Ivica Račan je aktivno sodeloval v oblikovanju hrvaške politike več kot 35 let. Leta 1972 je bil izvoljen v centralni komite Zveze komunistov Hrvaške. Tik pred razpadom partije in Jugoslavije je leta 1989 prevzel vodenje hrvaških Komunistov. Za Slovenijo je bil Račan izjemno pomemben dvakrat.

Žena Dijana in Ivica Račan Foto: Denis Sarkić

Prvič v času pred 14. kongresom Zveze komunistov Jugoslavije, ko so se hrvaški komunisti na sejah CKZKJ - predpripravah na 14. kongres, ki so se neposredno prenašale na TV zaslonih po vsej Jugoslaviji - praviloma postavljali na “slovensko stran”. Proti centralističnim idejam, ki so jih zastopali predvsem srbski komunisti pod vodstvom Slobodana Miloševića in predstavniki armade. Leta 1990 je, potem ko so predstavniki ZKS odkorakali s 14. kongresa, Račan razglasil, da kongres nima več potrebne legitimnosti in tako pravzaprav zaključil zgodovino ZKJ.

Drugič je Račan postal osrednja osebnost “slovenske zunanje politike”, ko je v letih 2000 - 2003 vodil hrvaško vlado. Že leta 2001 je, po pogajanjih s slovenskim predsednikom vlade Janezom Drnovškom, med državama prišlo do sklenitve prvega sporazuma o meji. Ime sporazum Drnovšek - Račan je že ponarodelo. Pripravljan je bil tako tajno, da je povzročil veliko presenečenje, ki je bilo v Sloveniji precej bolj pozitivno kot na Hrvaškem. Račan je zaradi sporazuma zašel v hude politične težave, kljub temu, da je njegova vlada od sporazuma odstopila in da je sam o dogovoru z Drnovškom kasneje govoril kot o napaki.

Slovenija se Ivice Račana - trikrat poročenega reformiranega komunista, ki se je rodil 24. februarja 1944 v nacističnem taborišču v Ebersbachu - lahko spominja z veliko naklonjenostjo.

Jani Sever