Kako lahko zabavna oddaja postane politična? Nič lažjega. Potrebne so samo prave okoliščine. Česar se ne da povedati v informativnem programu slej ko prej izbruhne na plano v zabavnem. Potem običajno prepovedo še takšne ekscese. No, TLP tako ali tako končuje svojo sezono.

Poslavljata se menda urednik Borut Kranjc in voditelj Lado Bizovičar. Bo potem vse drugače? Nedvomno. Čeprav to seveda ne pomeni, da bi morala oddaja postati nujno bolj dolgočasna. A udarnost trenutnega družinskega vikend TV razvedrila bo naslednja ekipa težko presegla. Nedeljska zabavna oddaja nacionalne televizije je namreč postala neverjetno predrzna.

Včeraj je bil v njej osrednji gost Sašo Hribar, vendar je tisto najbolj neprijetno sporočilo za oblast prispeval eden njegovih gostov - novinar notranje politične redakcije Radia Slovenija Robert Škrjanc. Mož, ki je v studio prišel z majico z napisom “Sova me je vzela”.

Bila bi samo domislica, skoraj neopazna, če ne bi Škrjancu Sova dejansko vzela njegovo novinarsko temo. Škrjanc se je namreč poklicno ukvarjal tudi s poročanjem o Sovi. Vendar se ne ukvarja več. In zabavna nedeljska oddaja je bila glede tega zelo poučna. Kot je rekel Bizovičar: “Nisem vedel, da sove jejo škrjance.”

Ob tem je najširša javnost zvedela pravzaprav vse kar potrebuje za oblikovanje mnenja. Škrjanc je povedal, da mu nihče ni omenil, zakaj ne sme več poročati o temi, ki jo pozna zelo dobro, oziroma najbolje na nacionalnem radiu. Neuradno je zvedel, da zaradi komentarja, ki ga je prebral v oddaji Dogodki in odmevi. Komentar naj bi bil neprofesionalen, ker se je končal s poanto, da “afera Sova” pomeni nekakšno nezaupnico direktorju Sove, ki bi moral sam obvladati razmere v obveščevalni agenciji. Neprofesionalno?

Pojasnila sploh niso potrebna. Nedeljsko popoldne je tako o realnosti slovenske politike, o medijih, o aferi Sova, o servilnosti, o neupogljivosti… povedalo precej več kot bi bi si lahko želeli tisti, ki so Škrjancu v isti medijski hiši odvzeli eno od njegovih področij.

In kar je najbolj simpatično, vse skupaj je bilo predstavljeno v neobremenjeni, neaktivistični, skoraj komedijantski preobleki. Zaradi tega seveda ni bilo nič manj resno. Konec koncev v zgodovini so običajno prepovedovali komedije in ne tragedij.

Jani Sever