Pred skoraj točno 21 leti, ko sem prvič obiskal London, se je pred veleposlaništvom Južnoafriške republike na Trafalgar Squaru od jutra do večera dogajalo: bendi so se izmenjevali, afro-funk je odmeval, vsi so vpili “dol z apartheidom!”.

Pa sem si na začetku devetdesetih, po tem, ko je bil iz zapora izpuščen Nelson Mandela, ki je kasneje postal predsednik JAR in Nobelov nagrajenec za mir, mislil, da česa podobnega ne bom več videl.
Nekaj tistemu nekoč podobnega se dogaja tudi danes. Sicer za vogalom trga Trafalgar, v malo bolj skromnem obsegu, pa vendar. Glavni krivec za proteste pred Zimbabvejsko hišo v srcu Londona pa ni zabuhli bledoličnež tipa Pieter Botha (ki je bil nekdaj sinonim za rasista), ampak real-nigga Robert Mugabe. Pred dvema desetletja in več, ko je prišel na oblast in ko smo začeli pozabljati na pojem Rodezija, se mi je kot mulcu iz neuvrščene dežele zdel blazen frajer.

Toda Robert Mugabe ga je že pred desetimi leti začel fino biksat. Skorumpiran in pokraden Zimbabve je – malo naivno naslanjajoč se na nedavno uspešno filmsko zgodbo o usodi Idi Amina – verjetno zdaj podoben Ugandi izpred treh desetletij. Če torej lahko kaj naredite, da bo Mugabe strmoglavljen, potem ukrepajte čim prej!

Matjaž Ambrožič