Že Cankar je njega dni dognal, da si bo narod pisal sodbo sam. Hja, verjetno je imel v mislih kak drug narod, kajti Slovenci, sodeč po odzivih na afere, ki vsake toliko pretresajo naš družbeno-politični prostor si sodbo o res pomembnih stvareh očitno težko ustvarijo. Vzemimo, na primer, trenutno ubadanje slovenskega političnega življa z afero SOVA. Vsak dan nova razkritja, vsak dan nove obtožbe, narod pa prikimava ali pa odkimava, pač odvisno od tega, katero politično opcijo podpirajo lastniki kimajočih glav. Tu ali tam se iz kakšne glave še izcimi količkaj jezno pismo bralcev in tukaj se stvar konča. Nič demonstracij, nič ostrih protestov. Nič kaj pretirano aktivnega, kajneda. Nič angažiranosti ljudskih mas. Kakšna revolucija neki. No, morda pa je afera SOVA slab primer in se bodo ljudje v večji meri odzvali na nekaj kar jih bolj neposredno zadeva. Recimo na zavlačevanje pri izgradnji zdravstvenih ustanov, kot so Pediatrična klinika in Onkološki inštitut. Da o operacijskih mizah ne zgubljamo besed. To je nekaj za mase – zdravje! Ne?! Tudi to Slovencev ne zanima. Bolj kot njihova politična usoda, bolj kot njihova družbena prihodnost jih zanima to, kam je izginil bogataš iz slovenske obale, kje bo letovala kvazi-estradnica in kakšno je stanovanje tega-in-tega. Čudijo se tudi ob spoznanju, da v 21. stoletju barva kože in sposobnost za govorjenje slovenščine očitno nista korelacijsko povezana. Hm, nenavadno, kajne. Pač zadovoljni so v svoji majhnosti, predvsem tisti v glavah, medtem ko se navzven igrajo igre velikih, vsaj pretvarjajo se, da vedo, kako se te igre igrajo, in pri tem slepo korakajo za vsakršno novotarijo, ki jo vsili politika, domača ali tista iz Evrope. Na, papirju seveda. Kajti v mislih, Slovenci še zmeraj ostajajo nekje daleč v preteklosti, ko so, roko na srce, bili zgolj hlapci. Tem pa usodo tako ali tako pišejo drugi …

Sekumady Condé