Poslopje ameriškega veleposlaništva v Londonu je približno tako veličastno in tako betonsko neizporosno kot ljubljanski Maximarket. Že od leta 1960 zaseda polovico Grosvenorjevega trga v krajevni skupnosti Mayfair. Natančneje, 12500 kvadratnih metrov ameriške oaze odkrijete ga na drugi vzporedni ulici južno od slovitega Oxford streeta. Lokacija ni le elitna, ampak perverzno elitna. Je pa res tudi to, da območju okrog parka (velik je približno toliko kot ploščad pred našim parlamentom) pritiče nekaj ameriške tradicije, saj so ameriška predstavništva tam že poldrugo stoletje in je, na primer, general Eisenhower prav tu načrtoval zavezniško izkrcanje v Normandiji. Njegov kip je opazen na posnetku, medtem ko je Roosveltov portret (visok je kot naš Kidrič) ob robu parkovne zelenice.

Prav zadnji dve leti poteka na tem koncu centralnega Londona (Američani imajo parcelo v najemu za 999 let!) 6 milijonov funtov težka gradbena akcija, ki bo okrog ambasade zagotovila trimeterski superbetonski zid.
Promet je tam omejen, kar povzroča zastoje, okoliški prebivalci nergajo. Enako župan. Skratka, go, go, go, go away.
In res. Medtem ko veleposlanik Robert Holmes Tuttle vztraja, da je okrog njegove pisarne potrebno zagotoviti varnost, se tudi že sosednje poslopje, ki ga uporablja ameriški vojaški ataše, na trgu nepremičnin ponuja za 100 milijonov funtov. Pa ne samo to. Urbanistični načrti predvidevajo, da bo na Grosvenorjevem trgu kmalu luksuzni hotel in ogromen trgovski kompleks. In še, da naj bi se nova lokacija za yankee ambasado iskala bodisi v Greenwichu bodisi na severnem robu Regent parka.

Cik-caki s poslopji in drugimi nepremičninami, ki jih uporablja ameriška diplomacija po vsem svetu so postali stalnica po napadih na njihove ambasade v Tanzaniji in Keniji leta 1998, ter še posebej po 11. septembru 2001.
Londonski primer pa za Američane seveda ni težaven le zaradi logistike, varnosti, transporta, ampak predvsem zaradi denarja oziroma vrtoglavih stroškov.

Novinarski lovski pohodi za ameriškimi debeloritnimi turisti, ki zbegani zavoljo visokih cen vsega v Londonu, obupujejo nad položajem, v katerem so se znašli, in privoščljivo medijsko naslajanje nad njihovo nemočjo pred draginjo, ki so bili še posebej aktualni pred mesecem, so mimo. Včeraj je funt v primerjavi z dolarjem izgubil četrtinko penija, še vedno pa ostaja pavšalno razmerje med britansko in ameriško valuto fantastičnih 1:2. Kdo bi si mislil, da se Američane lahko (že) preganja z in zaradi novcev.

Matjaž Ambrožič

P.S. Video posnetek poslopja oz. vzhodnega pročelja ameriške ambasade sem izvedel z vsemi dovoljenji. Pa ima gledalec najbrž kljub temu občutek, kot da sem se pred desetinami policistov na straži okrog nje potuhnil. Pa naj bo, si pravim, ter dodajam, da sem pred tedni brez dovoljenja snemal okolico največje londonske mošeje, in verjemite, slabši in izrazito manj prijeten občutek sem imel v ameriški soseščini.