob 14:21
Klarus, šel sem na www.polituss.org/
Za skozlat, še dobr da je komunizem v tej deželi zgnil
27. junij, 2007 ob 16:02
jaz bi pahorju predlagov malo večjo odločnost,ker tole nenehno cincanje,bi ne bi,če misli biti tak politik, če bo izvoljen kot predsednik vlade in se bo vedel na takšen način bo naša država propadla. JJ je vsaj odločen v svojih dejanjih pa tudi če vsega ne naredi prav, njegova odločnost se vidi skozi vso njegovo politično zgodovino,med osamosvojitvo in naprej. Pahor pač neprestano stvari olepšuje,pa če bi vsi skakali po blatu bi on najdel obrazložitev in bi znal filozofsko razložiti nastalo situacijo,zakaj nekdo stoji v blatu. Kakorkoli obvlada jezik všečnosti, mislim pa da mu primanjkuje jezik odločnosti in dejanj.
27. junij, 2007 ob 17:13
Borut Pahor je s svojo odločitvijo storil politični samomor. Velika večina ljudi bi ga rada imela za predsednika države, čemur pa se je odpovedal. Velika verjetnost tudi obstaja, da prihodnje leto SD ne bo uspelo zmagati na volitvah (Pahor ni človek za premiera, stranki pa primankuje nosilnega kadra) in tako Pahor ne bo premier; s tem pa si bo avtomatično zaprl vrata tudi za predsedniške volitve 2012, ker je le toliko pokončne drže, da si ne bo upal prositi volilcev za še eno možnost. Politično kariero bo po 2012 nadaljeval v Evropski komisiji.
27. junij, 2007 ob 17:43
Se ne bi strinjal z jožetom - ta Pahorjeva “neodločnost” je čisto predvideno politično dejanje, ki mu je omogočalo, da je dobival prostor v medijih, ne da bi se mu bilo treba opredeljevati glede katerekoli afere (ki jih je bilo v zadnjem času ogromno).
Kot kažejo vse javnomnenjske raziskave se ljudem kot najboljši izmed vseh dosedanjih predsednikov vlad zdi Janez Drnovšek (po zadnji taki anketi se mu je odstotek dvignil na rekordnih 48%). In kakšen premier je bil Drnovšek? Ravno tak, kot se sedaj očita Pahorju - neodločen (oziroma brez prenagljenih odločitev), razmišljujoč in nekonflikten. In ljudje imajo radi take osebnosti, v Pahorju se na nek način vidi novega Drnovška (seveda Drnovška iz časa premierstva, ne sedaj ko je predsednik RS), človeka ki ni polariziral politične scene, temveč je zmeraj oblikoval priljubljene velike koalicije.
Pahor si zagotovo ne uničuje kariere - še zdaleč ne. Pahor in Peterle (ki se mu očitajo podobne stvari kot Pahorju) sta nosilca nove politične kulture - politične kulture, ki ne temelji na konfliktnosti in sovraštvu, ampak na konsezu in strpnosti. Politika (in tudi družba) mora spremeniti vzorec obnašanja in političnega nasprotnika ne jemati za sovražnika. Prav tako se ne sme ljudi z drugačnimi interesi zapostavljati in jim dajati občutka manjvrednosti, samo zato ker “njihovi” niso na oblasti.
Politika je namenjena uveljavljanju interesov in tista politika, ki poskuša uveljaviti čimveč različnih interesov ter išče konsenz, po katerem ne bo prikrajšan nihče, je najboljša politika - in hkrati najtežja.
27. junij, 2007 ob 21:25
@ Solata: Klarus: “Celo tako na desno, da mu je zdravstveni program napisal Mičo Mrkaič”
No tole pa je misel. Očitno si levičarstvo, liberalizem ali libertizem v tej državi lahko lastijo le bivši komunisti in simpatizerji diktatorskega režimal.
Se pa strinjam s tabo, da je edina leva in socialistična (=delavska) stranka postala SDS. Nenazadnje izhaja celoten vodilni oz. odločujoči kader te stranke iz KP
Sej ne vem koliko ima smisel odgovarjati, pa vendar ena misel Godine:
Leva pozicija je na Zahodu spoštovana, celo prestižna. Vodilni intelektualci Zahodne Evrope so bili in so še levičarji, tudi komunisti. Leva pozicija je pozicija vrednot, je pozicija neke zgodovinske drže in izkušnje, ki je izkušnja in drža boja zoper fašizem, zoper totalitarizme, uničevanje, eksploatacijo. Pri nas pa se je leva politična pozicija po koncu socializma začela ideološko enačiti s stalinizmom, totalitarizmom. Izoblikovala se je formula: levo je totalitarno, desno je demokratično..
Od tod ideološka floskula, da je pri nas treba redefinirati, kaj je levo in kaj desno. Vendar so te izenačitve napačne. Najprej niso točne zgodovinsko; poznamo desne (fašizem, nacionalsocializem, pinočizem, frankizem …) in leve totalitarizme (stalinizem, maoizem …). In poznamo vse polno levih pozicij in politik, ki niso totalitarne. Tudi večina evropskih levičarjev ni bila nikoli ne totalitarcev ne nedemokratov. Netočno pa je to ideološko izenačevanje tudi, ko gre za merila in vrednote, ki so v Evropi standardni. Tako je v Evropi popolnoma jasno, da je bilo biti antifašist prav, fašist pa narobe. To ni jasno le Slovenčkom.
Skratka, berimo, berimo da ne bomo posploševali, niso stavri tako enoznačne in enostavne.
28. junij, 2007 ob 3:05
No pa je spet eden zacel bluziti o fasistih pa vasih pa nasih. Kdo v Sloveniji brani fasiste? NOBEDEN!
In ce ti malo beres namest, da citiras Godino, bi verjetno opazil, da v Evropi prevladuje desno sredinska struja. V vecini drzav je na oblasti desna stranka ne pa levica.
Kar se pa levih intelektualcev tice - zakaj bi zagovornica levicarstva govorila o desnicarskih intelektualcih, ko pa je ze avtomaticno dejstvo, da so za njo/njega vsi nelevicarji neumni.
Glede politicne kulture bi se pa lahko slovenci malo zgledali po severnih drzavah, npr. Nizozemska.
28. junij, 2007 ob 9:44
Jani, malo brezvestni wishfull thinking na nežmahovski pan-fletni način…
28. junij, 2007 ob 10:45
Kaj dandanes najbolj afirmira politiko, ki verjame, da je politika performans za ljudstvo, mašinerija za nabiranje volilnih glasov? Novinarji in uredniki (torej mediji), ki verjamejo, da je politika zgolj performans za ljudstvo, mašinerija za nabiranje volilnih glasov.
V to shemo se s tem komentarjem uvršča tudi Sever. Med Pahorjeve prednosti poleg lepote in strpnosti uvršča celo praznino. Ker praznina menda ponuja prostor za srečevanje različnih politik. Kot da bi že pred 20 leti ne doumeli, da je ta praznina parlament. Različne politike se srečujejo v njem in ne v Pahorjevi glavi. In kot da bi ne razumeli, da je prava strpnost le tista, ki si samopodobe ne gradi na račun izbrisanih, Romov in še koga. Starega vprašanja: “ali naj bomo strpni do nestrpnosti?” si Pahor očitno še ni zastavil. Ali pa si ga je, pogledal rejtinge in ob njem zamahnil z roko. Velja to nagraditi oz. odobravati, kot to naredi Sever?